Patti Smith je bila ena osrednjih gostij letošnjega Viennala, kamor je prišla v dvojni vlogi. Ob koncu filmskega festivala je v razprodani dvorani Gartenbaukino odigrala akustični koncert, osebno pa je prišla predstavit tudi svojo fotografsko razstavo s preprostim naslovom 28 fotografij. Babico punka v tem času zaznamujeta dve pomembni življenjski prelomnici. Decembra bo dopolnila 70 let, poleg tega pa je v preteklem letu z uspešno turnejo počastila 40. obletnico prebojnega albuma Horses (1975). Vendar pa, kot pravi sama, daleč od tega, da bi pri tem šlo za nostalgično obujanje preteklosti.

»Nekaj pesmi z albuma Horses sem napisala, ko sem imela komaj 20 ali 21 let,« nam glasbenica pove na izpraznjenem odru kina Metro v središču Dunaja. »To je pravzaprav pred pol stoletja. Od takrat se je zgodilo mnogo stvari – poročila sem se, dobila otroke, postala sem vdova, prepotovala cel svet. V tem času sem se zelo spremenila. Vseeno pa vem, da sem kot mlado dekle ob pisanju albuma Horses iz sebe izstisnila največ, kar sem lahko. Album ni popoln. Je poln napak. Nisem bila ne vem kako dobra pevka, a vseeno vem, da sem hotela biti pozorna na vsako podrobnost na tej plošči. V tistem trenutku je bilo to najbolje, česar sem bila zmožna.«

Smithova tudi danes še vedno uživa v izvedbah tega klasičnega albuma, a ga je na nedavni turneji spoznala iz nove perspektive. »Na večino koncertov te turneje so prihajali zelo mladi ljudje. Na koncertu na Poljskem, kamor je prišlo 18.000 ljudi, se mi je zdelo, kot da so bili vsi v občinstvu stari manj kot 25 let. Ti mladi gledalci skladbam prinesejo novo energijo, nova pričakovanja in nove interpretacije. Obožujem takšno izmenjavo energije z občinstvom, in ker koncerti niso prežeti z nostalgijo, se počutim zelo v sedanjosti.«

Fotografija jo je večkrat popeljala na pravo pot
Glavni razlog njenega obiska Dunaja pa je vendarle bilo njeno fotografsko ustvarjanje, ki največkrat ostane v senci veliko odmevnejše glasbene kariere. V resnici pa je bila prav fotografija tista, ki jo je popeljala na pot umetniškega ustvarjanja. »V petdesetih letih sem odraščala v zelo ruralnem, srednjerazrednem okolju. Bila sem zelo nekultivirana. Tam ni bilo nobenih kavarn, muzejev ali galerij. Estetsko naklonjenost sem prvič začutila ob brskanju po modnih revijah. Takrat sem prvič videla fotografije Irvinga Penna, ki so me povsem impresionirale. Njegovo delo ali pa fotografija v filmih, kakršni so Tretji človek (1949), Kako zelena je bila moja dolina (1941) ali Frankenstein (1931), mi je pokazala, da je zunaj nek popolnoma drug svet. Vse, kar sem videvala do takrat, so bili le poceni katalogi, razredne fotografije in slike v učbenikih.«

Fotografija je kasneje zaznamovala tudi njene prve korake v glasbi, saj je v času ustvarjanja albuma Horses v zgodnjih sedemdesetih letih v New Yorku živela s svojim partnerjem, fotografom Robertom Mapplethorpom, ki je tudi posnel ikonično naslovnico albuma. »V finančnem smislu so bili to težki časi. Imela sva zelo malo denarja. Fotografski film sicer ni bil drag, morda je stal današnja 2 evra, a če sva si kupila material za fotografiranje, je to pomenilo, da tisti dan nisva imela dovolj za hrano. Prav zato je bil Robert zelo jezen, kadar kakšna fotografija ni uspela, saj je hotel izkoristiti čisto vsak posnetek. Tisti dan, ko me je slikal za naslovnico albuma Horses, je porabil komaj 12 posnetkov, osem od teh jih je šlo za naslovnico.«

