Žal vam bo lahko, če boste 5. septembra v Katedrali Kina Šiške zamudili dogodek, kakršnih je pri nas še vedno premalo: koncert markantnega, povsem samosvojega glasbenika, ki morda (še) ne razprodaja ravno stadionov, a je nedvomno eno najaktualnejših imen sodobne britanske glasbene scene. Benjamin Clementine je 28-letnik, nad katerim roke od navdušenja vije Paul McCartney in ki se ga je prijela primerjava z Nino Simone. Avantgardni pop njegovega glasbenega prvenca so Britanci predlani nagradili z ugledno nagrado mercury, njegov tenor pa je tako prepoznaven in dramatičen, da bi ga težko zamenjali s kom drugim. Časnik New York Times ga je uvrstil na seznam 28 "genijev, ki so oblikovali kulturo v letu 2016".

Drugi album, I Tell A Fly, bo v Evropi izšel 15. septembra, ljubljanski koncert bo na sporedu točno deset dni pred tem, še pred tema dvema mejnikoma pa nam je Clementine namenil nekaj časa za krajši intervju na daljavo.

Clementine ni "najlažji" telefonski sogovornik: zdi se tih in zaprt vase; na trenutke ne veš, ali je z mislimi odplaval drugam ali pa bo stavek še nadaljeval. Veliko raje kot vprašanja v zvezi z njegovo biografijo - ta v najboljšem primeru stoično prenaša - ima poizvedovanje o njegovi Umetnosti, ki jo očitno razume točno tako, z veliko začetnico. Njegov novi album dobimo novinarji v poslušanje z debelim šopom pojasnjevalnega spremnega gradiva, intervju, med katerim je na liniji ves čas navzoča tudi predstavnica založbe, pa je precizno omejen na dogovorjenih petnajst minut.

Z nizanjem teh podrobnosti skušam ilustrirati le to, da je Benjamin Clementine pazljivo menedžiran glasbenik, že zdaj pozicioniran za karierno rast, ki jo zanj predvideva založba. Pa čeprav pravi, da novi album, I Tell A Fly, niti slučajno ne bo ponovil uspeha predhodnika, z nagrado mercury nagrajenega ploščka At Least For Now (2015). "Album dve ali tri leta ne bo razprodan, kje pa, nikomur ne bo mar. Vseeno mi je za mojo osebno blaginjo, rad bi samo, da bi ljudje slišali mojo glasbo. Na koncu pa tako ali tako ne bodo dojeli," zavzdihne svetobolno (in s prizvokom razdraženosti). "Pustiti moram, da z njim naredijo, kar bodo pač hoteli, ne pa tega, kar jaz hočem."

Glasbeni samouk
A če je At Least For Now nastal v sodelovanju z drugimi glasbeniki in producenti, je I Tell A Fly veliko bolj ambiciozen projekt: Clementine, ki nikoli ni imel formalne glasbene izobrazbe in je začel igrati "po posluhu", se trudi obvladati vse plati svojega posla; album je napisal, posnel in ga produciral sam. Pravi, da ne zato, ker bi bil obseden z nadzorom. "Hotel sem poskusiti nekaj novega in dati vse od sebe. Res je sicer, da sem bil producent albuma, ampak delal sem z vsaj petnajstimi ljudmi. Pesmi sem sam napisal in jih posnel, bobne pa je igral Alexis Brossard. Ne gre za to, da bi hotel imeti vse niti v rokah, ampak za to, da sem vedel, kaj skušam doseči."

In kar je skušal doseči, je izrazito drugačno od prvenca, ki ga je postavil na glasbeni zemljevid; klavirske balade so se umaknile veliko bolj eksperimentalnemu, elektronsko zaznamovanemu zvoku. Kako torej relativni novinec veliko založbo, kakršna je Universal, prepriča, da mu pusti proste roke, me je zanimalo. Odgovor je vse prej kot precizen: "Ne gre za album, gre za to, da je svet poškodovan. Svet moramo popraviti, zato moram posneti nov album, ki bo drugačen od prejšnjega." Malo pozneje doda še: "Založba pa mi na začetku tako ali tako ni dala denarja. Sam sem si moral plačati snemalni čas v studiu; šele pozneje so me sprejeli in mi povrnili stroške."

Pevec - a samo, dokler ne uresniči svojih pravih sanj
Naslov albuma, I Tell A Fly, ni izposojen od katere od pesmi, kot se pri glasbenih izdajah rado primeri. V resnici je ostanek s čistega začetka ustvarjalnega procesa, ko je bil Clementine še prepričan, da bo napisal dramo. "Tema je bilo potovanje. Vsak dan gremo na majhna potovanja do svojih služb, potujemo, ko gremo na počitnice ... Življenje je dolga pot. Mislim, da vsi letamo okrog, iščoč varnost in zavetje. Zato sem izbral tak naslov."

Umetnik, ki raje govori o svojih "pesmih" in ne o "besedilih popevk", prostodušno priznava, da je glasbena kariera zanj samo stopnička, začasna identiteta, ki bi se je na neki točki rad otresel. "Žene me to, da bi se rad nehal ukvarjati z glasbo; v prihodnosti nameravam pisati drame in knjige. Zelo verjetno je, da bom glasbo uporabljal za izražanje vseh teh stvari, s katerimi bi se v prihodnosti rad ukvarjal. Prej moram z glasbo samo še malo zaslužiti, da bom lahko financiral lastno gledališko predstavo." Mar ne bi bilo v tem primeru lažje posneti At Least For Now 2 in gledati, kako na račun kapljajo denarci? Tega si, roko na srce, ne upam vprašati, ker je v zraku ves čas pridih rahle naveličanosti nad promocijskimi dolžnostmi. Vseeno spravljivo doda: "Veliko srečo imam, da se lahko ukvarjam z glasbo, da jo lahko uporabljam kot svoje orodje."

Zavestno se trudi, pravi, da na slavo in poklicni uspeh ne bi bil preveč navezan. Človek, ki je še kot najstnik praktično brez beliča pristal na ulicah Pariza, kjer se je preživljal z igranjem na metroju in ni imel stalnega prebivališča, iz lastne izkušnje ve, kako opoteča je v življenju sreča. "Vem, da se bo vse razblinilo, morda že jutri. Pripravljen sem na to, da spet ne bom imel ničesar. Jaz nisem nič - in dokler se bom oklepal te filozofije, bo z mano vse v redu. Isti ljudje, ki mi danes pravijo, da sem genij, me bodo jutri obkladali z bebcem."

Naveličan "Pepelkine zgodbe"
Clementinovo odraščanje in mlada leta so poudarek čisto vsakega glasbenikovega profila, kar jih je bilo napisanih. Zdi se, da mediji radi z neverjetnim užitkom zagrizejo v zgodbo, ki je sicer res filmska: Benjamin se je staršem iz Gane rodil v Edmontonu, predmestju Londona. Bil je edini od petih otrok, ki ni živel doma, ampak pri babici. (Menda ni nikoli vprašal, zakaj.) Deležen je bil stroge katoliške vzgoje (prepovedana je bila tudi popkultura), a se je v poznejših letih od vere umaknil. Ne skriva, da ni imel srečnega otroštva, ga pa utruja večno romantiziranje njegove "Pepelkine zgodbe" in naslovi tipa 'Včasih je bil klošar, zdaj razprodaja koncertne dvorane'. "Naučil sem se, da o tem ne smem preveč razmišljati. Ljudje smo pač taki, da si radi izmišljamo zgodbe, radi romantiziramo bolečino in agonijo, revščino in trpljenje. Zato tudi rečemo, da greš po smrti v nebesa ali pa v pekel. Človeške narave ne morem spremeniti. Če radi govorijo o mojem trpljenju, naj bo pač tako. Ni mi zares mar."

Prišel je daleč, ne pa tudi posebej hitro, poudari. "Trdo sem delal za svoj uspeh. Nisem imel občutka, da se bo kaj kar samo prikazalo - vedel sem, da se moram spraviti ven in si vzeti, kar sem hotel imeti. Trajalo je kar nekaj časa, cela leta. Usojeno je bilo, da sem, kjer sem v tem trenutku. In če jutri ne bom imel ničesar, bo tudi to usojeno."

V živo je Benjamin nastopal tako rekoč od prvega trenutka dalje: na odrih je stal, še preden je sploh izdal svojo prvo malo ploščo. A to ne pomeni, da se je njegov imidž razvijal sproti ali spontano - zdi se, da je tip človeka, ki mu je bilo od nekdaj jasno, kakšno javno podobo si hoče ustvariti in kakšno nišo si želi izdolbsti v industriji. "Jasno mi je, da moraš *biti* nekaj. Jaz sem samo - jaz, zaradi česar je vse skupaj lažje. Mislim, da je zelo očitno, da sem iskrena oseba. Če hočem s svojo umetnostjo nekaj povedati, bom to tudi povedal. Nikoli se nisem pretvarjal, da sem nekaj, kar nisem. Vesel pa sem, da sem dobil platformo, da pokažem, kdo sem, da me intervjujate vi in drugi novinarji."

"Hotel sem, da bi ljudje razumeli, kako je, če te ustrelijo, čeprav nisi naredil absolutno ničesar narobe." Jedro novega albuma je skladba Phantom Of Aleppoville. Kompleksni, inovativni singel zveni kot eklektično srečanje med francoskim skladateljem Erikom Satiejem (Clementine ga navaja kot pomemben vir navdiha) in raskavim renčanjem Toma Waitsa. V njem avtor o tragediji v Alepu spregovori prek zanimive metafore: primerja ga z nasilništvom, ki ga je sam trpel od vrstnikov v šolskih klopeh. (Kdo bi ga seveda lahko obtožil napuha, češ da skuša primerjati neprimerljivo in se identificirati z izkušnjami, s katerimi se preprosto ne moremo identificirati - a ravno v tem je bistvo njegovega ustvarjanja. Ne išče všečnosti in ne išče najočitnejših rešitev.) "Phantom Of Aleppoville je v resnici razlog, zakaj sem posnel ta album. Pesem je bilo težko posneti, ampak sem zadovoljen z njo, tako kot z videospotom."

Nič manj pomemben element je uporaba redkega modela sintetizatorja znamke Fender/Rhodes; na inštrument je postal pozoren, ko je raziskoval opus japonsko-ameriškega pionirja elektronike Isaa Tomite. "Našel sem ga v studiu Damona Albarna, ko smo z Gorillaz snemali pesem Hallelujah Money. Cel kup krasnih inštrumentov ima; našel sem dva primerka modela chroma polaris in ju uporabil. Moj navdih je bil Isao Tomita, ki je na novo skomponiral Debussyjeva dela. Njegov album Snowflakes Are Dancing sem slišal v Ameriki in me je popolnoma sezul. Ravno v tem obdobju sem razmišljal o tujstvu, o tem, kako je biti tujec v svetu, o tem, da imajo mene za tujca (ang. alien). Zdelo se mi je, da bom z njegovimi inštrumenti nekako ujel to idejo."

Implicitno ali eksplicitno političnih tem se dotika večina pesmi na kratkem albumu, denimo By The Ports of Europe, One Awkward Fish (pesniški odgovor naprotestno pesem Strange Fruit Nine Simone) in God Save the Jungle, portret begunske "džungle" v Calaisu, ki zavestno aludira na britansko himno (ne pa na komad Guns N' Roses; te asociacije se menda sploh ni zavedal).

Koliko lahko, pod črto, angažirana umetnost doseže in spremeni v politično tako razrvanem času, kot je naš, še vprašam svojega sogovornika. Sta umetnost in aktivizem lahko dve povezani kategoriji? "To je tako, kot da bi se spraševali, kje se srečata znanost in religija. Znanost hoče zasluge za religijo in religija hoče vlogo v znanosti; ne ena ne druga meni ne pomeni nič. Politični aktivizem propagira umetnost in umetnost propagira politični aktivizem, oboje pa propagira življenje. Vedno se hočemo pretvarjati, se igrati ali pa izboljšati svoje okoliščine. Mislim, da se lepo dopolnjujeta in da med njima ni prave ločnice. Obenem pa se mi zdi, da več časa govorimo o politiki kot o dejanskih življenjih. In to poskuša doseči umetnost - govoriti o življenju; politika se vedno ukvarja samo s politiko."

Še preden mi uspe iz sebe spraviti standardno zahvalo za sogovorčev čas in pozornost, me prekine s kratkim "Hvala" in konča pogovor. Benjamina Clementina najbrž nihče ne bi opisal kot prešernega ali ležernega človeka - je pa zato umetnik, ki živi svoj credo in se v imenu "všečnosti" ne uklanja pričakovanjem okolice. Naslednji teden ga v Kinu Šiška prav gotovo ne bom skušala pocukati za rokav, se pa koncerta silno veselim.

Ana Jurc