Konec decembra je Marc Wilmots zaradi neplačanih obveznosti zapustil klop reprezentance Irana, zaradi česar ima še več časa za spremljanje svojih sinov, ki sta pozimi združila moči in podpisala za Triglav Kranj. Zdaj si je spomladi v živo na tribunah ogledal vse tri tekme Rena in Martena v bordo dresih. Prvi je sicer doslej odigral le pet minut, medtem ko je Marten Wilmots že postal član prve enajsterice Kranjčanov.
V Sloveniji ste nekaj tednov, kako se počutite v naši državi?
Eden od sinov je prej igral v Italiji, drugi na Madžarskem. Pogosto sem ju obiskoval in se vozil po 500 kilometrov sem in tja. Že lani sem se ustavil v Ljubljani, ki je nekje vmes. Lepo, čisto in urejeno mesto. Presenečen sem bil, saj mesta prej nisem poznal. Tudi moja žena in hči sta bili navdušeni. Ko pa se je pojavila možnost, da sinova Reno in Marten zaigrata v kraju le 25 kilometrov iz Ljubljane, se mi jo to zdela dobra ideja. Sinova sta me vprašala, kako je v Sloveniji. Dejal sem jima: Super! Ljudje so prijazni. Vse je tako kot v Belgiji ali Franciji. V Triglavu se je pokazala možnost, da trenirata in igrata. Klub je lahko dobra odskočna deska za oba v njunih karierah.
Ogledali ste si nekaj tekem slovenske lige. Kako kakovostna se vam zdi raven nogometa, ki ste jo videli?
Težko je reči po treh videnih tekmah. Na vseh sem spremljal Triglav. Dvakrat so zmagali in enkrat igrali neodločeno. Imajo močno moštvo, predvsem zaradi dobrega kolektiva. To mi je še posebej všeč, kako se igralci borijo drug za drugega. Tudi igralci s klopi vedno dodajo nekaj dobrega k igri. Moštvo je dobro sestavljeno. Če je kolektiv dober, potem lahko tudi posamična kakovost igralcev pride na plan. Na tekmi proti Olimpiji sem bil razočaran nad igro Olimpije, saj je bila vendarle vodilna na lestvici. Triglav je odigral dobro, Olimpija pa slabo. Triglav pa se mora zdaj čim hitreje odmakniti od mest, ki vodijo v nižjo ligo. Tako bodo imeli mir v klubu.
Kaj morda manjka slovenski ligi, da bi bila še boljša? Presenetilo vas je, kako malo gledalcev je spremljalo tekmo s Triglavom.
Ja, presenečen sem bil. Stadion je zelo lep. Ura za tekmo pa slaba. Ljudje so takrat v službi. Ne morejo na stadion niti tekme gledati po televiziji. Nad uro začetka tekme sem bil tudi presenečen. Potem razumem ljudi, da ne pridejo. Nogomet brez gledalcev pa ne prinaša nikakršnih čustev. Vsaj 10.000 ljudi, ki navijajo in kričijo, motivira igralce, ki potem zagotovo igrajo še bolje. To je zagotovo naloga odgovornih, da najdejo pot, kako napolniti stadione. Nogomet so čustva, čustva privabijo cele družine na stadione in potem je tudi nogomet bolj zanimiv. Ustvarja se tradicija in potem je vse lažje. Slišal sem, da imata Maribor in Mura tako tradicijo v Sloveniji. Delo nogometaša pred veliko navijači je bistveno bolj zabavno.
Je liga potem dobra za mlade igralce, kot sta tudi vaša sinova?
Slovenci in Belgijci se ne moremo primerjati z Nemčijo in Francijo. Slovenija ima dva milijona prebivalcev. V nogometu moramo ostati realistični. Naloga je ustvarjati mlade talente, ki bodo odšli v tujino. Z zaslužkom je treba izboljševati infrastrukturo in ustvarjati nove talente. Slovenija ima odličen položaj v centru med Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. Možnosti je veliko, ti talenti pa se bodo vrnili v državno reprezentanco in ji dvignili raven. Lep primer je Ajax, ki ustvarja igralce za največje klube. Zanima me, kako se v Sloveniji dela v nižjih starostnih kategorijah. V Belgiji se je začelo veliko vlagati tudi v trenerski kader nižjih kategorij. Sam sem se trenersko šolal v Kölnu. Bil sem ambiciozen in želel sem najboljše, kar se da. V desetih letih se investicija v trenerje povrne. Treba pa se je zavedati, da ne delamo trenerjev za Real Madrid in evropske velikane, ampak za svojo državo.
Imeli ste izjemno uspešno nogometno kariero. Kaj bi označili za vrhunec vaše nogometne igralske poti?
Izpostavil bi zmago v pokalu UEFA s Schalkejem in naslov belgijskega prvaka. Vedno mi je bilo lepo, ko smo naredili dober izid kot ekipa. Na polnih stadionih, kjer si čutil pripadnost klubu ali reprezentanci, sem izjemno užival. Zdaj, ko sem v trenerskih vodah, pa sem se učil kot pomočnik pri Dicku Advocaatu in Georgesu Leekensu. Štiri leta sem bil nato selektor Belgije in to je velika stvar. Belgija se od leta 2002 do 2014 ni uvrstila na nobeno veliko tekmovanje. Vrnili smo se pod mojim vodstvom in na to sem zelo ponosen. Trenutno pa je Belgija prva na lestvici FIFE.
