Najprej bomo časovni stroj zavrteli več kot 25 let nazaj k tekmi med Slovenijo in Italijo leta 1994.

Zgodovina novodobne slovenske reprezentance se je začela že pred osamosvojitvijo države. Pred prvo uradno tekmo v Estoniji 3. junija 1992 (1:1) je odigrala pet neuradnih tekem. Ob 70-letnici Nogometne zveze Slovenije se je 8. decembra 1990 v Izoli najprej srečala z Bosno in Hercegovino ter zmagala z 2:0. Selektor je bil Zdenko Verdenik, trener Bojan Prašnikar.

Na začetku leta 1991 sta sledila dvoboja proti italijanskemu drugoligašu Udineseju (poraz s 3:0 in remi v Kopru z 1:1), 20. junija 1991, le teden dni pred začetkom desetdnevne vojne, pa še tekma v Murski Soboti proti Hrvaški (0:1). Hrvaška nogometna zveza ima to tekmo za uradno, slovenska ne. Predzgodovino razvoja reprezentance je oktobra 1991 sklenilo gostovanje v Zalaegerszegu na Madžarskem pri tamkajšnjem klubu ZTE in slavje s 4:0.

Dresov niso mogli obdržati za spomin
"Naša reprezentančna zgodba je bila od samega začetka zelo zanimiva. S kom vse nismo igrali in kje vse nismo igrali! Udinese, pa ZTE, na pomožnih igriščih, ker nas na glavna niso spustili. Danes človek sploh ne more ne verjeti in ne razumeti, koliko podcenjevanja smo bili deležni," se v knjigi Gremo naprej! (2015) avtorja Iva Gajiča spominja Primož Gliha.

"Nihče med nami se ni obremenjeval s tem, da v bistvu pišemo začetke neke nove zgodovine, uživali smo v sproščenem vzdušju, bili smo prijatelji in radi smo se dobivali. Selektor nas je poklical, potem smo se nekje dobili, se odpeljali na tekmo in se takoj po tekmi vrnili domov. Denarja za hotele ni bilo, še za pot ga je bilo težko zbrati, o kakšnih premijah pa se nam še sanjalo ni. Preoblekli smo se v drese, ki pa smo jih morali vrniti. Kolikokrat smo prosjačili, ali bi jih lahko obdržali za spomin, ampak ni šlo!" so besede Alfreda Jermaniša.

"Moti me, da tistih neuradnih tekem danes nihče ne upošteva oziroma ne omenja, da so praktično popolnoma pozabljene. Kot da nikoli nismo obstajali. Treba je vedeti, da je bila tudi tisto slovenska reprezentanca in da moramo biti ponosni tudi na tiste skromne začetke. Morali bi biti hvaležni ljudem, ki so v te začetke vlagali, a ne samo ogromno naporov, ampak so zastavljali tudi svoje ime in svoj ugled," meni Gregor Židan.

Prvič v žrebu med 47 reprezentancami
Od leta 1992 do prve kvalifikacijske tekme je Slovenija pod vodstvom Prašnikarja, ki je bil hkrati klubski trener, odigrala enajst uradnih tekem in novembra 1993 tudi še eno neuradno na Slovaškem. Nato je selektor znova postal Verdenik, njegov pomočnik pa Brane Oblak.

22. januarja 1994 so Slovenci na žrebu v Manchestru spoznali, kdo bodo njihovi tekmeci v boju za uvrstitev na prvo veliko tekmovanje. Italija, Ukrajina, Hrvaška, Litva in Estonija. Pred žrebom so bili postavljeni v najnižji, šesti boben, med 47 reprezentancami pa sta bili od nekdanjih jugoslovanskih republik še Hrvaška in Makedonija.

Zahovič na predvečer tekme zapustil reprezentančni tabor
7. septembra 1994 je v Mariboru (stadion za Bežigradom ni ustrezal kriterijem Uefe) končno napočil zgodovinski trenutek in začetek kvalifikacij. Italijani so v Ljudski vrt prišli kot svetovni podprvaki iz ZDA, a brez dveh največjih zvezdnikov, poškodovanih Roberta Baggia (stegenska mišica) in Paola Maldinija. Visoke cene vstopnic so marsikaterega ljubitelja nogometa odvrnile od ogleda tekme v živo, tako da je dvoboj azzurrov in Slovencev spremljalo "samo" nekaj več kot 6.000 gledalcev.

Priprave na tekmo v Topolšici in Velenju sta zaznamovala slabo vreme z obilnimi padavinami in dogodek na predvečer tekme, ko se je Verdenik pogovoril z vsakim igralcem posebej. Zlatko Zahovič mu je povedal, da se ne čuti sposobnega za globoko vračanje v obrambo, zato ga je selektor nameraval posaditi na rezervno klop, a se tedaj 23-letni Zahovič (član Vitorie Guimaraes) s tem ni sprijaznil in zapustil reprezentančni tabor. Spor je bil hitro pozabljen in že dva meseca pozneje se je "Zaho" vrnil.

Slovensko vodstvo trajalo samo tri minute
Malo je bilo tistih, ki so verjeli, da lahko izbrana vrsta preseneti zahodne sosede, a Slovenci (kar šest članov začetne enajsterice je takrat igralo v slovenski ligi) so s pogumno igro navdušili.

