Predsednica Juliette Binoche v letošnjem programu vidi pomemben kažipot za prihodnost filma.

"Ko sem se o svoji vlogi žirantke prvič pogovarjala z Dieterjem Kosslickom (programskim direktorjem festivala, op. a.), mi je povedal, da bo v letošnjem tekmovalnem programu sedem filmov ženskih režiserk," je svoje srečanje z novinarji začela Juliette Binoche. "Ob tem je poudaril, da teh filmov ni izbral zato, ker so jih posnele ženske, temveč zato, ker gre za res dobre filme. Pred 10 leti česa takšnega še nisi mogel videti in mislim, da se danes še vedno odpiramo tem spremembam. Vsekakor gre za zelo dober znak."

Binocheva ima povsem prav – medtem ko so drugi največji festivali, predvsem canski in beneški, z zelo majhnimi ukrepi podprli aktualna prizadevanja za enakopravnost spolov, je berlinski festival besede prelil v dejanja in s sedmimi filmi ženskih režiserk med 18 tekmovalnimi filmi postavil precedens. "Kar 41 odstotkov filmov v tekmovalnem programu so posnele ženske režiserke. Kapo dol Kosslicku in festivalu za pogum, ki ga ob tej priložnosti kažejo svetu," je k temu dodala članica žirije Trudie Styler.

Sorodna novica Berlinale: 10 najteže pričakovanih filmov

Če so filmi človeški, so tudi politični
Še ena tema, brez katere ne mine noben berlinski festival, je politika. Tudi ob tej priložnosti je predsednico žirije doletelo vprašanje o tem, kako političen se ji zdi letošnji izbor filmov. "Mislim, da morajo biti filmi v prvi vrsti človeški, in če so takšni, so tudi politični. Gre za logično posledico. Vsekakor bomo pri razpravi o filmih uporabili svoje znanje, izkušnje, pozornost, da bomo izbrali tiste najboljše filme, ki so nujni za današnji čas in za prihodnost. Svet je trenutno zelo egoističen. Bogate države zapirajo svoje meje. Tu so še podnebne spremembe. Spoprijemamo se z veliko nujnostmi. Ne vem, kako bodo potekale naše razprave, ampak vsekakor imam ta vprašanja trenutno v glavi. Nekaj moramo storiti za naslednje generacije. Vlade se tega ne lotevajo tako resno, kot bi se morale."

Binocheva ni imela težav z Weinsteinom
54-letna francoska igralka je svoje največje komercialne uspehe doživela s filmi, kot sta Angleški pacient (1996) in Čokolada (2000). Ker je pri obeh sodelovala s Harveyjem Weinsteinom, se ni mogla izogniti vprašanju o tem, kakšne so bile njene izkušnje pri delu z linčanim producentom. Pa čeprav je o tem že večkrat javno govorila.

"Če bi odgovorila na to vprašanje, bi odprla knjigo, ki smo jo že zdavnaj zaprli. Ne vem, ali se hočem še enkrat vrniti k tej temi. Mislim, da je veliko ljudi spregovorilo proti njemu in v tem trenutku moramo pravici pustiti, da naredi svoje. Jaz osebno nikoli nisem imela težav z njim, sem pa videla, da je imel svoje probleme. Bil je odličen producent, pa čeprav je bilo nekaterim igralkam ob njem težko. Menim, da je prejel že dovolj obsodb in da mu je zdaj treba dati mir. Naj pravica opravi svoje."

Film zaradi Netflixa ne bo umrl
V zadnjih dveh letih se je na filmskih festivalih veliko razpravljalo o Netflixu in o njegovi sporni vlogi pri produciranju in distribuiranju filmov. Za Berlinale se zdi, da se je podobno kot beneški festival postavil na stran ameriškega ponudnika videa na zahtevo, saj so v letošnji tekmovalni program umestili Netflixov film Elisa in Marcela španske režiserke Isabel Coixet. Binocheva je opozorila, da je položaj vendarle nekoliko bolj zakompliciran: "Dieter je bil zelo jasen, da je ta film uvrstil v program, ker ga bodo pozneje prikazovali v kinematografih v Španiji, kjer nimajo istih zakonov kot v Franciji ali Nemčiji. To je zanj dovolj dober razlog, da film uvrsti tudi v tekmovalni program Berlinala."

K temu je nekaj besed dodal tudi čilsko-argentinski režiser Sebastian Lelio. "Že večkrat v zgodovini so razglasili smrt filma. Danes vedno bolj razumemo, da je vseeno, ali je film posnet na 35-milimetrski trak ali na digitalni medij, ker gre v prvi vrsti za jezik, ki se venomer širi in bo še naprej vedno bolj živ. Sam sem bolj integriran v te trende, kot pa da bi bil apokaliptičen. Vseeno pa se ob tem sprašujem, ali so filmi lahko še naprej kulturno relevantni brez izkušnje kinodvorane. Mislim, da se stvari spreminjajo in da smo trenutno na križišču. Mislim, da film ne bo umrl. Vsekakor pa sem zagovornik kolektivne izkušnje filma v kinu." Lelio je za to izjavo požel velik aplavz novinarskega občinstva.

Binocheva brez obžalovanj zavrnila vlogo v Klavirju
Žirantje so odgovorili tudi na nekaj splošnejših vprašanj. Binochevo so vprašali, kako pogosto se zgodi, da zavrne kakšno ponudbo za delo, ker že vnaprej ve, da film preprosto ni za njo. "Gre za odločitev, ki je ne opravi tvoj um. Gre za neki klic, ki te pozove, da želiš izkusiti film, pa niti ne veš točno, zakaj. Vedno gre za tveganje, za skok v neznano. Nikoli ne veš, kakšni bodo odnosi z ekipo. A to je tisto neznano, ki ga imam rada, to je del te avanture, del življenja. Na vprašanje ne morem zares odgovoriti, a lahko povem, da se spomnim sestanka z Jane Campion v času, ko je še načrtovala film Klavir (1993) in sem bila med kandidatkami za glavno vlogo. Ko sem pozneje v kinu gledala film, mi je bilo popolnoma jasno, da je bil narejen za Holly Hunter in da ni bilo nikakršne možnosti, da bi jo jaz odigrala tako dobro. Gre za povezave, ki so onkraj dojemanja."

Ena izmed novinark je žirante pozvala, naj navedejo film, ki se jih je nazadnje močno dotaknil. Juliette Binoche je izbrala Memoir of War (La Douleur, 2017) režiserja Emmanuela Finkiela, igralka Sandra Hüller Vestern (Western, 2017) Valeske Grisebach, filmski kurator Rajendra Roy se je odločil za American Factory (2019) Stevena Bognarja in Julie Reichert, Sebastian Lelio za Romo (2018) Alfonsa Cuarona in A Ghost Story (2017) Davida Loweryja, filmski kritik Justin Chang za Požiganje (Burning, 2018) Lee Chang-donga, medtem ko se Trudie Styler ni želela opredeliti samo za enega.