"Res imam raka (Hodgkinov limfomom) v drugem stadiju. Osemkrat moram na kemoterapijo, dvakrat sem že bila, nato me čaka še obsevanje. Zdravljenje bo trajalo najmanj pol leta. Že zdaj sem imela po drugem odmerku težave s krvno sliko in vse skupaj se malo prestavlja," pravi 24-letna Ljubljančanka, ki se je lani oktobra vrnila po enoletnem premoru zaradi poškodbe kolena in takoj slavila na svetovnem pokalu v Talinu.

S svojo življenjsko zgodbo je zelo odprta, za kar se je odločila sama. "Malo sem zaradi športnih uspehov tudi javna oseba, in res si nisem želela, da bi se širile neke zgodbe in govorice. Meni se je zdelo bolje, da povem, kakor je, ne pa, da se pojavljajo neke druge zadeve in ugibanja. S tem pač živim, dokler ne ozdravim, potem pa normalno naprej. Nimam česa skrivati."

Sreča v nesreči je vsaj oblika raka, pravi judoistka. "Ta tip raka je dobro ozdravljiv, sama si večkrat rečem, če že dobiš raka, si izbereš tega, ki ga imam jaz."

Zbolela brez kakršnih koli opozorilnih znakov
A to je že trezno razmišljanje tri mesece po potrjeni diagnozi. "Na začetku je bil to seveda šok. Vse se je zgodilo čez noč. Zbolela sem brez kakršnih koli opozorilnih znakov. Na rutinskem pregledu so nato opazili, da imam povečane bezgavke, potem pa se je vse zelo hitro odvilo naprej."

Na pravi šport tekmovalka trenutno niti ne pomisli, čeprav, kot pravi, včasih, ko se res dobro počuti, tudi malo telovadi. "Cilji so se spremenili, fokus trenutno pa je na zdravljenju." Ve, da ji je ušel največji športni cilj, nastop na olimpijskih igrah v Tokiu, a bo v deželi vzhajajočega sonca skušala pomagati sestri.

Na olimpijskih igrah bo pomagala sestri Maruši
Želja po judu tako ostaja močna. Posebej, ker bo v Tokiu skoraj zanesljivo nastopila njena mlajša sestra Maruša. "Sama možnosti nimam več. Kvalifikacije se bodo nadaljevale septembra, jaz pred sredino oktobra ne bom okrevala. Očitno mi nastop v Tokiu res ni usojen, saj sem že lani izgubila skoraj celotno sezono zaradi poškodbe kolena. Zdaj si želim, da čim prej pridem k sebi in da bom lahko šla na olimpijske igre s sestro Marušo, da ji bom tam za sparing in ji pomagala, da se pripravi na nastop. Zame bo to izkušnja za naprej."

Ne bo Tokia, bo pa Pariz
Ker je v vsaki stvari kaj dobrega, bo trenutno stanje izkoristila tudi za temeljitejši študij laboratorijske biomedicine na fakulteti za farmacijo. "Ravno zdaj imamo izpitno obdobje, naslednje leto pa sledi magistrska naloga."

Sama pri sebi ugotavlja tudi, kako je pomembno, da ostaja pozitivna. "Življenje se mi je res obrnilo na glavo, a ne razmišljam o tem, zakaj me je vse to doletelo. Prisiljena sem bila spremeniti prioritete. Grem skozi vse skupaj, saj to ni taka katastrofa. Olimpijskih iger prihodnje leto res ne bo, bo pa to Pariz." Tam bodo olimpijske igre leta 2024.