Dijakinja četrtega letnika II. gimnazije Maribor se lahko pohvali, da je bila skladba, ki jo prepeva, zadnja popevka tedna v lanskem letu na Valu 202. To je glasbo, ki jo ustvarjata s Šantlom, poneslo med širše množice. In že konec januarja sta bila med izvajalci, ki so nastopali na festivalu Ment.

18-letna Mariborčanka in 21-letni Mariborčan sta se spoznala prek skupnega prijatelja Žiga Krajnca, ki je tudi posnel videospot za Valove. Krajnc je poslal Šantlu posnetke kratkih priredb, ki jih je Kraljeva objavila na svojem profilu na Instagramu. Nato jo je Šantl lani poleti, ko je dokončal skladbo, povabil k sodelovanju.

Skladba Valovi - naj bo to različica, ki sta jo ustvarila s producentom Šantlom ali čista in krhka akustična različica - jima je spremenila življenje. Če je bila še pred tem Zala Kralj tista pevka, ki je pred letom dni razveseljevala ozek krog sledilcev njenega YouTube kanala, kamor je nalagala posnetke svojih priredb, je zdaj v ospredju avtorska glasba.

Cel pogovor z njima si lahko preberete spodaj.

Je v dvoje lažje?
ZK: Ja, meni je (smeh).
GŠ: Meni tudi (smeh).

Gašper, kako se razlikuje vaše sodelovanje z Zalo v primerjavi z drugimi izvajalci, kot je na primer Vanesa Tomažič?
GŠ: V glasu. To je prva in najbolj očitna razlika (smeh). Drugače pa vsak glas stoji za drugo temo in z Zalo se res ujameva v pogledih na svet. Skupaj sva lahko to, kar sva.

Kaj sta?
ZK: Sva to, kar so Valovi. Strinjam se z Gašperjem, da se ujameva v pogledih na svet in na glasbo.

Koliko vaju povezuje igranje kitare? Oba jo namreč igrata.
ZK: Gašper jo precej bolj obvlada, kot jo sama. Imam jo za to, da se lahko spremljam.
GŠ: Je en živi element, ki ga dodajava elektronski glasbi.

Gašper, kako vama uspeva povezovati elektronsko glasbo z živostjo kitar?
GŠ: Preprosto mi je všeč ta kombinacija. Zdi se mi, da je v elektronski glasbi veliko možnosti, da narediš z zvokom nekaj drugačnega. Ampak živa glasbila so vseeno tisto, kar si vzameš malo bolj k srcu. Uspeva pa nama tako, da obdelujeva skladbo do trenutka, ko odločiva, da sva našla pravi zvok.

Zala, kaj vas je odvrnilo od igranja violine in vas približalo k igranju kitare?
ZK: To, da sem se igranja violine učila v glasbeni šoli, kitare pa ne (smeh). Preprosto mi je glasbena šola predstavljala obvezo in mi glasbilo ni bilo všeč. Igrati na kitaro pa sem se učila sama in sem jo vedno igrala, ko sem tako začutila. Prav tako mi je to predstavljalo izziv.

Kdaj pa je petje prišlo v zgodbo?
ZK: Pela sem od nekdaj. Že v vrtcu sem bila v pevskem zboru (smeh). Peti sem začela na koncu devetega razreda osnovne šole, nato sem začela igrati kitaro, da sem se lahko spremljala, potem pa sem začela še pisati skladbe, ker se mi je zdelo bolj 'kul' kot preigravanje priredb.

Gledate na svojo interpretacijo besedil bolj kot na petje ali kot na pripovedovanje zgodb?
ZK: Mislim, da oboje. Ne štejem se med boljše pevke. Preprosto se mi zdi zabavno mešati poezijo in vse melodije in s tem nekaj sporočati.

Kaj vas žene k ustvarjanju? Je to podobno kot metafora o črnem dečku, ki ga je podal Dane Zajc v svoji pesmi: češ, da deček mora imeti svoje ptice, da jih spušča v nebo, čeprav so žrtve sonca?
ZK: Mogoče. Včasih me navdihne nekaj popolnoma trivialnega in si delam zapiske v telefon – če mi je kaj všeč in če se mi kaj uskladi, napišem v pesem. Ampak navdih črpam od povsod, ker je vse na svetu motiv, da se lahko o njem razpišeš.

Ste ljubiteljica del Kosovela, Zajca … Za katerega pesnika bi rekli, da bi lahko bil danes dober besedilopisec?
ZK: Danes? Joj … Zdi se mi, da je vsak po svoje zelo dober. Vedno omenjam Keatona Hensona, katerega besedila imam zelo rada. Ampak res ne bi rada koga izpostavljati. Res jih je veliko – tudi Gašper.

"Pridi z mano, greva drugam, v včerajšnji dan," pojete Zala v vaši skladbi Bela klop. Je lahko preteklost bolj vznemirljiva kot prihodnost, kar se tiče pisanja besedil?
ZK: Sama ne morem reči, da pišem o preteklosti, ker imam premalo izkušenj, da bi lahko pisala o njej. Tako da mi je lažje pisati ne nujno o prihodnosti, ker ni nujno, da se bo vse, kar omenim, zgodilo v prihodnosti. Ampak so stvari, ki bi se lahko teoretično zgodile, ker se v preteklosti niso.
GŠ: Meni največ pomeni, če mi uspe za samega sebe napisati nekaj, kar mi bo isto pomenilo v prihodnosti in mi je v preteklosti in mi pomeni tudi zdaj.

Koliko vaju je presenetil oziroma vaju še preseneča odziv na skladbo Valovi?
GŠ: Še vedno ne morem verjeti, da so ljudje tako dobro sprejeli nekaj, kar je v mojih očeh dokaj alternativna glasba. Tudi samo besedilo je takšno, da se mi zdi, da ga je treba brati med vrsticami in se mi zdi, da ne morem biti bolj vesel sam zase, da so ga ljudje tako tudi brali. Sem presenečen na dober način.
ZK: Enako. Ko sem posnela Valove, sem vedela, da bodo verjetno veliko ljudem všeč, ker so bili meni (smeh). Našla sem se v skladbi. Ampak vseeno nisem pričakovala takšnega odziva. Nisem si znala predstavljati, da bi lahko prišlo do česa takšnega.

Valovi so konec koncu povezali oba, saj prej nista sodelovala.
GŠ: Tako je.

Kako gledata na domače popskladbe, kjer je v večini primerov pomembno le, da se na koncu ujema rima?
ZK: (Smeh) Niso vse takšne, verjetno. Večinoma pa žal so. Ne želim koga ocenjevati, ampak meni to ni blizu. Po mojem mnenju mora skladba vsebovati še kaj drugega kot samo rime ter 'pocukrano' melodijo in vokal. Pa tudi popa nisem nikoli preveč poslušala (smeh). Kar mogoče ni logično, ker so Valovi kar pop. So pop?
GŠ: Zdaj so (smeh). Imam pa sam precej spoštovanja do scene. Na vsaki sceni so skladbe, za katere se zdi, da niso iskrene ali pa primerne času, v katerem so izdane. Zdi pa se, da je vseeno precej takšnih, ki razumejo to, kar si lahko vzamemo k srcu.

Se počutita morda kot neke vrste 'avtsajderja' na sceni? Je lažje, če ne vlečeš s sabo prtljage iz preteklosti?
ZK: Verjetno. Ljudje morda gledajo nate drugače, če si mlad. So ljudje, ki te ne jemljejo resno, ker si mlad. Drugim se zdi to 'kul'.
GŠ: Samega sebe toliko obremenjujem pri tem, da mi je popolnoma brezpredmetno, kaj si drugi mislijo o meni. Največje breme je, da želiš od sebe iztisniti sto odstotkov in včasih preprosto nisi prepričan, če si jih. In mislim, da bo takšno prepričanje pri meni tudi ostalo. Drugače pa se mi ne zdi, da bi bila izključena iz te scene.

So najboljše skladbe že posnete?
ZK: Ne.
GŠ: Hmmm … Zelo veliko skladb govori o nekih skupnih temah, morda celo o istih. Zdi se mi, da te ideje samo približujemo poslušalcem na drugačne načine.

Po Valovih Baloni. Kaj so Baloni?
ZK: Nekaj 'nevalovskega'.
GŠ: Mislim, da bodo ljudje malo kritizirali naslov, ampak pri tretji pesmi bodo spoznali, kaj sva želela sporočiti.

Kakšna je vajina vizija?
GŠ: Da še naprej iščeva ljudi, ki jim bo ta glasba – upam - kaj pomenila.
ZK: Da poskusiva nekaj sporočiti.
GŠ: Včasih se sprašujem, kaj sploh imava, da sporočiva ljudem (smeh).
ZK: To, da luna ve za morje. Mogoče pa ne (smeh oba).