"Mislim, da je bil do 22. februarja za mlade Alžirce največja težava pomanjkanje upanja. Niso imeli zaupanja ne v politike ne v prihodnost države. Iz tega izvira odseljevanje. Od začetka protestov pa so se stvari spremenile. Mirne in zelo civilizirane demonstracije so prinesle novo zaupanje. Mladi se organizirajo, mobilizirajo in kujejo načrte za prihodnost. To je velika družbena sprememba, vidna že na prvi pogled. Zdaj bo ta evforija naletela na resnične izzive, tu mislim predvsem na gospodarske izzive. Predanost svoboščinam posameznika in družbe kot celote bo imela vpliv na gospodarstvo, ki mora najprej postati produktivno," je dogajanje za MMC razložila Louisa Aït Hamadouche, izredna profesorica na fakulteti za politične znanosti v Alžiru. Mladi predstavljajo večinski delež prebivalstva, saj je mladih do 30. leta več kot dve tretjini od skupno 41,7 milijona prebivalcev.

Ko so februarja ulice Alžira in drugih mest preplavili stotisoči protestnikov, med njimi študenti, izobraženci in drugi, sta bila njihov cilj odhod Buteflike in prihod nove generacije politikov, ki bi prinesla lepšo prihodnost državi, ki po osamosvojitvi od Francije 1962 tako rekoč ni doživela večjih političnih sprememb. Sprva je kazalo, da se ne bo zgodilo nič, po pritisku javnosti pa je 82-letni predsednik, ki se je po kapi leta 2013 v javnosti pokazal le še nekajkrat, pri čemer je bilo jasno, da je fizično šibek in da niti političnega vladanja vlečejo člani z njim že desetletja tesno povezane elite, vendarle odpovedal volitve in imenoval novega premierja, a to protestov ni zajezilo. Zahtevali so odstop Buteflike in odhod celotne politične generacije.

Vojska na stran protestnikov
Pomembno potezo v razvoju dogodkov je prejšnji teden povlekel načelnik generalštaba alžirske vojske Ahmed Gaid Salah, ki je pretekli teden pozval k uveljavitvi 102. člena alžirske ustave, ki predvideva, da parlament z dvotretjinsko večino zaradi trajne in hude bolezni predsednika razglasi za nesposobnega opravljanja funkcije. Vojska se je, presenetljivo, postavila na stran protestnikov, a Salah je tudi v v nedeljo imenovani novi vladi ostal na visokem položaju. "Gre za zelo problematičen paradoks. Dejansko ne samo, da je Salah ostal načelnik generalštaba, ampak je celo postal drugi človek vlade. Takšen položaj nakazuje na bližino (zdaj že nekdanjemu) predsedniku, ki je to vlado imenoval. Hkrati pa se komunikacijska vojna med dvema glavnima protagonistoma, ki poteka prek rivalskih medijev, kar ne neha. Prav nasprotno. Načelnik generalštaba se je tako znašel v neprijetnem položaju: izpodbijal je avtoriteto predsednika, hkrati pa je član njegove vlade. Ta obračun se je končal s predsednikovim izsiljenim odstopom v torek. Ki ga je izsilil sam načelnik generalštaba. To je res prva zmaga za protestnike, a je tudi zmaga za vojaško institucijo. Če izhajamo iz tega, da protestniki zahtevajo temeljite in globoke spremembe političnega sistema, je okrepljena vloga vojaškega načelnika naslednji izziv, s katerim se bo treba spoprijeti v prihodnje," ocenjuje profesorica.

Protestniki želijo politično nevtralno vlado
A imenovanje nove vlade Alžircev ni ustavilo, še naprej so na ulicah zahtevali odhod Buteflike, ki je v nedeljo vendarle tudi to naredil, takrat sicer ni napovedal, kdaj točno bo odstopil, v torek pa je le oznanil, da odstopa. Mandat bi se mu sicer iztekel 28. aprila. Ob tem je napovedal nacionalno konferenco o reformah, na katerih naj bi se spoprijeli z najbolj perečimi vprašanji: korupcijo, nepotizmom, neustreznim vodenjem gospodarstva in desetletja trajajočo oblastjo veteranov vojne za neodvisnost, za katero so se s Francozi bojevali med letoma 1954 in 1962.

V sredo je njegov odstop potrdil še ustavni svet. "Sem človek in nisem odporen proti delanju napak, zato vas prosim odpuščanja. Oprostite mi, če sem vas nenamerno zapostavljal," je ob tem sporočil Buteflika. "Želel sem si služiti Alžircem brez diskriminacije ali izjem," je dodal. V skladu z alžirsko ustavo bo naloge začasnega predsednika do izvolitve novega predsednika, do katere mora priti v največ 90 dneh, opravljal predsednik zgornjega doma parlamenta Abdelkader Bensalah.

"Ta vlada ne izpolnjuje zahtev javnosti, ki ji nasprotuje, in zahteva tehnokratsko, politično nevtralno vlado. Imenovana vlada pa, tako ali drugače, ostaja zaznamovana s svojo bližino oblasti, saj je v njej četrtina ministrov prejšnje vlade. Na primer, premier, ki je bil predtem minister za notranje zadeve, je bil vpleten v volilno prevaro in zatiranje protestnikov, minister za telekomunikacije pa je obdržal svoj položaj kljub polemikam, povezanim z omejevanjem spleta. Skratka, vlada, katere oblikovanje je potekalo dva tedna, se zdi kot zgolj podaljšek obstoječe politične elite," pojasnjuje alžirska profesorica.

Kljub nafti in plinu skoraj tretjina mladih brezposelnih
Ob izbruhu protestov se je potrdilo, da se je z nafto in zemeljskim plinom bogata država znašla na pomembnem razpotju. Čeprav je deseta po zalogah nafte med državami članicami Opeca in je tudi med največjimi izvoznicami (podatek je za konec leta 2017) ter deseta po zalogah naravnega plina na svetu, je namreč že leta v primežu ekonomske stagnacije in visoke brezposelnosti. Na državni ravni je brezposelnost 11,7-odstotna, med mladimi, starimi od 16 do 24 let, pa je kar 29,1-odstotna, pri čemer se je v zadnjih mesecih lanskega leta še povečala, kažejo februarja objavljeni podatki za september 2018. Izvoz nafte, ki so jo začeli črpati leta 1958, odkrili pa so jo dve leti prej, in zemeljskega plina predstavljata 85 odstotkov vsega izvoza in v BDP prispevata petino njegove vrednosti.

Kot pravi poznavalec razmer v Alžiriji Aleš Skornšek Pleš, je kljub vsem pretresom Alžirija ena najbolj demokratičnih arabskih držav, ki je uspešno izšla iz svetovne gospodarske in finančne krize. "Prebivalstvo je mlado, dve tretjini prebivalstva imata manj kot 30 let, in večinoma končano vsaj srednješolsko izobrazbo. Alžirija je in ostaja kljub vsemu socialna država, brezplačni so vrtci, šole (na vseh stopnjah), zdravstvo, vlada si tudi prizadeva zagotavljati stanovanja z gradnjo novih naselij in odpiranjem novih delovnih mest." Vrzel med ostarelimi pripadniki generacije, ki je Alžiriji po krvavi osemletni vojni izbojevala neodvisnost od Francije, in njihovim krogom ter večinsko mladim prebivalstvom pa je v zadnjih letih postajala vse večja.

Številni mladi se zato po sogovornikovih besedah odločajo tudi za odhod iz Alžirije, misleč, da se v Evropi cedita med in mleko (tudi na račun nerealnega prikazovanja življenjske ravni v revijalnem tisku in po TV). Kot pojasnjuje, večina mladih, predvsem ekonomski migranti, če jih že kot nezakonite prišleke ulovijo pristojni organi, zaproša za mednarodno zaščito z izgovorom, da so Berberi in kot taki v alžirski družbi diskriminirani. "Avtohtoni prebivalci s severa države so bili v preteklosti diskriminirani, ustavna reforma iz leta 1996 pa je poleg arabske priznala tudi berbersko identiteto. Pomemben korak v izboljšanju njihovega položaja je pomenila tudi reforma iz leta 2002, ki v členu 3a določa, da je berberski jezik tudi nacionalni jezik in da si bo država prizadevala za njegovo promocijo in razvoj v vseh jezikovnih različicah pri njegovi uporabi in Akademije in komisije za promocijo Berberov leta 2007. V šolah se poučuje berberski jezik, 12. januar, ko je berbersko novo leto, pa je od lani v Alžiriji s predsedniškim dekretom razglašen za dela prost dan," je še pojasnil sogovornik.

Tranzicija z združenimi močmi najboljši scenarij?
Kot pravi profesorica Louisa Aït Hamadouche, protestniško gibanje nima voditeljev, ni organizirano, temveč spontano. "Ponuja izjemno priložnost za globoke politične spremembe, in to na miroljuben način. Po drugi strani pa se politični sistem, ki velja od leta 1962, zaveda svojih omejitev, predvsem zaradi menjave generacij. Če bi lahko obstoječa oblast sprejela možnost dogovora o združeni tranziciji, potem bi lahko prišlo do resnične demokratične tranzicije, ki bi vsebovala progresivne, mirne in temeljite spremembe politike, dosežene s pogajanji," ponuja možen scenarij za nadaljnje dogodke. Po mnenju Aleša Skornška Pleša bo stranka Narodnoosvobodilne fronte (FLN), ki je na oblasti vse od osamosvojitve, okrepljena z novimi, mladimi kadri in ob podpori vojske, vsekakor še vedno pomemben politični akter v državi. Na drugi strani je zadnje dogajanje tudi voda na mlin islamističnim skupinam, ki želijo povečati svoj vpliv, a meni, da je "malo verjetno, da bodo islamisti postali pomembnejši akter v državi, kljub željam in visoki finančni podpori zalivskih monarhij islamističnim gibanjem".

