"Pogreznila se je v svoja dejanja, jih sprejela in poskuša narediti vse, da na svojo hčerko ne bi predala vzorca, ki je nanjo prišel prek dedka, mame in drugih okoliščin," o Nikiti, kot je bila znana članica zloglasne neapeljske camorre, pravi Anka Pirš, ki se je podpisala pod scenarij filma Hči Camorre.

V treh delih je Cristina Pinto v zaporu preživela 24 let. Pred tretjim delom zaporne kazni je stik z njo navezala Anka Pirš, novinarka RTV Slovenija, ki je v tistem obdobju živela v Neaplju in si tam ustvarila družino. "O njej se je veliko govorilo, njeno ime je bilo strah in trepet. Prek moževe družine sem jo potem spoznala, med nama je stekla
energija in odločili sva se, da bova sodelovali," na vprašanje, kako sta se križali njuni poti, odgovarja novinarka TV Tednika. "Kar je pri Cristini zelo pomembno, je, da je to človek s hrbtenico, kar je danes že zelo redko. Nikoli ni spregovorila in ni nikoli nikogar izdala, četudi so jo izdali in jo na različne načine skušali prepričati, da bi spregovorila."

Njena želja, da Cristinina zgodba najde pot do širšega občestva, je dobila krila, ko so njeno idejo podprli producenti, tako domači kot tuji, in plod petletnega snemanja je film Hči Camorre, ki ga je režiral še en sodelavec RTV Slovenija Siniša Gačić.

Film, ki je nastal v slovensko-italijanski koprodukciji, so premierno predvajali pred dnevi v Sarajevu, že na lanskem sarajevskem filmskem festivalu pa je v programu Doc Rough Cut Boutique, ki se osredotoča izključno na dokumentarne filme iz jugovzhodne Evrope, ki so v produkciji ali postprodukciji, Hči Camorre, slovensko-italijanska koprodukcija, dobil glavno nagrado za postprodukcijo v višini 20.000 evrov in nagrado HBO Europe v višini 2.000 evrov.

Film bomo lahko videli tudi na bližnjem Festivalu slovenskega filma, ki bo med 17. in 22. septembrom potekal v Portorožu.

Več v intervjuju.

Kako sta se prekrižali poti neapeljske kriminalke in slovenske novinarke?

Nekaj časa sem živela v Neaplju, od koder prihaja moj mož. V okolišu, kjer živi Cristina, je bilo njeno ime strah in trepet. Vsi so vedeli, da Nikita, kakor so jo klicali, obstaja in da se njej nikakor ne smeš zameriti. Bila je noro lepa in noro fascinantna. Delovala je skoraj kot duh: obstaja, a je hkrati ni.

Naj najprej razložim nekaj osnovnih pojmov. Neapelj je mesto, ki je v rokah camorre, to so različne organizirane združbe. Mafija je glavna na Siciliji, ndranghetta v Kalabriji, Neapelj pa je v rokah camorre. V nasprotju z mafijo za camorro velja, da je hobotnica brez glave, mafijo namreč vodi šef (glava), camorra pa je razpršena, ima dolge lovke, ki dobesedno sekajo po ulicah. Te združbe so dobro organizirane in Cristina je bila del enega od teh klanov, imenovanega pirella, bila je desna roka vodje, izdala pa jo je leva roka, če se lahko tako izrazim. Skratka, njen najbližji pajdaš je v zaporu spregovoril. Za njim so na zatožno klop stopili še šef klana in njegov brat. Cristina je potem po korakih izvedela, kdo, kje in zakaj govori o njej. Zato je bila potem njena zaporna kazen razdeljena na tri dele: srečala sem jo, preden je šla sedet zadnjih osem let.

Kot sem že prej rekla, ker se je o njej veliko govorilo, sem jo želela spoznati. Med nama je stekla energija in odločili sva se, da bova sodelovali. V času, ki ga pred najinim srečanjem že preživela za zapahi, je v svoji glavi veliko stvari dobro premislila in zelo dobro prečistila svoj moralni kompas.

Tako je zelo dobro vedela, kaj je camorra, kaj ji lahko nudi in kako jo je izdala. Kar je pri Cristini zelo pomembno, je, da je to človek s hrbtenico, kar je danes že zelo redko. Nikoli ni spregovorila in ni nikogar izdala, četudi so jo drugi izdali in jo na različne načine skušali prepričati, da bi spregovorila.

Od tega, da so ji grozili, da ji bodo odvzeli hčer, da so jo sredi noči prestavljali iz enega zapora v drugega, do tega, da so pritiskali na njeno mamo. Vse, kar so ji očitali, je odsedela v tišini. Pri tem, da sem jo spoznala, je ključno vlogo odigrala moževa družina, brez njih mi ne bi nikoli uspelo navezati stika z njo.

Kako se je znašla v camorri?
Njena zgodba je povezana z okoljem, od koder izvira. V Neaplju in okolici pač sobivaš s camorro. Mladi začenjajo s preprodajo mamil in drugimi posli, potem se pa nadaljuje. Že v otroštvu je doživela kruto poglavje, njeni starši so se pri njenih 10 letih zelo grdo razšli, bilo je veliko psihičnega in denarnega izsiljevanja in na tej točki se je Cristina z bratom zatekla na ulico. Ustanovila sta svojo lastno malo skupino, ki je preprodajala hašiš. To so bile tatvine, znane kot tatvine ob sončnem zahodu. Ko so jih ujeli, so jo poslali v popravni dom. Ko je prišla ven, je bila odločena, da je ne bo nihče ustavil, zato se je naučila novih veščin.

Na ulici je torej imela nenehno neko kriminalno dogajanje, imela je svoje območje, ki ga je obvladovala in imela razmeroma mir pred drugimi združbami. Že od nekdaj se je tudi več družila s fanti kot dekleti, njen sloves se je hitro širil. Že ko so jo zaprli v popravni dom, ni spregovorila o svojih "sodelavcih", temveč je molčala. Kot sama pravi, je počasi lezla po lestvici navzgor. Sledil je niz nekaterih naključij, ki so delno povezani z njeno družino, predvsem z mamo, ki so privedli do tega, da je pri 19-ih zanosila in hkrati ostala brez denarja, ker so jo doma oropali. Takrat se je odločila, da se pridruži camorri. Šla je k šefu združbe in povedala, da bo vstopila vanjo.

S tem je dobila novo "družino": ko vstopiš v camorro, si del tega klana. Ti si njihov, oni so tvoji, tu veljajo popolnoma drugačna pravila kot prej, ko je bila sama svoj šef.

Za zapahi je končala zelo hitro, že pri 22 letih
Njeno prijetje je bilo del t. i. maxiblitza, takrat je zelo dobro začel delovati člen 41-bis kazenskega zakonika, v skladu s katerim je policija pometla s kriminalnimi združbami, začela so se pričanja in izdaje. Cristino so obvestili, da je na tem spisku, zato se je začela skrivati.

Vse življenje je žrtev nenehnih izdaj. Pri 19-ih je rodila Lalo, pri 20-ih je vstopila v camorro, pri 22-ih so jo aretirali in jo obsodili na 24 let zapora. Bila je desna roka vodje, osumljena je bila, da je sodelovala v več skupinskih umorih, skrivanju odpadnih snovi, izsiljevanju, preprodaji ...

Ko je vodja klana Mario Perella pozneje kot zaščitena priča napisal knjigo, je v njej jasno napisal, da si se lahko na Cristino zanesel, ona je prišla, naredila in šla, bila je pravi vojak, popolno je zaupala in ni spraševala. Edino pravilo, ki ga je imela, je bilo, da ni položila roke na otroke in ženske. A se je v enem primeru zgodilo, da je bila osumljena sodelovanja pri umoru 11-letnika, šlo je za del skupinske akcije. Sama še vedno trdi, da je tam ni bilo, a je kazen odslužila.