Tudi zaradi tega, ker je izkusila fotografsko umetnost v času stiske, Smithova še danes ne more povsem sprejeti načina dela z digitalnimi fotoaparati. »Pred nekaj časa sem bila na fotoseansi pri poklicnem fotografu. Ko sva posnela 30 fotografij, je odložil fotoaparat. Vprašala sem ga, ali sva končala. 'Kje pa,' mi je rekel, 'samo ogrevam se!'« Smithova namesto tega še vedno slika s starim fotoaparatom znamke Polaroid. »Ne obvladam digitalnih fotoaparatov. Preveč funkcij imajo. Polaroidi so krasni zato, ker so tako preprosti. Imaš samo dve možnosti: blizu ali daleč, svetlo ali temno. Zato se tudi ne počutim kot profesionalka. Raje sem vrhunska amaterka kot pa povprečna profesionalka.« Težava pa vseeno ostaja dosegljivost izvirnega filma za te fotoaparate. »Zato sem vesela, kadar mi obiskovalci koncertov prinesejo papir za fotografije s Polaroidom. Zgodilo se mi je že, da mi je kakšen obiskovalec prinesel vrečko s fotografskim papirjem, ki jo je dolga leta hranil v hladilniku, da se ne bi pokvaril.«

Fotografija pa jo je rešila še enkrat, in to v veliko bolj prelomnem trenutku njenega življenja. Namreč, ko je leta 1994 za posledicami infarkta umrl mož Fred Smith, je bil prav fotoaparat tisto orodje, ki ji je vrnil voljo do ustvarjanja. »Fred je bil ljubezen mojega življenja. Imela sva dva majhna otroka. Ko je umrl, sem bila povsem obupana. Nisem mogla več pisati, niti risati. Povsem sem se umaknila iz javnega življenja. Nekega dne pa sem v roke prijela Robertov fotoaparat znamke Polaroid. Posnela sem eno fotografijo, ki je bila videti, kot da je bila posneta v 19. stoletju. Takrat sem prvič po Fredovi smrti občutila srečo. Rekla sem si, v redu, posnela sem eno fotografijo, nekaj mi je torej uspelo spraviti skupaj. Od takrat sem nato posnela po eno fotografijo vsak dan. Tako sem se počasi pobrala.«

Kaj torej Smithovo kot fotografinjo dandanes sploh zanima? »Imam zelo preproste cilje. Vedno me je zanimalo snemati stvari, ki me fascinirajo. Denimo orodja velikih umetnikov. Delacroixova paleta. Hessejev pisalni stroj, na katerega je napisal Igro steklenih biserov (1943), ki je ena mojih najljubših knjig. Fotografija me osrečuje. Najboljša stvar, ki se lahko zgodi mojim fotografijam, je ta, da jo kdo kupi ter si jo nato obesi nad pisalno mizo. Mislim, da so moje fotografije kot ukrojene za ta namen – da jih gledaš, medtem ko razmišljaš.«

Raje na odru pred 110 tisoč gledalci kot na večerji z neznanci

Iz teh besed izhaja zanimivo spoznanje – mar je njena celotna glasbena kariera, po kateri jo poznamo, zgolj stranski produkt drugih tipov ustvarjanja? Izkaže se, da res. »Nikoli nisem imela namena postati rockpevka. Sprva sem sanjarila, da bom operna pevka, a sem bila presuha in premalo nadarjena, zato mi je bilo jasno, da ne bom mogla postati naslednja Maria Callas. Želela sem si biti pisateljica in slikarka, pevka pač ne. Je pa res, da se zelo udobno počutim na odru. Bolj se bojim iti na večerjo, kjer sem obkrožena z ljudmi, ki jih ne poznam, kot pa nastopiti na Glastonburyju pred 110 tisoč gledalci. Nisem preveč družabna oseba, nastopanje pa je nekaj, kar pač počnem, in upam, da to počnem dobro.«

