Medtem ko je bila Italija konec marca, ko je zaradi covida-19 dnevno umiralo okoli 800 ljudi, v primežu strahu pred novim koronavirusom in je bila ena najhuje prizadetih držav na svetu, je bilo opazno pomanjkanje pomoči Evropske unije eni svojih največjih in najbogatejših članic. Posebej je bila prizadeta severna pokrajina Lombardija, ki pa ji je na pomoč med drugimi priskočila Kuba. Lokalne oblasti so namreč sredi marca sprejele ponujeno pomoč te države v obliki zdravniškega osebja. Tako je konec marca v Italijo prispel kubanski zdravstveni kontingent z 52 pripadniki, med njimi 36 zdravnikov in 15 medicinskih sester. Poleg Italije je Kuba svoje zdravnike z namenom zdravljenja bolnikov s covidom-19 poslala še v 37 držav po svetu od 59, kjer njihovi zdravstveni delavci že delujejo.

Po eni strani je šlo pri pomoči Italiji za prelomen dogodek, saj je bil to prvi primer, ko je kubanske zdravstvene delavce sprejela tako bogata država, po drugi pa zgolj za še enega v dolgem nizu solidarnostnih napotitev kubanskih zdravnikov in medicinskih sester v kraje, potrebne pomoči. Kubanski t. i. zdravstveni internacionalizem sega v leto 1960, torej takoj po revoluciji, ki je zrušila režim vojaškega diktatorja Fulgencia Batiste, ki je užival podporo ZDA. Tistega leta je namreč Čile prizadel hud potres in Kuba je na pomoč prvič poslala svojo zdravniško brigado.

Takratna napotitev kubanskih zdravnikov je pomembna z dveh vidikov. Kot je v pogovoru za MMC pojasnila predavateljica na Univerzi v Glasgowu Helen Yaffe, avtorica več knjig o Kubi (zadnja se imenuje Mi smo Kuba – Kako je revolucionarno ljudstvo preživelo v postsovjetskem svetu), Kuba namreč sploh ni imela vzpostavljenih diplomatskih odnosov s Čilom, a mu je vseeno ponudila pomoč, kar je postala stalnica kubanskega internacionalizma. Pomoč tako ni pogojena z odnosom Kube z državo prejemnico ali njenim vplivom, pogoj je le, da so kubanski zdravstveni delavci v določeno državo povabljeni. Obenem je Kuba to storila tudi kljub svojemu takrat močno oslabljenemu zdravstvenem sistemu. Kot je dejala Helen Yaffe, je bilo na Kubi leta 1959, ko je prišlo do revolucije, okoli 6200 zdravnikov, v naslednjih nekaj letih pa jih je polovica zapustila državo. Na medicinski šoli v okviru Univerze v Havani jih je od 250 učiteljev ostalo le 12. Večina zdravnikov je odšla v ZDA.

Pred revolucijo je bilo privatizirano zdravstvo na Kubi v veliki meri namenjeno zdravljenju bolezni razvitega sveta in kozmetični kirurgiji, saj so se tja prihajali zdravit in operirat ljudje iz ZDA, je pojasnila sogovornica. Revolucionarna oblast pa je zdravstvo označila za človekovo pravico in ga naredila dostopnega vsem. Velik pomen pripisujejo preprečevanju zdravstvenih težav, zato so razvili razvejan sistem družinskih zdravnikov. Zdravniki in sestre delujejo skoraj v vsaki ulici, po državi pa imajo 10.000 ambulant družinskih zdravnikov. Sistem ne vključuje le pregledov v ambulantah, ampak tudi obiskovanje ljudi doma. Kot pravijo, je zdravje posameznika proizvod njegovega oziroma njenega okolja. Tako z infrastrukturnega vidika, torej ali obstaja kanalizacija, je domače okolje čisto in podobno kot s socialnega. Med drugim preverjajo, ali živijo ljudje pod stresom, ali so revni, ali si lahko privoščijo hladilnik in hranijo svežo hrano.

V zadnjih 60 letih je Kuba razvila impresiven zdravstveni sistem. Država z nekaj več 11 milijoni prebivalcev ima okoli 485.000 zdravstvenih delavcev, od tega več kot 100.000 zdravnikov, največ v svoji zgodovini. Kuba ima tako okoli devet zdravnikov na 1000 prebivalcev, kar je eden največjih deležev na svetu (v Sloveniji je ta delež 3,1 na 1000 prebivalcev).

