Oskarjevec se zdaj mudi v Zürichu v Švici, kjer je na filmskem festivalu promoviral svoj novi film, srhljivko Based on a True Story. Na mesto režiserja vežejo spomini: prav tukaj so se leta 2009 začela dolga pogajanja z ZDA, ki so zahtevale njegovo izročitev.

Kot gotovo veste, je bil Roman Polanski leta 1977 v Ameriki aretiran, ker je omamil in posilil takrat 13-letno Samantho Geimer. Nekaj časa je preživel na opazovanju v psihiatrični ustanovi in 42 dni v zaporu, nato pa je pobegnil iz države, ker naj bi izvedel, da mu namerava sodnik naprtiti hujšo kazen od neuradno dogovorjene ter tako iz njega narediti "vzorčni primer", zgled, da zvezdniki ne ostanejo nekaznovani samo zaradi svojega ugleda. (Lahko bi mu prisodili tudi do 50 let za zapahi.)

Krivdo polaga na prag "skorumpiranim sodnikom"
"Znano je, da Samantha Geimer že trideset let prosi sodišče, naj se vse skupaj konča," je Polanski poudaril v nedavnem intervjuju za The Hollywood Reporter. "Žal mi je, da so bili sodniki, ki so se zadnjih 40 let ukvarjali s tem primerom, skorumpirani. Drug drugega so ščitili. Tako da ne vem, mogoče bo eden od njih končno prenehal to početi."

Uradno ima Polanski še vedno status ubežnika. Še avgusta letos se je sodnik v Kaliforniji odločil proti zaprtju primera, pa čeprav je Geimerjeva osebno prosila, naj se pregon konča.

"Glede tega, kaj sem naredil: končano je," je komentar Polanskega. "Izrekel sem se za krivega. Šel sem v zapor. Vrnil sem se v ZDA, da bi šel v zapor, tega ljudje sploh ne vedo ali pa so pozabili. Potem sem bil zaprt še tukaj [v Zürichu je na ukaz švicarskih oblasti skoraj leto dni prestajal hišni zapor]. V skupnem seštevku sem odsedel štirikrat ali petkrat več časa, kot mi je bilo obljubljeno, da bom dobil."

Na podlagi ameriškega naloga je bil Polanski v zadnjem desetletju aretiran dvakrat, v Švici in na Poljskem, a ga nobena od omenjenih držav ni hotela izročiti.

Čeprav primer Samanthe Geimer javnost spremlja že (dobesedno) desetletja, pa je malo manj znano, da Polanskemu sledita še dve podobni obtožbi. Leta 2010 je britanska igralka Charlotte Lewis javno razkrila, da naj bi jo režiser spolno napadel, ko je imela 16 let. Na začetku letošnjega leta se je zgodba ponovila. Ženska, ki se v javnosti predstavlja zgolj kot Robin, trdi, da jo je režiser spolno nadlegoval v enaki starosti kot Charlotte.

Polanskemu je žal predvsem ... Polanskega
Nedokončano kopijo srhljivke Based on a True Story, v kateri nastopata Eva Green in režiserjeva žena Emmanuelle Seigner, so predvajali na letošnjem festivalu v Cannesu. Zgodba tematizira konflikt med dvema ženskama, kar se je zdelo Polanskemu kot umetniku zanimivo, češ da so "ženske na splošno bolj izdajalske od moških".

Kritike niso bile ravno spodbudne. Guardianov recenzent je film opisal kot "medel". Režiser, ki se je v zgodovino filma vpisal s kultnima Rosemaryjinim otrokom in Kitajsko četrtjo, je v preteklosti že komentiral, kako "neprijetno" je, da javnost njegovo delo zdaj spremlja skozi prizmo "škandala okrog primera".

Da primer še vedno buri duhove, je dokazala letošnja odločitev, da bo Polanski predsednik žirije za podelitev cezarjev, najvišjih francoskih filmskih odličij. Po glasnih protestih različnih organizacij, ki se zavzemajo za pravice žensk, je bil Polanski s položaja prisiljen odstopiti. Sodni primer (in njegova različne interpretacije) so bili tudi predmet dveh dokumentarcev, Roman Polanski: Wanted and Desired in Roman Polanski: Odd Man Out (2011); oba je režirala Marina Zenovich.