Skozi celotno kariero je Smithovo spremljal samosvoj slog oblačenja in vedenja, ki bi ga lahko označili za odpadniškega. Se je kdaj v življenju zaradi svojega videza srečala z diskriminacijo? »S tem se spoprijemam že celo življenje! (smeh) Že kot mlada sem bila zelo drugačna. V petdesetih so si dekleta lase spenjala zelo visoko, uporabljala so veliko ličil, meni pa za to ni bilo mar. Meni je bilo pomembno le to, da sem brala, pisala in se učila. Vedno sem bila nekje na obrobju družbe, vedno malo drugačna. Vseeno pa sem vedno vedela, da če bom želela postati pisateljica, umetnica ali aktivistka, to ne gre skupaj z vrednotami srednjega razreda - in da je to pač treba žrtvovati. Moraš se zavedati, da te bodo gledali navzdol in se ti smejali, da te ne bodo jemali resno. Ker sem se tega zavedala že kot mlada, me to ni motilo. Druga stvar je tudi to, da sem ženska. Ženske se moramo vedno bolj dokazati kot moški, vendar pa nas to obenem naredi bolj močne. Ampak, če hočeš dobro opravljati svoje delo, potem te stvari niso pomembne. Ni mi mar, če ljudem ni všeč, kako se oblačim, kakšna sem, ali če se ne prilagajam njihovi ideologiji. Vedno sem želela le dobro opravljati svoje delo, pri tem nisem želela sprejemati kompromisov. Moj cilj nikoli ni bil biti bogata in slavna.«

Smithovo smo vprašali, ali sta jeza in punk 40 let kasneje še vedno učinkovito sredstvo boja za družbene spremembe. »Pravzaprav je mnogo različnih gibanj pripomoglo k družbenim spremembam. Pa tudi nasploh ne verjamem v tovrstno etiketiranje. Komurkoli uspe doseči kaj takšnega, naj se imenuje, kakor želi. Nekateri vidiki punk rocka so pomagali pri spreminjanju družbe, drugi popolnoma nič. Prav tako kot je v šestdesetih nekaj glasbe pomagalo pri gibanju za državljanske pravice, druga pa ne. Menim, da so, ko potegnemo črto, ljudje tisti, ki dosežejo družbene spremembe. Glasba, pogled na svet ali neka scena lahko to navdihne, na koncu pa so ljudje tisti, ki povzročijo te spremembe. Jaz nisem sociologinja. Nisem dobra v odgovarjanju na takšna vprašanja. Jaz samo počnem, kar počnem. Ko sem s skupino začela ustvarjati glasbo, si nismo rekli: 'Oooh, tole je pa punk rock!' (smeh) Mi smo samo igrali. Tako kot Jackson Pollock. Tudi on si ni rekel: 'No, zdaj bom pa naslikal nekaj abstraktno ekspresionističnega.' On je samo naslikal svoje, šele drugi so nato to ustvarjanje poimenovali.«

Vseeno pa je Smithova kljub svojim punkovskim koreninam izrecno proti norčevanju iz mainstreamovske popularne glasbe. »Tudi jaz poslušam pop. Zdi se mi pomembno, da ne pljuvam po ljudeh, ki delajo in mislijo drugače samo zato, ker imam jaz drugačen način življenja. Vsak ima svoje sposobnosti. Zelo sem srečna, kadar slišim dobro popskladbo Rihanne, Adele ali Rolling Stonesov. To pa zato, ker rada plešem, sama pa nisem nikoli znala napisati dobre plesne skladbe. Nekdo jih mora napisati. In verjemite, če hočeš postati popzvezdnica, moraš zelo trdo delati. Le da je to delo drugačno od tistega, ki ga počnem jaz.«

Dylanova nagrada je unikatna, izbira med Trumpom in Clintonovo pa »boleča«
V pogovoru se nismo mogli izogniti aktualnim dogodkom, med katerimi v svetu umetnosti najbolj odmeva Nobelova nagrada za literaturo Bobu Dylanu. Je bila tudi ona presenečena, da so jo podelili prav njemu? »Nisem bila presenečena. Po mojem mnenju Dylan nagrade ni dobil za literaturo. Ni napisal Igre steklenih biserov ali Moby Dicka. Res pa je, da je ustvaril nekaj najpomembnejših, najvplivnejših in najlepših pesmi v ameriški pesmarici, ta pa je medtem postala univerzalna. Napisal je pesmi, ki so imele pomemben vpliv v boju za državljanske pravice, v protivojnih protestih in v prizadevanjih za varstvo okolja. To so bile pesmi, ki so nas vzpodbudile, da podvomimo o svoji vladi, obenem pa tudi nekaj najlepših ljubezenskih pesmi, kakršna je The Sad Eyed Lady of the Lowlands. Dylan je vedno pisal z močnim literarnim in poetičnim tonom. Nekatere njegove pesmi so blakovske, nekatere rimbaudovske. Zato mislim, da je Nobelovo nagrado prejel za svoj specifični prispevek k temu, da je našemu glasbenemu kanonu podal močan literaren in političen pridih, obenem pa tudi smisel za lepoto in družbeno zavest. Menim, da je zaradi tega njegova nagrada zelo unikatna. Ne znam si domisliti kogarkoli drugega, ki bi bil sposoben ustvariti tak opus.«

Seveda pa so te dni na umu vse svetovne javnosti ameriške volitve, zaradi katerih je tudi Smithova nadvse zaskrbljena. »Kmalu bom dopolnila 70 let. V življenju sem bila priča že kar nekaj volitvam in rečem lahko, da so te najbolj boleče. Na eni strani imate Trumpa, ki nima pogojev, da bi bil predsednik, in ima zelo vprašljiv egocentričen pogled na svet, na drugi strani pa Clintonovo, ki je popolnoma kvalificirana za ta položaj, a je zelo vpletena v majhne vojne, ki bi lahko postale velike, zdaj pa je vpletena še v škandal. Gre za bolečo izbiro. Upam samo, da če Hilary zmaga, ji bo uspelo najti najboljšo različico sebe in bo pomirila vse kontroverze, ki so se ji nabrale, ter da bo dobro predstavljala voljo ljudstva. To je naše edino upanje.«

Nismo prišli na svet, da bi bili potrošniki
Za konec je bilo zanimivo slišati še njeno mnenje o družbenih omrežjih, ki dandanes tvorijo pomemben del promocije javnih oseb in njihove komunikacije z javnostjo. Ali njej kot predstavnici starejše generacije to predstavlja koristno orodje ali vendarle ne odobrava egocentrične kulture sebkov, ki je preplavila splet? »Mislim, da so vsa orodja koristna, dokler so res samo orodja, ki nam služijo. Problem postane, ko ljudje postanejo sužnji teh orodij. Če ne moreš nehati gledati v telefon, potem nisi več njegov gospodar. Družbenih omrežij ne poznam preveč dobro, nisem del tega. Za svet je to nov teritorij, kaj šele zame. Mislim, da so ta omrežja lahko zelo uporabna za doseganje političnih sprememb ali za deljenje tvojega dela s svetom. Lahko pa so tudi nevarna. Bistveno je, da tako kot z vsem ostalim pri uporabi ostaneš zmeren. Moraš vedeti, kaj hočeš od tega. In moraš se zavedati, da ko se enkrat izpostaviš, te drugi držijo v pesti. Vsi poznamo slabe plati tega. Na svetu je veliko krutih ljudi, bedakov. Moja hčerka vodi spletno stran o politiki. Tam včasih napiše kakšno ostro mnenje in ljudje ji večkrat odgovorijo kakšne grozne stvari. Vedno ji rečem, da je to samo mnenje ene osebe, nekega bedaka pač. Gre za povsem isti odnos, kot ga je treba privzeti do vlad in do korporacij. Zares sočustvujem z mladimi ljudmi, kajti na vsakem koraku so dojemani kot potrošniki. V resnici pa bi prav tisti drugi morali služiti vam. Vi ne služite vladi, ona služi ljudem. In vi ne služite korporacijam, one bi morale služiti vam. One bi vam morale dajati najboljše izdelke, skrbeti za okolje in za varnost izdelkov. Povsem enako je z družbenimi omrežji. Tu so zato, da služijo vam. Vi ne služite njim. Niste prišli na svet, da bi bili potrošnik, niti da bi bili suženj tehnologije in da bi vas sodili po tem, koliko všečkov dobite. Vi ste najboljši sodnik svoje vrednosti.«