Prvo priložnost so sicer imeli gostje, v 10. minuti je po podaji Dina Baggia malo mimo vratnice z glavo streljal Pierluigi Casiraghi. V 16. minuti so povedli Slovenci. Hiter protinapad je začel Jermaniš, z leve strani je pred vrata podal Džoni Novak, pred Gianluco Pagliuco se ni najbolje znašel Gliha, a je bil zraven tudi Sašo Udovič in odbito žogo z nekaj metrov poslal v mrežo. Tri minute pozneje je sledilo izenačenje. Po strelu iz kota je v drugem poskusu ob levi vratnici natančno meril Alessandro Costacurta.

Kamera na žarometu potrdila zmoto sodnikov
Do konca polčasa je imel Udovič po kombinaciji z Gliho še eno lepo priložnost, od daleč je streljal mimo vratnice. Slovenska napadalca sta na začetku drugega polčasa zamenjala vlogi, v priložnosti se je bližje vratom znašel Gliha, a tudi on meril mimo vratnice.

Sledil je trenutek, ki je s te tekme morda še najbolj ostal v spominu ‒ nepriznani zadetek Darka Milaniča. Izolan je prodrl s sredine igrišča in se nato s približno 20 metrov od vrat odločil za strel z levico. Žoga je zadela enega od italijanskih nogometašev in se od prečke odbila za golovo črto ... Nemški sodniki na čelu z Berndom Heynemannom (sodil je tudi leta 1999 na znameniti tekmi v Kijevu) so menili drugače, njihovo zmoto pa sta potrdila televizijska posnetka, tudi tisti iz sijajno postavljene kamere na enem od stadionskih žarometov.

Sorodna novica Milaniču namesto zadetka v uteho ostal Baresijev dres

Zadnja reprezentančna tekma Katanca
V 55. minuti je igrišče zapustil Srečko Katanec, za katerega je bil to peti in zadnji nastop v slovenski reprezentanci. Zamenjal ga je Peter Binkovski. Do konca tekme je Casiraghi z glavo stresel vratnico, ob njegovem novem poskusu pa je bil na pravem mestu Marko Simeunović. Na drugi strani je bil še enkrat nevaren Gliha, Pagliuca je njegov strel ubranil.

Gliha: Razmišljali smo, kako dobiti manj kot pet golov
"Bil je to čuden občutek, nekaj tednov nazaj smo jih gledali po televiziji, zdaj pa smo morali proti njim igrati. Razmišljali smo, da bi bilo lepo, če bi dobili manj kot pet golov. Res, človek sploh nima prave predstave o tem, kako naj bi bilo vse skupaj videti. Tekmo smo res fenomenalno odigrali in bi jo morali dobiti. Sodniku se niti ne sanja, kako smo se počutili ob tako očitni krivici. Grdo. Danes z nekoliko bolj hladno glavo ne bom rekel, da nam je ukradel to zgodovinsko zmago, bom raje rekel, da nam jo je odvzel," je za že omenjeno knjigo o zgodovini slovenske reprezentance povedal Gliha.

Verdenik: Organizirano branjenje in hitri prehodi v napad
"Glede na moč nasprotnika in upoštevajoč dejstvo, da je bila to prva uradna kvalifikacijska tekma v zgodovini naše reprezentance, je mogoče oceniti nastop kot zelo uspešen," je v svojo beležnico zapisal Verdenik.

"Bilo je pričakovano, da bodo silovito krenili proti našim vratom. Prepustili smo jim igro na sredini, naša igra pa je temeljila na organiziranem branjenju prostora s hitrimi prehodi v napad. Nasprotno od Italijanov, ki so napadali kontinuirano, so naši napadali z menjavo ritma in protinapadi na nepostavljeno italijansko obrambo, kar jim je omogočalo hitrejše zaključevanje napadov. Zato je popolnoma jasno, da so naši napadi trajali v povprečju 12,5 sekunde, italijanski pa 18,2 sekunde."

Židan: Sistem olajšal delo Prašnikarju in Katancu
Italija je nato do konca kvalifikacij izgubila točke le proti Hrvatom (poraz v Palermu z 1:2, remi v Splitu 1:1). Slovenija jih je zbrala 11 in končala na petem mestu v skupini pred Estonijo. V naslednjih kvalifikacijah, tistih za SP 1998, je osvojila le eno točko.

"Morda Verdenik v teh kvalifikacijah točkovno res ni bil najuspešnejši, ampak lahko rečem, da mu je s tistim conskim presingom uspelo postaviti neki sistem, s katerim je v nadaljevanju znatno olajšal delo tako Prašnikarju kot Katancu," poudarja Židan.

Kvalifikacije za Euro 1996, 7. septembra 1994 (Maribor):
SLOVENIJA - ITALIJA 1:1 (1:1)
6.000; Udovič 16.; Costacurta 19.

Slovenija (3-5-2): Simeunović, Galič, Milanič, Englaro, Jermaniš, Katanec (55./Binkovski), Novak, Židan (87./Križan), Čeh, Udovič, Gliha.

Italija (4-4-2): Pagliuca, Mussi, Panucci, Albertini, Costacurta, Baresi, Donadoni, D. Baggio (55./Berti), Casiraghi, Zola (55./Evani), Signori.

Sodnik: Bernd Heynemann (Nemčija)

Statistika tekme: streli 7:7, koti 3:9, prepovedani položaji 3:1.

* Vse izjave v članku so iz knjige Gremo naprej! (2015) avtorja Iva Gajiča (založba Faktor studio in Partner graf).

Posnetki legendarnih tekem reprezentance Slovenije na TV SLO 2/MMC-ju: