Dan in noč po proslavi ob osamosvojitvi Slovenije sta za nas, ki smo morali biti na svojih delovnih mestih, minila sorazmerno mirno. Naslednje dni po začetku agresije pa smo se že pripravili na izredno stanje. Na vseh frekvencah smo oddajali en sam program, ker so nam začeli izklapljati posamezne oddajnike in pretvornike ter prekinjati mikrovalovne zveze.

Nato je počilo.
Po notranjih zvezah smo izvedeli za napad vojaških letal na oddajni center Kum. Kolegi iz drugih oddajnih centrov, ki so Kum videli, so nam javljali, da na oddajniku divja požar, ki je izbruhnil neposredno po napadu. Ukazan je bil hiter premik teritorialne enote, saj se je vnaprej določena obrambna taktika v trenutku spremenila. Po zagotovitvi nemotenega oddajanja smo se umaknili na varno, vsaj takrat smo mislili tako. Po radijski zvezi smo poslušali poročila kolegov o posledicah zadnjega napada in skriti za debelimi bukvami premišljevali, ali smo zdaj mi na vrsti.
Toda ob 15.00 so po radiu poročali o začasni ustavitvi bojev in začetku pogajanj. Olajšanje ob tej novici nam je spet pognalo nekaj več sape v pljuča, zlasti po hitrih premikih, prekladanju opreme in obilici drugega dela. Vrnili smo se v prostore oddajnega centra in zaradi boleče izkušnje na Kumu razmišljali, kaj storiti ob morebitnem letalskem napadu. Zavedali smo se, da za resnejše varovanje ne bo časa.

Gospa Marija, naša gospodinja, je pripravljala večerjo, kolega Lojze je šel v sobo po cigareto, Ferdo je pil čaj, sam pa sem - ne vem kolikokrat že - preverjal delovanje naprav, ko je ob 16.36 začelo ropotati in pokati. Hudo neprijeten zvok je opozarjal, da je namen napada uničevanje in ubijanje. Takrat sem prvič slišal regljanje strojnic in zamolklo bobnenje topov. Trajalo je nekaj sekund ali nekaj ur, meni se je zdelo, da celo večnost. Lahko sem samo še zavpil: »Avioni!« in v skladu s prejšnjimi razmišljanji smo jo hitro pobrisali v klet.
Koliko časa smo porabili, na vem, a prepričan sem, da zelo malo. Vsi štirje smo bili zadihani in srca so nam razbijala, ko smo še enkrat zaslišali grozoten zvok zadetkov raketnih izstrelkov in ropotanje 23-milimetrskih letalskih topov, podobno regljanju slabo uglašenega žabjega zbora. Zdelo se mi je, da drhti vsa hiša. In nato je sledil zlovešči mir. Ves čas smo poslušali zavijanje zvočne signalizacije iz nadzorne dvorane, ki je sporočala napako na napravah in izpad oddajnikov. Nekaj časa smo še čakali, saj nismo vedeli, kolikokrat bomo še morali poslušati strašno hrumenje in pokanje izstrelkov. Spogledovali smo se. Nikomur ni bilo nič, vsi smo na srečo ostali celi, za strah pa še ni bilo časa. Po poprejšnjem dogovoru sem po brezžičnih zvezah obvestil pristojne o napadu sovražnikovih letal (v osnovni šoli so nas učili, da so to Nemci), potem pa je začel zvoniti telefon. Kolegi iz studia Koper so spraševali, zakaj ne dobijo signala svojega TV-programa.