Kako poteka njena vrnitev v družbo, vendarle je relativno mlada. Je za vedno ožigosana kot Nikita?
Lahko ji ni, je pa bojevnica. Že med drugim preživljanjem zaporne kazni se je odločila, da s camorro ne bo imela več nobenega opravka. Če bi ga imela, bi lahko recimo camorra njenim sorodnikom v času njene kazni zagotovila finančno pomoč. Ko je vedela, da prihaja tretja izdaja, se je odločila, da to ni zanjo, da ne bo imela več opravka s kriminalom. Takrat je delala na ladji svojega partnerja kot ribička. Bila je prva ženska na jugu Italije, ki je šla na ladjo. To je ta Christina, ki si vedno utira pot v moškem svetu, ki zavrača tradicionalno vlogo ženske. Raffaele je zbolel in tako je pod vprašanjem, kaj bo prinesla prihodnost.

Kaj je bilo po vašem mnenju ključno, da je privolila v projekt?
Mislim, da je šlo za pretok energije. Takoj, ko sva se videli, sva vedeli, da morava sodelovati. Ključno je bilo zaupanje, jaz nje nisem obsojala, že od samega začetka, ko sva spregovorili pet stavkov, sem jo spoštovala v tej njeni pokončnosti in odločnosti. Ko me je prvič videla, ni bilo nobenih odvečnih besed, ni bilo zanikanja, "češ obsodili so me po krivem, nisem kriva". Tam sem bila, to sem naredila in to zdaj plačujem. Ko bom pa odplačala, bova pa naredili ta film, tako kot sem uresničila vse drugo. To je bila njena filozofija. Kot novinarka Tednika imam velikokrat stike tudi v zaporih, kjer vsi vztrajajo, da so nedolžni, da so žrtve. Cristina ni nikoli obtoževala nikogar okoli sebe. Vedno je rekla, da vsak sprejme svojo odločitev.

Mislim, da je bilo to zame ključno, da sem lahko z njo potovala po teh vseh deviantnih hodnikih njene duše, ki seveda pripeljejo do vzrokov, zakaj je bila takšna, kot je bila. Da je bila hladna, da je sprožila pištolo, da je rezala prste ... To so dejstva, da je to počela. Po drugi strani pa je to človek, kar se mogoče sliši čudno, ki je topel in dober. V Sarajevu so me spraševali, kdo je dober človek. Odgovorila sem, da ne vem, vsak človek je večplasten. Dejstvo pa je, da se je pogreznila v svoja dejanja, jih sprejela in da poskuša narediti vse, da na svojo hčerko ne bi prenesla tega vzorca, ki je nanjo prišel prek dedka, mame in drugih okoliščin.

Kako je pa potem stekel projekt?
Njena zgodba se mi je zdela zelo močna in zdelo se mi je prav, da jo slišijo tudi drugi ljudje. Osem let sem jo čakala, da je prišla iz zapora. Prek Raffaeleja sva si pošiljali sporočila. Ko je prišla ven, mi je izročila poročila vseh njenih sojenj, da sem zelo dobro vedela, zakaj je bila v zaporu. Od najinih prejšnjih pogovorov sem tudi vedela, kakšno je ozadje njenega delovanja. Nikoli je ne bi spravila v kakšno nevarnost, in tudi ko smo snemali, sem zaradi vsega prebranega in slišanega vedela, do katere mere še lahko pritisnem nanjo. To so te predpriprave filma, ki jih potem v filmu ne vidiš.

Prijatelji, ki so zaupali vame, da lahko to naredim, so me povezali najprej s producentom, potem me je ta z režiserjem Sinišo Gačićem, ki je potem v dokumentarnem filmu v ospredje postavil ljubezensko zgodbo. Moram reči, da je bilo pogumno od njega, da se je vrgel v svet Neaplja, sploh ker ne govori italijanščine. Snemali smo pet let, to sva počela vzporedno s službami in družinami, Siniši se je vmes rodil otrok, skratka, bilo je zelo zavzeto in intenzivno. Kadar smo le lahko, smo odleteli v Neapelj, da smo snemali. Zdelo se mi je pomembno in vredno uresničiti ta projekt.

Skupaj sva se odločila, da bo tehnika filma fly on the wall, kar pomeni, da imaš občutek, da je film igran. Vsi smo res dali vse od sebe, ker vse deluje igrano in spontano, v ozadju pa je bilo res veliko dela. Snemali smo približno pet let, da so posnetki čim bolj avtentični. Film je Siniša posnel s fotoaparatom. Tu moram omeniti še prebivalce Pozzuolija, ki so nam načeloma res pomagali, želeli so, da zgodba pride v svet. Je pa seveda tako, da do določene točke so ti vrata odprta, na eni pa se zaprejo. Je zid in ne spregovorijo. Ti veš nekaj, a tega nimaš na posnetku in ne veš, kaj narediti. To je ta večna novinarska dilema.