Od zahodne Afrike do Haitija in drugam

Karibska otoška država je svojo solidarnost izkazala tudi v primeru epidemije ebole v zahodni Afriki med letoma 2014 in 2016. Kot je dejala takratna generalna direktorica Svetovne zdravstvene organizacije Margaret Chan, sta denar in oprema sicer pomembna, a za zaustavitev prenosa virusa ebole so najpomembnejši "sočutni zdravniki in medicinske sestre". V boj proti smrtonosni hemoragični mrzlici se je v Liberijo, Sierro Leone in Gvinejo napotilo več kot 250 kubanskih zdravnikov in medicinskih sester, ki so jih na Kubi izbrali izmed 10.000 prostovoljcev, ki so se prijavili za sodelovanje v tem programu. Kot je dejala Helen Yaffe, je takšna pomoč za Kubance "vir ponosa".

Kuba je z zdravniki pomagala tudi Haitiju po uničujočem potresu leta 2010. Medtem ko so ZDA v državo poslale na tisoče vojakov, je tam že delovalo okoli 370 kubanskih zdravstvenih delavcev, v nekaj mesecih pa jih je prišlo še okoli 750.

V Venezuelo medtem Kuba ni poslala le zdravnikov, ampak tudi učitelje, saj je bila tam stopnja nepismenosti zelo visoka. Kubanski učitelji pa so šli v revne soseske in ljudi učili pisati in brati, pri čemer so ugotovili, da je veliko ljudi slepih, a da se da njihovo stanje relativno preprosto popraviti. V okviru t. i. Operacije Čudež, ki so jo začeli leta 2004, so v latinskoameriških in karibskih državah vzpostavili očesne klinike, kjer so vid povrnili štirim milijonom ljudi.

"Revolucionarna izbira, ne dolžnost"

Kako si razlagati odločitev Kube, da na pomoč v najrevnejše, tudi nevarne kraje na svetu vztrajno pošilja svoje zdravniško osebje? "Skozi zgodovino so nam številni državljani drugih držav pomagali pridobiti neodvisnost, zato to počnemo iz prepričanja, da je treba pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč," je v pogovoru za MMC dejal Héctor Aurelio Méndez López, splošni kirurg v bolnišnici v zahodnosaharskem begunskem taborišču Rabuni na zahodu Alžirije in vodja tamkajšnje 13-članske kubanske zdravniške ekipe.

"Kuba ni bogata država, je revna država in ob tem še pod blokado, a imamo ta privilegij, da imamo usposobljeno zdravniško osebje, zato lahko nudimo pomoč bratom, ki jo potrebujejo kjer koli po svetu," je dejal sogovornik, ki kubansko pomoč pojasnjuje z "našo idejo človečnosti in internacionalizma".

Méndez López kot kirurg v zahodnosaharskem taborišču v izjemno težkih pogojih dela že tri leta in tri mesece. Kot je povedal, je imel s kubanskim ministrstvom za zdravje sklenjeno triletno pogodbo, a je moral delovanje podaljšati, saj se zaradi pandemije covida-19 še ne more vrniti domov. Podobno delo je opravljal že v Nikaragvi, Gvatemali in Venezueli, za napotitev v zahodnosaharska begunska taborišča pa se je, kot je dejal, odločil zaradi solidarnosti z zahodnosaharskim osvobodilnim gibanjem Fronta Polisario. Na vprašanje, ali torej svoje delo dojema kot revolucionarno dolžnost, je odgovoril: "Ne dolžnost, to je bila moja revolucionarna izbira."

Helen Yaffe pri tem poudarja, da Kuba nikjer ne želi ustvariti odvisnosti od svojih zdravnikov, zato povsod urijo lokalno osebje, ki bi jih sčasoma nadomestilo. To je potrdil tudi Méndez López, ki je pojasnil, da v taboriščih od lani izvajajo specializacije lokalnih zdravnikov (ki so se izobrazili na Kubi) na področju splošne medicine, sledile pa bodo specializacije tudi na drugih področjih. Kot vzor je navedel kubanskega narodnega junaka, pesnika in filozofa Joséja Martíja, ki je dejal, da je "najboljše zdravilo tisto, ki preprečuje, ne tisto, ki zdravi". Kot je dodal kubanski sogovornik, bodo tako zahodnosaharski zdravniki po končanih specializacijah delali v posameznih taboriščih (na zahodu Alžirije jih je šest s skupaj okoli 150.000 prebivalci), kjer bodo izvajali zdravstveno varstvo na primarni ravni. Cilj je torej zamenjati vse kubanske zdravnike z lokalnimi.

Kuba je šla leta 1999 še korak dlje od pošiljanja svojih zdravnikov v države po svetu. Ustanovila je namreč Latinskoameriško medicinsko šolo (ELAM), ki ponuja brezplačno medicinsko izobrazbo ljudem z vsega sveta. Šolajo se tudi državljani ZDA. Kot je Helen Yaffe napisala v časopisu Le Monde diplomatique, je do leta 2019 na ELAM-u študij končalo 29.000 zdravnikov iz 105 držav. Številni izmed njih nato delujejo na revnih območjih, kjer šele vzpostavljajo klinike za ljudi, ki nikoli niso bili v stiku z zdravnikom.