Saj res, do tedaj še nismo utegnili ugotoviti, kaj vse je šlo k hudiču. Trenutek omahovanja. Ali naj tvegam glavo in grem pogledat v oddajno dvorano, ali je mogoče sploh kaj videti? Splazil sem se v nadzorno dvorano. Po pričakovanju je bila zaradi utripajočih signalnih lučk vsa rdeča. Predirljiv zvok signalizacije je paral ušesa. Ta pa so postala hudo občutljiva. Z največjo napetostjo sem vstopil v oddajno dvorano, ves čas pripravljen skočiti za najbližji zaklon.
Hiter pogled mi je povedal, da radijski oddajniki delujejo. Tudi prvi televizijski je še delal, vendar so ga zaščitni tokokrogi že postopno izključevali. Oba UHF-oddajnika za drugi TV-program in TV Koper pa sta bila izključena. Ob ponovnem vklopu je oddajnik po startni proceduri izpadel, instrumenti pa so nedvoumno opozarjali na refleksijo na antenskem sistemu, kar je pomenilo, da je ali antenski sistem ali glavni antenski kabel resno poškodovan. Koprčani so že spraševali, kdaj bomo spet začeli oddajati, saj se nikakor niso mogli zavedati resnosti položaja. Komaj sem jim dopovedal, da ne mislim tvegati glave, saj se nam niti ne sanja, kdaj se bo napad ponovil. V glavi mi je še vedno odmevalo grmenje izstrelkov.

Radovednost nam ni dala miru. Morali smo ugotoviti, kakšne so poškodbe zunaj. Vsi napeti smo se odtihotapili skozi vrata, poslušali kako raste trava in se ozirali v nebo. Pogled na stolp. Dobro, še stoji, vendar smo na vrhu opazili luknje. Verjetno nam bodo delale preglavice še nekaj časa. Postalo nam je jasno, da jo je najbolj skupil antenski sistem UHF. Zdelo se mi je, da bi bilo mogoče pogledati, kako je na vrhu. Samo kaj bo, če me letala zalotijo v stolpu? Lahko se kar poslovim od življenja. Po pogovoru je prevladalo mišljenje, da zgodaj zjutraj že ne bodo napadli, zato sem si temeljito ogledal stolp. Ta ni bil resneje poškodovan, antene in kabli pa so bili lepo prerešetani.
Še sreča, da je bilo vreme lepo. Pozneje so mi šli lasje pokonci, ko sem se spomnil, kje vse sem plezal, ne da bi se zavedal, da so nosilni elementi polomljeni in odstreljeni. Večer je minil v spreminjanju tehničnih karakteristik in zaščitnih elementov oddajnika za prvi TV-program, da so gledalci videli vsaj nekaj. V normalnih časih ne bi niti po naključju mogel narediti kaj podobnega. Ponoči je deževalo, to pa je stvari še poslabšalo. Poleg tega se naše ekipe naslednji dan niso mogle prebiti na Nanos, zato nam ni preostalo nič drugega, kot da se odločimo za nekaj neobičajnih posegov v antenski sistem, ki niso opisani v nobeni strokovni knjigi. Gledalcem pa smo tako omogočili vsaj minimalen sprejem in informacije, kaj se dogaja v Sloveniji.

Tretji dan je bil dan izmene. Hkrati pa so se naše ekipe prebile z novo anteno in kabli. Takoj smo zavihali rokave in do poznega večera je bilo delo z anteno na višini stolpa 40 m končano. Za naslednji dan nam je ostalo samo še priključitev kablov do same antene. Večer smo prebili ob pogovoru, saj je del sodelavcev iz kovinske skupine in antenske skupine prejšnji dan odpravljal poškodbe na OC Kum. Čeprav so v Sloveniji še divjali boji, smo naslednje jutro že začeli popravljati antenski sistem. Vendar nas je kmalu pregnal alarm po mestih v dolini.
Po kakšni uri smo se spet povzpeli na stolp in ravno po koncu del po radijski zvezi slišali za napad na OC Krvavec, ko je kolega vse oddajne postojanke v Sloveniji naenkrat obvestil, da ga tolčejo. Kolega Marjan, ki je vodil popravila na antenskem sistemu in je bil sredi antenskih sistemov, je zavpil, da sliši približevanje letal. Drugi, ki smo bili razporejeni okrog stavbe, da bi opazovali nebo in okolico, smo brez posebnega ukaza planili v klet, Marjan in preostala kolega pa sta postavila svetovni rekord v spuščanju z antenskega stolpa. Nekaj trenutkov zatem je začelo treskati po stolpu in po hiši. Trenutki napetosti in jeze, da ne moremo ničesar storiti, so se vlekli v neskončnost.
Čakali smo na nov napad »ljudske armade«, vendar se na srečo ni ponovil. Zdelo se nam je, da so se naveličali. Končno smo si šli ogledat, kaj so nam tokrat uničili. Škoda na srečo ni bila tako velika, vendar nas je zaskrbelo to, da so streljali v hišo. Popolnoma jasno je bilo, da so poskušali uničiti postojanko in vse živo v njej. Edina sreča je bila, da pilot ni imel časa natančno meriti, če bi zadel samo pol metra nižje, danes ne bi imel kdo pisati o tedanjih dogodkih. Vzrok za nizek prilet je bila sorazmerna bližina meje in verjetno nameščeni patrioti na italijanski strani. Poslušali smo radio in izvedeli, da se je začel pehotni napad na Nanos.
S kolegom Stanetom, pomočnikom direktorja Oddajnikov in zvez sva se odločala, kaj zdaj, ko smo ostali sami. Po posvetu z vodstvom v Ljubljani je prišel ukaz o umiku. Še vedno mi odzvanja navodilo direktorja: »razprši ljudi, da bo čim manj človeških izgub, naprave bomo pozneje že dobili, strokovnjakov s področja oddajne tehnike pa ne moremo tako hitro nadomestiti«. Priprave na umik in zapustitev oddajnega centra so nam vzele kar nekaj časa. Treba je bilo zagotoviti prisilno delovanje tudi pri nenadzorovanih dogodkih. Obvestil sem center v Ljubljani, da smo pripravljeni na umik in kakšne ukrepe smo sprejeli, saj je bilo mogoče pričakovati najhujše. Po odobritvi smo se skupaj umaknili na varno lokacijo, kjer sta ostala kolega v pripravljenosti za nadaljnje delovanje.
Šele pozno popoldne smo izvedeli, da so postojanko obstreljevali še enkrat in uničili še antenski kabel radijskega oddajnika.
Po umiritvi položaja sta se dežurna tehnika vrnila in začela redno opravljati delo, a do obnove poškodovanih naprav ni bilo mogoče kaj dosti narediti, Vendar pa je trajalo še nekaj mescev, preden smo vzpostavili stanje, kakršno je bilo pred delovanjem vojnega letalstva.
Ti dogodki so vsem nam, ki smo jih doživljalli, ostali v trajnem spominu. Tehnikom in inženirjem na OC Nanos: Lojzetu Melincu, Ferdu Žoržu, Vidu Jelerčiču, Milanu Cofu, dipl ing Stanetu Perparju, Marjanu Šteblaju in mehanikom naše kovinske delavnice

To je samo zelo majhen delček dogodkov ko smo se šele privajali na novo nastalo situacijo, poznejši napori pri popravilih škode na antenskih sistemih in objektih pa že sodijo v sklop čimprejšnjega omogočanja kolikor toliko normalnega oddajanja programov. Ko danes gledam na tiste čase, se sprašujem, zakaj je bilo potrebno vse to uničevanje civilnih objektov? Povzročilo je za več kot 10 milijonov nemških mark (preračunano na 5 milijonov evrov) škode na naših oddajnikih in težko verjetno je, da bo kdaj koli povrnjena. Zato se mi zdi vsako spreminjanje zgodovine tistega časa neumno in nepošteno, posebno, če pomislim, da je zgolj slučaj, da na Nanosu ni bilo človeških žrtev.
Fotografija: Franc Ložar