Odhajajoči demokratski predsednik, s polnim imenom Barack Hussein Obama, je sicer po svetu še vedno precej priljubljen, a muslimanski svet je bridko razočaran. "Lažje je vojne začeti kot jih končati. Lažje je kriviti druge kot pogledati vase," je dejal množici tistega junija 2009 in muslimanom podajal roko sprave z obljubami o zaprtju Guantanama, boju za palestinsko-izraelski mir, dogovoru z Iranom, umiku ameriških sil iz Iraka ter milijardnem vlaganju v Afganistan in Pakistan.

V osmih letih predsedovanja je Obama res skušal gladiti napetosti s spretno in spravno retoriko, ki mu je navsezadnje tudi pomagala do zmage na volitvah leta 2008, a za seboj pušča razdejanje, kakršnega svet ne pomni. Pa čeprav bi bilo krivično za kaotične razmere v svetu kriviti izključno Obamovo administracijo. Bližnji vzhod je po arabski pomladi leta 2010 namesto v demokracijo, kot so upali revolucionarji, zdrvel v samouničenje - padali so samodržci, padale vlade, njihovo mesto pa je namesto mesij zavzela vrzel, ki so jo zapolnili skrajneži. Mnogi med njimi so izšli iz t. i. zmernih upornikov, ki jih je finančno in z orožjem podpirala tudi odhajajoča administracija.

Po sedmih letih napadov z brezpilotnimi letali, nenehnega nasilja v Iraku in Afganistanu, vzpona Islamske države (IS), na videz neizhodne položaja v Siriji in Libiji, razsutega Jemna ter pata tako v Palestini kot v Guantanamu ima danes Obama zaupanje manj kot polovice Izraelcev in Turkov, tretjine Libanoncev, 15 odstotkov Palestincev in 14 odstotkov Jordancev. In muslimani še zdaleč niso edini razočarani nad administracijo, ki je bila izvoljena na obljubah "upanja" in "sprememb". A pričakovati, da bo Trump ubral drugačno politiko, je približno tako iluzorno, kot je bilo pričakovanje, da bo Obama lastnoročno rešil ZDA in svet z njimi.

Poglejmo podrobneje posamezna vojaška posredovanja ter vojne in orožarske angažmaje Obamovih osmih let.

- 8 zbombardiranih držav - dve več od Busha
Tako je, demokratski predsednik, ki naj bi ZDA obrnil od militantnosti Busheve dobe, je v osmih letih predsedovanja ukazal zračne napade na osem držav (tako rekoč vse muslimanske), kar je dve več od svojega predhodnika. Pod predsednikom, ki mu je Nobelov odbor leta 2009 podelil nagrado za mir, ker za reševanje "še tako težkih mednarodnih konfliktov raje posega po dialogu in pogajanjih", je samo lani padlo 26.171 bomb na sedem držav (Sirija, Irak, Afganistan, Libija, Jemen, Somalija, Pakistan). (Vir: Council on Foreign Relations)

- Uboj Osame bin Ladna
Za nekatere - tiste, ki Obamo radi obtožujejo pretirane zadržanosti in prekomernega pacifizma -, vrhunec Obamovega predsedovanja, za druge kronski dokaz, da tudi ta administracija zunajsodne uboje sprejema kot modus operandi. Posebna enota tjulnjev je s podporo Cie vodjo Al Kaide 2. maja 2011 ubila v skrivni, nenadni operaciji "Neptunovo kopje" v Abottabadu v Pakistanu, kjer se je arhitekt terorističnih napadov 11. septembra skrival zadnja leta. Ameriška vojska je truplo bin Ladna po hitrem postopku poslala v Afganistan na identifikacijo, nato pa ga v roku 24 ur pokopala na morju. Operacijo je Obama spremljal v živo v t. i. "situacijski sobi" v spremstvu takratne državne sekretarke Hillary Clinton in svoje najožje ekipe.