Pomoč zaradi vpliva in denarja...

Na kubanski zdravstveni internacionalizem letijo tudi očitki. Predvsem ZDA, ki že več kot pol stoletja izvajajo blokado Kube in ji onemogočajo normalne trgovinske odnose, si prizadevajo očrniti kubansko politiko mednarodne solidarnosti. Kuba naj bi tako svoje zdravnike po svetu pošiljala bodisi zaradi finančnih koristi bodisi zaradi krepitve t. i. mehke moči oziroma svojega mednarodnega vpliva, čeprav pomaga najbolj obubožanim in najmanj vplivnim državam na svetu.

Helen Yaffe je dejala, da pomoč milijonom po svetu gotovo povečuje mednarodno simpatijo do Kube. Od leta 1960 je 400.000 kubanskih zdravstvenih delavcev delalo v 164 državah, od tega jih je 76.000 delalo v 39 državah v Afriki. Kot poudarja sogovornica, pa je pomembno, da se krepitvi vpliva kot motivu ne pripisuje prevelika teža. Prejemniki kubanske pomoči so namreč revni ljudje, ki so najbolj oddaljeni od moči.

Medtem ko včasih Kuba sama krije stroške svoje misije v določeni državi (tak primer so zahodnosaharska begunska taborišča, odvisna od humanitarne pomoči), v drugih primerih stroške krijejo države gostiteljice ali pa si jih Kuba in prejemnica njene pomoči delita. Res pa je tudi, da lahko Kuba sklene dogovor o pošiljanju zdravnikov v določene države v zameno za plačilo. Kot tak primer Helen Yaffe navaja Brazilijo, kjer je delalo 13.000 kubanskih zdravnikov, kar je bil vir zaslužka tako zanje kot za Kubo.

Finančne koristi je v zdravniški pomoči Kuba videla šele s prihodom Huga Cháveza na oblast v Venezueli, ko je v zameno za zdravnike in učitelje od te države kupovala nafto po cenah, nižjih od tržnih. V okviru programa "Nafta za zdravnike" je v prvih desetih letih v Venezuelo odšlo okoli 30.000 kubanskih zdravstvenih delavcev. Kuba je kasneje vzpostavila trajne zdravstvene misije v več državah, vključno z Južno Afriko, Brazilijo, Ekvadorjem, Katarjem in drugimi, ki so za kubansko zdravniško pomoč plačevale.

...ali kot udejanjanje načel revolucije?

A za sogovornico z Univerze v Glasgowu je gledanje na kubansko zdravniško pomoč z vidika razmerja stroškov in koristi napačno. Po njenih besedah so namreč Kubanci vedno nasprotovali kolonializmu, neokolonializmu in imperializmu, ki jih vidijo kot odgovorne za strukturne pogoje za svetovno revščino. Mislijo, da bi, če ne bi počeli tega, kar počnejo, kompromitirali lastna načela, na katerih so izvedli revolucijo.

Kirurga Méndeza Lópeza smo vprašali, koliko je bil finančni vidik pomemben pri njegovi odločitvi za delo v tujini. Dejal je, da njegova družina na Kubi prejema njegovo plačo, sam pa v taboriščih prejema dodatek k plači, ki pa mu ni nikoli predstavljal razloga za napotitev v druge države. "To delam, da pomagam drugim bratskim ljudstvom," je zatrdil.

Helen Yaffe očitke o koristoljubju Kube zavrača kot "cinične in površinske" in poudarja, da niso organski oziroma da ne prihajajo od javnosti, ki je navdušena, ko izve, kaj počnejo Kubanci. Kot pravi, je ljudem popolnoma vseeno, ali grejo kubanski zdravniki v Brazilijo ali zdaj v Italijo, ker dobijo višjo plačo. Vseeno jim je tudi, ali kubanska vlada upa, da bo italijanska zato nasprotovala ameriški blokadi. Ljudje si želijo, da bi vzoru Kube sledile bogate in razvite države, je dejala. Zgodilo pa se je ravno obratno. Italiji je tako pomoč ponudila Kuba. "Lahko si predstavljate, kako ponosni smo, da tako revna država, kot je Kuba, pomaga tako razviti državi, kot je Italija, pri reševanju problema pandemije, ki je zahtevala tako veliko žrtev po svetu," je dejal Méndez López. Slogan, pod katerim deluje tudi kubanski zdravstveni internacionalizem, je namreč "delimo, kar imamo, ne, kar nam ostane".