Kaj pa dogajanje pomeni za razmerje sil v regiji?
Kot pravi Skornšek Pleš, bi destabilizacija Alžirije najbolj koristila Maroku in zalivskim monarhijam (podpornicam Maroka). "Kitajska, pomembna gospodarska partnerica Alžirije, si zagotovo ne želi njene destabilizacije in je najverjetneje vplivala na odločitve vladajočih elit, ki so pripeljale najprej do Buteflikovega odstopa od vnovične kandidature in zdaj do odstopa.

Francija brez opravičila za krvavo kolonialno politiko
Za razumevanje zdajšnjega dogajanja pa kratek pogled v njeno nedavno zgodovino.
Po krvavi osemletni vojni za neodvisnost je 3. julija 1962 sledila razglasitev neodvisnosti od Francije, ki je Alžirijo zasedala več kot 130 let. Ob tem je treba dodati, da Francija nikoli ni uradno opravičila za krvavo kolonialno politiko v Alžiriji. "Najdlje" je pri tem prišel zdajšnji predsednik Emmanuel Macron, ki je leta 2016 francosko kolonialno vladavino opisal kot zločin proti človeštvu. Ko je lani obiskal Alžirijo, so se številni spraševali, ali bo podal tudi uradno opravičilo, toda to se ni zgodilo. "Povedal sem že, da moramo priznati, kar smo storili, toda alžirska mladina ne more gledati v preteklosti. Gledati mora v prihodnost in videti, kako bo ustvarjala delovna mesta," je dejal med sprehodom po alžirski prestolnici.

Vse od neodvisnosti nespremenjena politična elita
Po koncu vojne in razglasitvi neodvisnosti je prvi predsednik Alžirije in stranke Narodnoosvobodilna fronta (FLN), ki je na oblasti vse od tedaj, postal Ahmed Ben Bella, ki je združeval funkcijo predsednika, premierja in vojaškega poveljnika. Vlada je takrat začrtala avtoritarno vodenje socialne države, podržavila je kmetijstvo in naftno industrijo in začela množično industrializacijo. Leta 1965 ga je s položaja z vojaškim udarom vrgel Huari Bumedien, predtem njegov zaveznik in obrambni minister, Ben Bella je tisti dan skrivnostno izginil in se znova pojavil v javnosti šele 1980, ko ga je naslednik Bumediena Čadli Bendžedid izpustil iz hišnega zapora. Bendžedid je uvedel določene liberalne gospodarske reforme, zavzemal pa se je tudi za arabizacijo družbe in javnega življenja. Alžirska družba je bila vse bolj pod vplivom ortodoksne veje islama, ki je močno omejila pravice žensk. Zaradi vse večje odvisnosti od nafte je bila država po padcu cen v 80. letih prejšnjega stoletja v težkem položaju, kar je privedlo do družbenih nemirov.

Konec 80. let, natančneje leta 1989 je bila sprejeta nova ustava, ki je uvedla večstrankarski sistem. Ustanovljene so bile različne politične stranke, med njimi tudi Fronta islamske rešitve (FIS), ki je združevala široko koalicijo muslimanskih skupin. Zaradi bojazni, da bo oblast prevzela islamistična vlada, so oblasti 11. januarja 1992 odpovedale zakonodajne volitve, potem ko je omenjena stranka vodila po prvih dveh krogih volitev decembra 1991. Bendžedid je odstopil in visoki državni svet je prevzel predsedniško funkcijo in med drugim prepovedal FIS. Izbruhnila je dolgoletna državljanska vojna, v kateri je po neuradnih podatkih umrlo več kot 100.000 ljudi, po nekaterih podatkih celo 150.000. Leta 1997 je oborožena islamska skupina, vojaško krilo FIS-a, razglasila premirje, vojna pa se je končala šele dve leti pozneje.