Kako je Cristina danes?
Na začetku je bilo za Cristino res peklensko: za božič so Raffaelleja odpeljali v bolnišnico, ostala je brez denarja, ker ga je šla večina za odvetnike, skratka, res se je znašla v veliki življenjski luknji.

Hči camorre je vedno hči camorre, vedno smo otroci svojih staršev. Odcepila se je od nje, a nekatere stvari še vedno ostajajo iste. Sama camorro absolutno zavrača, želela je, da bi ljudje slišali, da ni vredno. Kljub vsemu, kar je naredila, kako visoko je bila, danes težko preživi iz meseca v mesec. Težko najde službo, ker ima tako preteklost, še vedno ne sme voziti, ima omejitev gibanja. Za vsako stvar potrebuje dovoljenje, številni se je izogibajo. Po drugi strani pa jo drugi zelo spoštujejo, ji nosijo darila. Sama gre skozi vse z dvignjeno glavo.

Ko je odšla v zapor, je skrb za hčer, takrat staro komaj tri leta, prevzela njena mama. Kakšen odnos imata danes?
Sestra in mama sta prevzeli skrb za Lalo, kot jo kličemo, njeno pravo ime je sicer Elena Posestri, ki jo je formalno posvojil Christinin partner Raffaele, in sicer tudi zaradi tega, ker so Cristini grozili, da ji bodo odvzeli starševske pravice.

Brala sem, da je hčer prosila odpuščanja, pa ji je ta rekla, da ni treba, saj da je odslužila kazen.
Hči ji ni zamerila, kar je tudi v filmu dobro predstavljeno. Gre za jug Italije, tam je čast zelo pomembna. Cristina je z dvignjeno glavo odslužila vse kazni in prišla ven. Hči je vedela, zakaj je v zaporu. Še zdaj je Lala velikokrat Nikitina hči, kar je, kot je razvidno v filmu, lahko dobro ali pa tudi ne.

Zame je bila ena bolj ganljivih stvari v filmu tkanje novega odnosa med mamo in hčerko. Mama in hči sta se želeli približati druga drugi, mi smo bili pri tem eno gonilo, ko smo ju spodbujali, naj se pogovarjata. V teh njunih dialogih se razkrije marsikaj. Lala je gospodinja in ima dva majhna otroka. V celoti je obrnila hrbet temu kriminalnemu načinu življenja.

Levji delež pri tem je naredila tudi Cristina, ki jo je imela na zelo kratkih vajetih: njeni prijatelji so budno pazili, da ne bi zašla. Cristina in Lala morata odnos zgraditi, recimo na začetku našega snemanja Cristina ni vedela niti, kdaj imata vnuka rojstni dan. Potem ji je Lala dala priložnost, ki jo je zgrabila, in to je bil res lep del filma, ko smo opazovali, kako se gradi ta most, kar sploh ni preprosto, saj so v ozadju velike travme. Se spomnim, kako Lala v najstniških letih ni želela na obisk v zapor, ker ji je šlo to takrat na živce.

Film so premierno predvajali v Sarajevu? Kakšen je bil odziv, kaj na film pravi Cristina?
Vzdušje v Sarajevu je bilo izjemno. Vsi cenijo, koliko daš sebe v film. Mislim, da je bil odziv zelo filmu primeren, hkrati pa je odprl polno nekih vprašanj.

Cristini je bil film všeč, žal pa v Sarajevo ni mogla priti, saj ima omejitev gibanja, lahko potuje le po Italiji. Zdaj skušajo pridobiti dokumente, da bi lahko prišla na premiero v Slovenijo. Sva pa posneli videoposnetek, ki so ga potem predvajali v Sarajevu. Na njem med drugim pravi: "Hvala, da ste prišli gledat film. Za vas je bil to film, zame je pa to življenje. Vstopili ste v moje življenje, ki gre naprej. Vi boste stopili iz dvorane, jaz pa bom še vedno tu.