67-letni švedski igralec je v zadnjih desetletjih postal nepogrešljiva prezenca v ogromnem številu filmov. Nastopil je v klasičnih avtorskih filmih, kot so Lom valov (1996), Plesalka v temi (2000) in Dogville (2003), a tudi v odmevnih hollywoodskih uspešnicah, kot so Pirati s Karibov, Maščevalci in Mamma Mia. Na letošnjem berlinskem filmskem festivalu je Skarsgård predstavljal svoj novi film Konje krast (Out Stealing Horses), posnet po romanu Pera Pettersona iz leta 2003. To mednarodno knjižno uspešnico so do danes prevedli že v več kot 50 jezikov, po zaslugi založbe Litera tudi v slovenščino, brali so jo tudi za maturo.

Knjiga pripoveduje prepleteno zgodbo o travmatični usodi dveh družin in se razteza vse od druge svetovne vojne pa do preloma stoletja. Kljub kompleksnosti izvirnega romana, ki vključuje ogromno preskokov med časovnimi obdobji, je norveški režiser Hans Petter Molland to pripoved mojstrsko prelevil na veliko platno in ustvaril enega najboljših filmov letošnjega Berlinala.

Konje krast sicer predstavlja že četrto sodelovanje med omenjenim režiserjem in Skarsgårdom, njun prejšnji film Amaterji (In Order of Disappearance) smo leta 2014 gledali tudi v kinematografih pri nas. Švedski igralec je dan po svetovni premieri v nemški prestolnici o svojem novem filmu spregovoril tudi za MMC.

Filmska adaptacija knjige Konje krast Pera Pettersona je nedvomno predstavljala velik izziv tako režiserju kot vam. Kako ste izvirno knjigo doživeli vi?
Gre za zares dobro knjigo. Zelo dobro se spominjam tona, barv, vonja Pettersonove pripovedi. V bistvu je bilo že pred našim filmom nekaj poskusov, da bi iz te knjige posneli film, a so venomer naredili to napako, da so se osredotočali na to, kaj se dejansko dogaja v zgodbi, tega pa ni veliko. Pettersonova knjiga se ne napaja iz tega, kar se fizično zgodi, temveč iz njegovega poetičnega jezika in čudovitega načina, kako pripoveduje zgodbo. Pri scenariju Hansa Pettra si videl, da je želel iti po isti poti in da je poskušal najti filmsko različico tega pristopa.

V kolikšni meri bi to pripoved opisali kot specifično skandinavsko?
Takšni romantični in poetični opisi narave vsekakor imajo korenine v skandinavski literaturi. Knut Hamsun je denimo napisal knjigo Pan (1894), izjemen roman, ki govori o človeku in naravi. Tam ne gre toliko za naravo kot grožnjo, kot nekaj, kar moraš premagati, pa naj bo to podnebje ali gozd, niti ne za to, da bi bila uporabljena le kot dekor, kot bombonček. V knjigi in filmu Konje krast je narava preprosto tam, že skorajda kot živo bitje, polno življenja. V njej se mešata življenje in smrt – nekaj raste, nekaj pa umira. Gre za zelo močno prezenco. Tega v filmih ne zaslediš tako pogosto.

Per Petterson je na novinarski konferenci izjavil, da mu gozd v pripovedi veliko pomeni, ker ga spominja na otroštvo. Je bilo pri vas enako?
Ko sem pred mnogo leti prvič prebral knjigo, nisem razmišljal o svojem otroštvu. Pogoltnil me je predvsem Pettersonov svet. Živel sem v knjigi, medtem ko sem jo bral. Ko smo snemali film, zato nisem imel osebnih povezav z zgodbo.

Ali v skandinavskih državah knjige in filmi, ki posredno govorijo o nacističnem obdobju, še vedno razburjajo občinstvo ali je to poglavje zgodovine že povsem arhivirano?
Kot marsikje imamo tudi na Švedskem neonaciste, pa tudi kvazinaciste, ekstremne desničarje, ni pa toliko razprav o tem. Švedski nacisti so bili močni nekje do leta 1942, ko se je odvila bitka pri Stalingradu, potem pa je šlo navzdol. Danes to ni več velika tema, vendar problem niti ni v tem. Težava je, ker je preprosto nekoga označiti za nacista in misliti, da je s tem zadeva urejena. Težava s tem ni rešena. Treba je natanko vedeti, kaj je narobe z načinom razmišljanja, ki ga imajo ti ljudje, in kako se zoperstaviti takšnim nazorom. Etiketiranje je po mojem mnenju vedno kontraproduktivno.

Konje krast ponuja tudi razmislek o tem, kaj znotraj skandinavskega okolja pomeni biti moški. Ste tudi vi v zasebnem življenju takšen gozdni tip človeka, kot je vaš lik v filmu?
Ne. Hans Petter je tisti, ki je bolj zunanji tip človeka. Zelo različna sva si. Meni je všeč utrip mesta. Hans Petter je tip človeka, ki si nadene smuči, gre za dva dneva smučat na goro, z lastnimi rokami ubije jelena, ga raztrga z zobmi, nato pa gre nazaj domov in položi hrano na mizo. Jaz tega ne počnem. (Smeh.) Zame je on pravi moški. Jaz sem bolj tako tako. (Smeh.) Ampak to mi je v redu.

Ali je igralcu pomembno, da ima med snemanjem v glavi celotno pripoved, kadar je tako kompleksna kot v tem primeru?
V resnici niti ne bi mogel poznati celotne slike, to pa zato, ker ne veš, kakšen film bo iz tega scenarija nastal v montažni sobi. Tega ne ve nihče, dokler film dejansko ne gre v montažo. Zelo težko je ustvariti film, ki mora temeljiti na uprizoritvi pisateljevega poetičnega jezika in njegovih bogatih opisov narave. Tega ne moreš pričarati v scenariju. Vsak prizor sem moral zaigrati v različnih odtenkih, tako da so imeli med montažo več možnosti pri iskanju pravega vzdušja. Verjetno je šlo res za Mollandov najkompleksnejši montažni proces. Linija med uspehom in popolno polomijo je pri takšnem filmu izredno tanka.

Film Konje krast je že četrti film, ki ste ga posneli skupaj s Hansom Pettrom Mollandom. Kaj je v vajinem odnosu takšnega, da se vedno znova vračate k njemu?
Dober režiser je in zelo dobro pozna orodja filma. To lahko vidite, ker je delal v toliko različnih žanrih. Z njim sem posnel štiri zelo različne filme. Prva dva sta bila temnejša, bolj običajna artfilma, potem pa smo posneli dve komediji. Moj lik v Konje krast je spet drugačen, ker ne igraš zares lika samega, temveč tvoja igra izhaja iz njegovih spominov. Gledalcem ne daješ vpogleda v celoto svojega lika, temveč ga njegovi spomini zapolnijo s substanco. Ker te spomine vidimo v "flashbackih", mi jih ni treba zaigrati in ravno v tem smislu je ta lik tako zanimiv.

Bil sem zelo srečen, da se je Hans Petter spet vrnil k resnejšemu ustvarjanju in da je obenem začel raziskovati svojo poetično plat, svoj odnos do narave. Kot sem rekel, je izrazito zunanji človek in ima izredno tesen odnos z norveško naravo. Pa čeprav je bil film posnet v Litvi.

V najinem odnosu ne govoriva veliko, a si zaupava. Če se počutiš varnega, lahko postaneš tudi dober. Jaz ga spodbujam, da bi bil hrabrejši, in on isto počne meni. In ker mu zaupam, si lahko dovolim, da mi spodleti. Lahko se lotim pristopov, ki so bolj tvegani. Na snemanju filma Lom valov (Breaking the Waves, 1996) smo imeli na prizorišču velik napis, na katerem je pisalo Delaj napake. Dobra plat tega pristopa je, da s tem dobiš pogum, da tvegaš in da ti spodleti. To si moraš dovoliti. Če nikoli ne tvegaš, se ne zgodi nič zanimivega.

Je bilo snemanje v zasneženi Litvi res tako izolirano in osamljeno, kot je videti v filmu?
V Litvi smo snemali kakšne tri tedne, vse preostalo je bilo posneto poleti. A tiste tri tedne smo delali pri ‒30 stopinjah Celzija, zato se je zdelo, kot da se vlečejo celo leto. Mimogrede, pri natanko takšni temperaturi smo s Hansom Pettrom snemali že film Amaterji.

Je vaš pristop k filmski igri zelo drugačen, ko se lotevate tako kompleksnih zgodb, kakršna je Konje krast, če to primerjamo z bolj komercialnimi filmi, kot sta Mamma Mia ali pa Marvelovi Maščevalci (The Avengers)?
Niti ne. Bolj gre za to, da različni filmi od igralca potrebujejo različne stvari. V Mammi Mii je film potreboval zgolj to, da sem bil sproščen in šarmanten. Vse skupaj je moralo biti videti, kot da se zabavam. In se tudi sem. Pri Marvelovih filmih gre bolj za to, katere informacije moraš prenesti gledalcu. Včasih moraš podati hudičevo veliko informacij, da lahko gledalci sploh razumejo film. To je najbolj dolgočasen del, a tvoja naloga pri tem je, da skriješ to razlaganje do te mere, da si ljudje rečejo: "Hej, to je pa res videti, kot da je dejansko hotel izreči te besede!" V tem smislu je lahko zelo drugače, ampak z vidika doseganja pristnosti pa je povsem enako. V filmu Konje krast sploh nimam veliko dialoga, in to mi je zelo všeč. Bolj filmsko se mi zdi igrati brez pretirane količine govorjenja. Veliko trenutkov odigram med vrsticami.

Pa je drugače, če snemate film v švedščini ali pa v angleščini?
Seveda je drugače, če igraš v svojem jeziku, ker ti je bliže. Ko igram v angleščini, moram bolj razmišljati o tem, kar rečem. Pri švedščini se mi ni treba odločati, kako bom kaj rekel. Na splošno pa ni tako zelo drugače. Najteže je tisto, kar je težko v vseh jezikih – da besedilu prineseš življenje.

Za vami je že dolga igralska kariera. Se še vedno kaj naučite, ko se lotevate novih projektov?
Učim se iz vsakega filma. Tudi iz tistih slabih. Verjetno iz teh še bolj. (Smeh.) Ne znam vam povedati specifičnih stvari. Pri Konje krast sem se denimo naučil delati z motorko. Tudi to je nekaj. Dvomim, da jo bom še kdaj vzel v roke, ampak vseeno.

Filmsko igro imate v družini, saj vam tudi sinovi sledijo in so dejavni v igralskem poklicu. Ali vas kdaj vprašajo za kakšen nasvet?
Ne, nikoli. Preveč pametni so za to. (Smeh.) Če se bodo sami prebili do uspeha, bodo veliko srečnejši.