Na oblast pride politični veteran
Leta 1999 so potekale tudi volitve, na katerih je znova slavila Narodnoosvobodilna fronta, na čelo oblasti pa se je, kot sicer neodvisni kandidat s podporo vojske, povzpel Abdelaziz Buteflika, veteran vojne za neodvisnost, ki je bil med letoma 1963 do 1979 zunanji minister. Leta 1981 so ga tožili, da je med letoma 1965 in 1979 kradel denar alžirskih veleposlaništev, dve leti pozneje so ga okrivili odtujitve 60 milijonov dinarjev, za katere je sam trdil, da jih je "rezerviral" za gradnjo poslopja zunanjega ministrstva, a mu je že predsednik Bendžedid dal amnestijo. Naslednja leta je preživel v tujini, potem pa se konec 80. vrnil v domovino, a ostal v ozadju tudi v 90. letih, ki jih je zaznamovala državljanska vojna.

Kot predsednik je Buteflika svoja prizadevanja usmeril predvsem v vzpostavitev politične stabilnosti, varnosti in narodno spravo. Oznanil je državljanski sporazum, ki je bil potrjen tudi na referendumu, v skladu s katerim so bili številni politični zaporniki oproščeni, za številne člane oboroženih skupin pa je veljala amnestija (sprejelo jo je 80 odstotkov borcev). Po desetletju osame je Alžirijo tudi znova vrnil na mednarodno politično prizorišče.

Buteflika je bil deležen številnih pohval za svoja prizadevanja za mir in stabilizacijo države, za njiju mu še vedno številni pripisujejo ključno vlogo, zato ni bilo tudi nobeno presenečenje, ko je čez štiri leta znova slavil na volitvah. Novembra 2008 je bila, tako kot tudi v številnih drugih afriških državah, sprejeta sprememba ustave, po kateri je bilo odpravljeno določilo o največ dveh predsedniških mandatih, s čimer je bila prižgana zelena luč za Butefliko, da se na volitvah 2009 poteguje še za tretji zaporedni mandat. Zanj je takrat glasovalo 90,24 odstotka volivcev, volilna udeležba je bila 74-odstotna. Med drugim je napovedal nadaljevanje prizadevanj za narodno spravo, ustanovitev treh milijonov novih delovnih mest, gradnjo milijona novih domov in nadaljevanje posodobitve javnega sektorja in infrastrukture. Leta 2011 je vlada tudi odpravila izredno stanje, ki je veljalo kar 19 let, ohranila pa je prepoved zborovanj in protestov.

Podobno kot v nekaterih državah Bližnjega vzhoda in drugih državah Severne Afrike, ki jih je zajel val protestov v okviru arabske pomladi, so konec leta 2010 in 2011 tudi v Alžiriji potekali protesti, ki pa niso imeli drastičnih posledic kot ponekod drugje (državljanske vojne v Siriji, Jemnu in Libiji). Protesti so bili posledica podražitve hrane in drugih življenjskih potrebščin, protestniki so šli na ulice zaradi brezposelnosti, slabih stanovanjskih razmer, inflacije, nizkih plač, korupcije, nasilja varnostnih sil in omejitve svobode govora. Kot poudarja alžirska profesorica, pa je bil leta 2011 politični položaj v državi zelo drugačen kot danes. "Predsednik je bil sicer že šibkejši, toda še vedno viden in glasen, gospodarske razmere takrat pa so bile ugodne. Poleg tega je imelo hitro poslabšanje razmer v Libiji in Siriji odvračilni učinek, vsi poskusi protestov so zato ostali minorni," pojasnjuje. Oblasti so takrat sprejele nekatere ukrepe, da bi odpravile nezadovoljstvo prebivalstva, med njimi je začasno zmanjšala davek na osnovna živila, po 19 letih pa je tudi odpravila izredno stanje, ki je sicer veljalo vse od leta 1992.

Kljub bolezni pred petimi leti po nov mandat
Tudi na predsedniških volitvah pred petimi leti, ko je bil pri 77 letih že vidno opešan, ‒ na volišče so ga pripeljali z vozičkom, državljanov pa med kampanjo ni nagovoril niti enkrat ‒, je Buteflika znova slavil. Desetletja dolga vladavina bolehnega Buteflike, ki ga številni vidijo zgolj kot marioneto v rokah režima, pa je s seboj prinesla tudi razrast korupcije in nepotizma, ki sta ob gospodarskih težavah, visoki brezposelnosti in brezizhodnosti številnih mladih, privedla do vse večjega nezadovoljstva in februarja letos so v boju za boljšo prihodnost odšli na ulice.

"To je samo prvi korak"
"To je nov občutek. Osebno, to bo prvi novi predsednik, ki mu bom priča. Vesel sem, vznemirjen, hkrati pa me je strah. Toda, kar je najpomembneje, odločen sem. To je samo prvi korak. Nadaljevali bomo, dokler ne bomo imeli poštenih, transparentnih volitev in nove vlade," je za Guardian po odstopu Buteflike dejal 20-letni študent iz Alžira Nurhan Atmani, eden od pripadnikov nove generacije, ki bo, kot kaže, prihodnost države vzela v svoje roke.