- Sirija: Podpora upornikov brez neposrednega napada na Asada
Čeprav ZDA nikdar niso skrivale, da si želijo padca sirskega predsednika Bašarja Al Asada, pa je bil Obama pri Siriji vseskozi malce zadržan. Že zelo kmalu po začetku državljanske vojne leta 2011 so zlasti republikanci začeli pritiskati na Obamo, da se ZDA vmešajo v vojno, vojaško posredujejo in upornikom pomagajo pri strmoglavljenju Asada. A Obama ni želel iti po Bushevih stopinjah in na Bližnjem vzhodu Američane po Afganistanu in Iraku pognati še v tretjo neskončno vojno. Ni pa imela administracija nobenih zadržkov pri financiranju, oboroževanju in logistični pomoči t. i. zmernim upornikom. A kaj, ko je "diagnosticiranje" upornikov na daljavo približno tako zanesljivo kot ruska ruleta, in velik del teh "zmernih upornikov" se je v letih vojne pridružil skrajnim skupinam, vključno z Islamsko državo, ki zdaj mori po regiji (tudi) z ameriškim orožjem. V slabih šestih letih vojne je bilo ubitih skoraj pol milijona ljudi, beguncev pa je približno pet milijonov, kar je tudi razlog za največjo begunsko krizo v Evropi po drugi svetovni vojni, z njo pa tudi za vzpon desnega nacionalizma in populizma.

- Libija: Strmoglaviti Gadafija brez načrta za prihodnost
Tudi v Libiji se je arabska pomlad sprevrgla v državljansko vojno, ta pa v neskončno nočno moro. 21. marca 2011 so Natove sile z ZDA, Francijo in Veliko Britanijo v prvih vrstah sprožile vojaško akcijo, s katero naj bi zaščitile civiliste pred grozodejstvi Gadafijevih sil. Do poletja je bil Gadafi že strmoglavljen, a zavezniške sile se nikdar niso zares potrudile, da bi ga spravile pred sodišče, in 20. oktobra je dolgoletnega libijskega samodržca podivjana množica linčala na ulicah njegove rodne Sirte. Ob tem je treba izpostaviti, da Obama ni imel zelene luči kongresa za vojaško akcijo v Libiji, ki je bila do leta 2011 razmeroma stabilna in napredna država. Kakršnekoli visokoleteče pretveze o pogadafijevski demokraciji je kmalu zamenjala mračna realnost - Libija je danes uničena država, nekoč turistično privlačna dežela je ena nevarnejših držav v regiji, vrzel, ki je zazevala po padcu Gadafija, so zapolnili skrajneži in Islamska država, ZDA in preostale Natove članice pa so se po posredovanju iz države naglo umaknile in jo tako prepustile padanju v temo.

- Jemen: Od napadov z brezpilotnimi letali do naveze s Savdijci
Tudi Jemen je od skritega bisera Bližnjega vzhoda z arabsko pomladjo naglo prešel med tiste države, za katere velja: če jih niste obiskali do leta 2011, obstaja velika verjetnost, da jih v naslednjih (deset)let(j)ih sploh ne boste mogli. Po štirih letih hude politične krize, protestov in prevratov je šla v napad Savdska Arabija, da bi zatrla upor hutijevcev, Savdijcem pa so leta 2015 priskočili na pomoč še Američani, ki so Riad vseskozi bogato zalagali tudi z orožjem in logistiko. A celo znotraj ameriške vojske je prihajalo do hudih razkolov glede operacij proti hutijevcem, saj jih mnogi vidijo kot učinkovite borce proti Al Kaidi in Islamski državi. ZDA so sicer posamezne vojaške akcije v Jemnu proti Al Kaidi izvedle že leta 2009 in 2010, in če so že takrat Američane obtoževali pobojev nedolžnih civilistov, so se obtožbe z nedavnimi savdskimi napadi samo še okrepile, celo do te mere, da so bile ZDA prisiljene umakniti vojaško pomoč Savdijcem v Jemnu - a zavezništvo z eno največjih kršiteljic človekovih pravic na svetu ni bilo niti za trenutek omajano.

- Rusija: Igra mačke z mišjo
Kdo je v političnih igricah med Rusijo in ZDA mačka in kdo miš, sicer na tej točki, zlasti z "elementom presenečenja" v obliki Donalda Trumpa, ni jasno, je pa dejstvo, da odnosi med velesilama od ruske priključitve Krima leta 2014 pospešeno drsijo nazaj v čas hladne vojne. Tudi tu je bil Obama doma pod hudim pritiskom, naj vendarle od (jalove) diplomacije preide k dejanjem in z vojsko konkretno priskoči na pomoč Ukrajini v boju proti Rusiji oz. proruskim separatistom. ZDA so sicer Ukrajini poslale za več sto milijonov dolarjev vojaške pomoči, a neposredno se v konflikt niso vmešale. So pa dale pobudo za ostre protiruske sankcije, ki so nazadnje v isti meri gospodarsko škodile Evropski uniji, kot so Rusiji - niti približno pa ne toliko samim ZDA, ki so imele pred sankcijami z Rusijo precej minimalno gospodarsko izmenjavo.

In ko se je že zdelo, da se bodo napetosti vseeno vsaj malce umirile, ko sta se bila Obama in Putin poleti 2015 primorana povezati zavoljo iranskega jedrskega dogovora, se je Rusija jeseni istega leta vojaško vpletla v vojno v Siriji, ko je priskočila na pomoč Asadovim silam, s tem pa spet stopila na žulj ZDA. Po veliko mrkih pogledih, diplomatskih notah in verbalnih bodicah sta se državi le zedinili, da je prvi cilj vseeno uničiti IS, a so odnos nato dokončno pokopale povolilne navedbe, da je Rusija vdrla v ameriške strežnike in pomagala svojemu "mandžurskemu kandidatu" Trumpu do zmage. Ko to pišemo, se to prepričanje v ZDA kljub popolnemu manku otipljivih dokazov samo še krepi, da Rusija predstavlja neposredno grožnjo ameriški demokraciji, pa se zdaj čez lužo strinjajo že tako rekoč vsi - razen Trumpa.
- Filipini:
Leta 2012 so ZDA v manj znanem napadu z brezpilotnimi letali na Filipinih ubile 15 ljudi (vsi muslimani), s tem pa še zaostrile konflikt med uporniškimi skupinami in vlado v Manili.

- Kibernetna vojna z Iranom:
Od samega začetka svojega predsedovanja je Obama bíl "vse bolj sofisticirano" kibernetno vojno proti iranskemu civilnemu jedrskemu programu, s tem pa postal prvi predsednik v zgodovini ZDA, ki je uporabil "kibernetno orožje za ohromitev infrastrukture druge države", je poročal New York Times leta 2012.

- Brezpilotna letala in Obamov "seznam za ubijanje":
Eden nedvomno najspornejših elementov Obamove zunanje politike je dramatičen porast napadov z brezpilotnimi letali, s katerimi ZDA pobijajo teroriste na območjih, ki sicer ne veljajo za vojno območje. Težava (razen te, da gre de facto za zunajsodne uboje) je, da ob tem pogosto zakrivijo kar nekaj postranske škode v obliki civilnih žrtev. O t. i. Obamovem "seznamu za ubijanje" je že leta 2012 poročal New York Times - enkrat tedensko predsednik podpiše seznam osumljencev za odstrel z brezpilotnimi letali, med katerimi so se znašli tudi ameriški državljani v tujini. "Grenka ironija pri tem je očitna sama po sebi: šolani zagovornik konstitucionalizma Obama deluje kot tožilec, sodnik in rabelj hkrati, s tem pa opušča delitev oblasti, kar je temelj ustavne demokracije," v nedavnem kritičnem članku o Obamovi zapuščini opozarja revija Roar.

Od začetka ameriškega programa brezpilotnih letal leta 2004 je bilo v teh napadih ubitih okoli 8.000 ljudi. Veliko večino napadov je ukazal Obama, manjši del pa njegov predhodnik Bush. Večina žrtev je bila v Pakistanu (do 4.000), Afganistanu (do 2.300) in Jemnu (do 1.300), še okoli 400 v Somaliji. Do likvidacij je pogosto prihajalo, ko je bila tarča v krogu družine ali na javnih krajih, tako da so ameriški izstrelki padali tako po poročnih slavjih kot po pogrebnih procesijah za, ironično, žrtvami napadov z brezpilotnimi letali. Kot še opozarja Roar, je delež civilistov, ubitih v tovrstnih napadih, izjemno visok - v Pakistanu so bili denimo le 4 odstotki žrtev potrjeni kot člani Al Kaide. Tudi zato kritiki menijo, da je ameriško pobijanje z brezpilotnimi letali bolj kot kaj drugega nadvse uspešno orodje za novačenje novih teroristov.