Kot igralec ste bili udeleženec kar štirih svetovnih prvenstev? Bi delili kakšno zanimivo izkušnjo z nami s katerega od teh turnirjev, ki so cilj prav vsakega nogometaša?
Na vsakem prvenstvu sem bil boljši. Kot vino sem bil, vedno starejši in vedno boljši. Pa tudi vedno več težav s poškodbami je bilo. Kar 12 operacij sem imel na svoji igralski poti. Prav na svoji zadnji tekmi na svetovnih prvenstvih, v osmini finala leta 2002 proti Braziliji, sem igral z blokado kolena. Tega ne ve veliko ljudi. Pred tekmo so me novinarji spraševali, ali me je strah Brazilcev. Odgovoril sem, da se bojim le zelo trde igralne površine. Mislili so, da se šalim in delali zgodbe iz tega. Jaz pa sem se zavedal, da bi že en nepravilen gib pomenil novo operacijo kolena. Naslednjič, torej skupno petič, pa sem bil udeleženec svetovnega prvenstva kot selektor.
Bi morda omenili kakšnega od številnih golov v bogati karieri? Ne nazadnje ste bili napadalec, zadolžen za doseganje zadetkov.
Enega najlepših sem dal Francozom na pripravljalni tekmi za svetovno prvenstvo leta 2002. Rivalstvo med Francozi in Belgijci je v nogometu veliko. V 89. minuti sem po podaji z močnim volejem žogo poslal v vratarjev zgornji kot. V golu je bil vratar Bordeauxa Ulrich Rame. Žoge ni niti videl. Po tehnični plati je bil to res izjemen gol za zmago z 2:1, pred 80.000 navijači na Stade de Francu.
Kako pa bi se opisali kot trener?
Sem trener, ki se ne maram braniti. Želim, da moja moštva igrajo napadalno, naprej proti nasprotnikovemu golu. Obramba mora gledati naprej, vsi igralci morajo ustvarjati pritisk na tekmeca.
Kot trener ste trenutno brez službe. Kakšni so vaši naslednji cilji?
30 let sem bil kot igralec in trener dejaven v Evropi. Leta 2017 sem dobil ponudbo iz Afrike. Vodil sem reprezentanco Slonokoščene obale, ki je zame kot B-reprezentanca Francije. Spomini so lepi, smo pa po porazu v Maroku obstali brez svetovnega prvenstva in naše poti so se razšle. Lani je prišla ponudba iz Irana. Odličen projekt za naslednja tri leta do naslednjega svetovnega prvenstva. Konec lanskega leta smo se razšli. Pet mesecev nismo dobili plače. Poleg mene še štirje trenerji, ki so prišli z menoj. Žal mi je. Iran ima ogromen nabor igralcev, ki so fizično močni, močno pa napredujejo tudi v nogometnem znanju. Njihov nacionalni nogometni center je eden najmodernejših. Sprva me ni vleklo v Iran, toda ko sem razmišljal, da je Carlos Queiroz kar osem let delal tam, sem se odločil. Mislil sem si, to pomeni, da lahko delaš na dolgi rok in postaviš sistem. Iranska reprezentanca igra bolj obrambno, jaz pa sem začel uvajati bolj napadalne taktike. Začetek je bil odličen. S 5:0 smo premagali Sirijo, 1:1 smo igrali v Južni Koreji, s 14:0 premagali Kambodžo. Po političnih sporih in blokadah z ZDA je vzdušje v državi postajalo slabše in slabše, predvsem pa je zmanjkalo sredstev. Zdaj imam čas. Ponudbe so, toda imam čas za odločitev. Čisto mirno, brez naglih odločitev. Želim premisliti in se odločiti za pravo ponudbo. V naslednjih treh mesecih bo jasno. Prav vseeno mi je, ali bom delal v klubu ali v kakšni državni reprezentanci.
Nekaj odmora ne more škodovati?
Ja res je. Čas imam gledati tekme. Analiziral sem taktiko Pepa Guardiole, kako je prvo tekmo osmine finala proti Realu odigral brez klasičnega napadalca. Kot trener dobiš na ta način nekatere ideje. Nogomet je moje življenje, nor sem na to igro.
Bliža se evropsko prvenstvo. Belgija bo v vlogi favoritov. Kaj ta reprezentanca, polna zvezdnikov, lahko stori tokrat?
Žal v belgijski reprezentanci prevladujejo poškodbe. Trenutno je poškodovan Hazard. Na zadnjem svetovnem prvenstvu teh poškodb na srečo ni bilo. Vsi najboljši so igrali in uspeh je bil viden. Težko je zdaj reči, kdo od igralcev bo junija popolnoma pripravljen. Enako vprašanje si zastavljajo tudi v drugih močnih reprezentancah. Za naslov moraš v pravem trenutku imeti nekaj sreče. Že ko sem bil jaz selektor, smo bili v vlogi favorita za zmago. Štiri leta pozneje je enako. Najpomembnejši igralci so štiri leta starejši in tudi boljši. Igrajo glavne vloge v najmočnejših klubih. Toda vprašanje ostaja. Bo Hazard pripravljen? Kaj pa Vertonghen, Kompany in Vermaelen? Pravih zamenjav za ključna igralna mesta ni veliko. Tudi Belgija ni prav velika država in prav veliko igralcev ni. Imamo pa res izjemno generacijo igralcev na najvišji ravni.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje