Po dolgoletnem svaljkanju v predprodukciji – saj veste, Akademija ima rada dobro zgodbo o žrtvovanju in trpljenju za umetnost, in geneza Irca je njena najnovejša različica – je Martin Scorsese pod okriljem Netflixa vendarle uresničil svojo vizijo za najnovejšo mafijsko epopejo.

Irec je ekranizacija biografije I Heard You Paint Houses, v kateri je mafijski plačanec Frank Sheeran na smrtni postelji trdil, da je prav on pospravil zloglasnega Jimmyja Hoffo, z mafijo povezanega sindikalista, ki se je leta 1975 udrl v zemljo. Naslovno vlogo je režiser zaupal Robertu De Niru, Hoffa je zaigral Al Pacino, v stranskih vlogah nastopita Joe Pesci in Harvey Keitel – v tej Scorsesejevi All Stars tekmi potencialno manjka samo še Leonardo DiCaprio. Kaj je to drugega kot četica Scorsesejevih "superjunakov"? Ironično, če pomislimo, s kakšnim zanosom je veteran še pred kratkim udrihal po tovrstnih "zabaviščnih parkih" ...

Gornje vzporejanje ni smrtno resno, a dalo bi se najti še druge podobnosti: Netflix uradno ne razkriva svojih proračunov, a če gre verjeti najvišjim ocenam, se je Irčev približal 300 milijonom dolarjev, kar je primerljivo z največjimi spektakli. Je res taka razlika med investiranjem v eksplozije in investiranjem v tehnologijo, s katero je mogoče digitalno zgladiti in pomladiti obraze 75-letnikov?

Še ena vzporednica: tako kot pri Marvelovem blockbusterju tudi pri Scorsesejevem mafijskem filmu že vnaprej bolj ali manj veš, kaj boš dobil. Doslednost in zanesljivost ali repetitivnost in pomanjkanje svežih idej? Vse ključne postavke poznate že od prej: gangsterska saga, postavljena v New York, koktajl eksplicitnega nasilja in katoliške motivike, teme greha, krivde in odpuščanja. Marsikdo se pritožuje nad minutažo, kakršna dandanes bolj pritiče miniseriji (film je dolg kar 209 minut) – a ravno dolžina je tisto, kar Scorseseju omogoči, da Ircu poleg testosteronskega frajarjenja vdahne tudi introspektivno noto. Podobno razpoloženje je nakazal že s svojim prejšnjim celovečercem, Tišino (2016).

Življenjska zgodba Franka Sheerana (Robert De Niro) je dolga in polna nepredvidljivih zasukov; scenarist Steven Zaillian jo podaja prek preskokov in zastranitev, najbrž na podoben način, kot bi jo pripovedoval Frank sam (zato je tudi jasno, da imamo opravka z nezanesljivim pripovedovalcem). Kot mlad tovornjakar z vprašljivo delovno etiko se znajde v pisarni sindikalnega odvetnika (Ray Romano), ki je tudi bratranec nižjega mafijskega šefa Russlla Bufalina (Joe Pesci).

Priložnostne usluge za dinastijo Bufalino Franka kmalu pripeljejo do stalnega položaja mafijskega plačanca oz. t. i. fixerja, od koder napreduje med pribočnike Jimmyja Hoffe, vodje največjega ameriškega sindikata, ki v imenu "delavskih pravic" marljivo polni svoje lastne žepe. Frank, čigar usoda je popolnoma prepletena z usodama njegovih dveh mentorjev, Russlla in Jimmyja, je kot Hoffova desna roka vrsto let nezaustavljiv – dokler kolesje zgodovine (z manjšo pomočjo Kennedyjevega klana) ne začne vsega skupaj spodjedati.

Še za hip se je treba pomuditi pri digitalnem pomlajevanju. Končni videz filma je boljši, kot so obetali prvi napovedniki, a nihče ne bo trdil, da na bližnjem posnetku "mladega De Nira" ni nečesa gumijastega, neživljenjskega, nenaravnega (in ravno bližnji posnetki so tisti, kjer bi morala biti mimika najprepričljivejša). Na podobno težavo z mimikrijo resničnosti, ki nikoli ne more biti zares dovolj dobra, je poleti naletel že Disney z Levjim kraljem: levi so bili preveč naturalistični za animacijo, kakršne smo vajeni, in obenem premalo "resnični", da bi nanje gledali kot na prave leve. Cilj filmske umetnosti konec koncev najbrž ni čim bolj natančen posnetek resničnosti, pač pa ustvarjanje fiktivnih svetov, ki so odraz našega.

Bi bilo res tako zelo narobe angažirati druge igralce za vlogo mlajšega Hoffe, Sheerana, Bufalina? Za kaj takega bi bila potrebna idealistična vera, da bo Irec enako dobro sprejet (in pričakovan z enako ihto), če bodo vsi našteti veterani nastopili samo v epizodnih vlogicah, kot ostarele različice svojih likov.

Obstaja pa tudi protiargument: Irec je, kot že rečeno, globoko introspektiven, na trenutke celo melanholičen film. Razpoloženje nastavi že sam zgodbeni okvir: prizor betežnega Franka Sheerana v invalidskem vozičku, ki se spominja preteklosti. Morda še ni v zadnjih izdihljajih, a jasno je, da se približuje srečanju s Stvarnikom. Film, ki bi ga posnela gruča štiridesetletnikov, ne bi mogel biti na enako iskren način prežet z zavestjo o lastni minljivosti. To ni Scorsese Dobrih fantov (Goodfellas, 1990), ki je težo polagal na bratovščino in bahavost mafije – to je treznejši Scorsese, za katerega se zdi, da otožno vzdihuje: Sic transit gloria mundi. Prav tako ne pričakujte gibkih, energičnih premikov kamere, kakršne so uporabljali v Volku z Wall Streeta – tokrat iz vsakega kadra vejeta preudarnost in neomajnost zakonitosti sveta, ki mu pripada Sheeran.

Trojica v glavnih vlogah brez težav upraviči svoj status. Joe Pesci, znan po vlogah eksplozivnih kolerikov, tokrat morilske posle delegira s srhljivo hladnokrvnostjo. Pacino, ki v zgodbo stopi šele nekje v drugi tretjini, je melodramatičen nastopač, za katerega je zelo lahko verjeti, da ne bo nikoli prostovoljno sestopil z oblasti. De Niro je nekje na pol poti med njima: stoičen pesjan, ki je sposoben najbolj grobih aktov nasilja. (Njegovi vlogi še najbolj škodijo intervencije novih tehnologij.) Protagonistovo (domnevno) slabo vest simbolizira hčerka Peggy (Anna Paquin), ki intuitivno razume očetovo pravo naravo in z njim pretrga vse stike. Njena vloga je jasna, a vseeno deluje skoraj žaljivo, da igralka ne dobi nobenega drugega dela, kot da obtožujoče strmi iz kota (v celem filmu izreče le okrog deset besed).

Irec morda ni revolucionaren ali pionirski predstavnik svojega žanra, je pa velikopotezen projekt, ki na dostojen način potegne črto pod Scorsesejevimi spusti v kriminalno podzemlje – v dialog na različne načine stopa tako z Ulicami zla (1973) kot s Tolpami New Yorka (2002). In tokrat bo mojstra težko kdo obtožil poveličevanja morilske industrije – najkrvoločnejši sodnik v Ircu sta tako ali tako starost in nemoč, kar je presenetljivo tenkočuten uvid za ta žanr.

Ocena: 4.