- Obamovo dvolično sporočilo Trumpu:
Trump je sicer, kot pri večini svojih stališč, tudi pri zunanji politiki do zdaj pošiljal zelo mešana sporočila - po eni strani je dejal, da hoče spremeniti ameriško politiko posredovanja v tujih državah in sesuvanja suverenih voditeljev, a ne gre računati, da bo Trump pacifističen predsednik, saj hkrati grozi, da bo "z bombami zradiral" teroristične skupine, vključno z njihovimi družinami in otroki. Obama je verjetno resneje vzel to zadnjo napoved in prejšnji mesec objavil poročilo, v katerem je povzel stališča svoje administracije glede pravnih preprek in politik, ki omejujejo vojaško moč predsednika ZDA. Poročilo poziva k sojenju terorističnih osumljencev na civilnem sodišču in nadrobno razlaga, zakaj noben prihodnji predsednik ne more zakonito mučiti osumljencev.

Poročilo predstavi omejitve, ki si jih je administracija sama postavila pri vojaških operacijah, in poudari, da resolucija, ki jo je sprejel kongres leta 2001 po napadih 11. septembra, ni bianko menica za pobijanje teroristov po svetu, ob tem pa se še pohvali, da so pod Obamo delež civilnih smrti pri operacijah zmanjšali na minimum (administracija trdi, da je bilo civilnih žrtev pri napadih z brezpilotnimi letali med 64 in 116, neodvisni viri pa navajajo devetkrat višje številke).

Strokovnjaki so poročilo interpretirali kot nekakšen šolski učbenik, ki ga je Obama pustil svojemu nasledniku, kaj ta lahko in česa ne sme početi. Poročilo, ki utrjuje Obamovo zapuščino, a ob tem slika podobo precej bolj zadržane in obrzdane administracije, kot je bila ta v resnici. Obama je namreč prav po tiho znatno razširil pooblastila predsednika, da je lahko vodil zgoraj omenjeno tajno vojno z brezpilotnimi letali. Kot je nedavno poročal Washington Post, je Obama Poveljstvo združenih specialnih operacij ZDA (JSOC), vladno ekipo najvišje ravni za likvidacijske misije v tujini, kot je bil uboj bin Ladna, povišal v "novo multiagencijsko obveščevalno in akcijsko silo" z razširjenimi pooblastili za napade na teroristične skupine po svetu.

- Prodaja orožja - največ od 2. svetovne vojne dalje
Kot so zapisali pri The Nation - že mogoče, da je svet v kaotičnem stanju, a ameriška orožarska industrija si mane roke ob rekordnih dobičkih. Obamova administracija, ista administracija, ki si za enega svojih največjih neuspehov šteje, da ji ni uspelo zajeziti vpliva vsemogočne orožarske industrije in preprečiti kak domač strelski pohod več, je sklenila več orožarskih poslov kot katera koli druga ameriška administracija od druge svetovne vojne dalje. ZDA lastnoročno stojijo za krepko čez polovico vseh orožarskih poslov na svetu, pri čemer drugouvrščena Rusija proda približno štirikrat manj orožja.

Po podatkih zadnjega kongresnega poročila je bila večina 200 milijard dolarjev vrednih orožarskih poslov med letoma 2008 in 2015 sklenjena z Bližnjim vzhodom, pri čemer je bila največja uvoznica ameriškega orožja Savdska Arabija, ki ga je pokupila za 94 milijard, posli s Savdijci, kronskim primerom kršiteljev človekovih pravic, pa so se pod Obamo okrepili. Savdijci so z brezpogojno ameriško pomočjo med drugim z vso močjo udarili po Jemnu, kjer je bilo ubitih več kot 10.000 ljudi, dobra dva milijona pa razseljenih.

In še pomnite, koliko prahu je dvignil Trump, ko se je odzval na telefonski klic tajvanske predsednice in s tem na mah podrl politiko "ene Kitajske"? Ameriški predsedniki so v zadnjih 35 letih Tajvanu prodali za 30 milijard dolarjev orožja, pri čemer jim ga je samo Obamova administracija prodala za 14 milijard.

Ampak, da zaključimo v spravljivejšem tonu s citiranjem novembrskega članka o Obamovi zapuščini v Washington Postu: "Položiti vse neštete težave tega sveta na Obamov prag skrajno prepoenostavlja nekatere najkompleksnejše in najosupljivejše dinamike sveta. In pritožbe na račun Obame sledijo dobro znanemu zgodovinskemu vzorcu: visoka pričakovanja, da lahko ZDA rešijo neki problem, ki jim sledi neizogibno razočaranje, ko se izkaže, da ga ne morejo. Preveč posredovanj. Premalo posredovanj. Preveč poudarka na demokracijo in človekove pravice. Premalo."