Uvaja jo pesem Skopni, ki jo lahko razumemo kot uvod in gibalo celotne zbirke Čuvaja sna – v njej je pesnik ob nizanju drobnih podob nakazal temo minevanja, ki je za naslednje pesmi tako ključnega pomena: "pesem skopni na ustnicah in dež in rosa / na oknu na steklenici po grlu skopni / omama na soncu skopni telo ime na vratih / ko odnesejo po zavitem stopnišču / tisto kar je ostalo."

In še najmanj skopni sneg, zapiše v zadnjem verzu, kar ni samo potrditev zdaj že ostarelega preloma z romantično predstavo o sozvočju človekove notranjosti in narave, ampak tudi napoved naslednjih štirih sklopov, ki gradijo zbirko. Kopnenje se namreč tesno povezuje z minevanjem, pesniški subjekt pa se poskuša na vse načine sprijazniti z izgubo, še preden do nje sploh pride. Zato začne aktivno oživljati pesem, razpihuje njeno zbledelo sredico, da bi lahko z njo izrazil vse tisto, za kar bo kmalu postalo prepozno. Vrne se domov, zapisuje pesmi o starših, spominih iz otroštva, a nad vsem visi senca smrti; v domu za ostarele se med kopnenjem prebujajo davno zakopani spomini iz mladih let, beden pogreb pa spremlja jokajoč pasji lajež. Skozi pesmi se riše slika družinskega življenja, ki je krhko, celo ranjeno, a lahko na njem prav zaradi zavedanja o neskladnosti med idealom in resničnostjo postavi temelje za vse naslednje sklope.

Sorodna novica Mila Haugova in Vinko Möderndorfer v središču pretežno virtualne 35. Vilenice

Že takoj na začetku opazimo pogosto ponavljanje besed in verzov, ki se včasih vzpostavijo kot refren, spet drugič kot stopnjevanje pomembnosti neke podobe ali kot preprost mehanizem za (pre)usmerjanje pozornosti. Ker ne gre nikoli za enako vrsto ponovitve, se ne izčrpajo, ampak ustvarjajo močan ritem, ki nas vodi vedno globlje v samo zbirko in vedno bližje pesniškemu subjektu. Precej na gosto so posejani tudi vremenski pojavi, od sneženja do deževanja, ki so precej klasični, a avtor z njimi kuje sveže podobe, ki so ravno prav prizemljene, da si jih lahko narišemo pred očmi, a tudi dovolj eterične, da nas presunejo na neki drugi ravni: "snežil bi rad pa nimam od kod / gnezdil bi rad pa ni več tvojih rok".

V začetnem delu zbirke Vinka Möderndorferja Čuvaj sna se vzpostavi tudi močna podoba gnezda, ki pa je obremenjeno z neuspehom, saj je v vsakem gnezdu prostor za mrtvega ptiča, kot piše v pesmi Vsaka mladost. Nasploh je smrt podložila zbirko, saj bije prav iz vsake pesmi, včasih neposredno, ko beremo o pogrebih, nesrečah, upepelitvah, spet drugič pa bolj zakrito. Še posebej močna žalovanjska pesem je Jerneju Šugmanu posvečena pesem Kdo je napravil smrt, ki sklene prvi sklop. Subjekt se nato zateče k sestavljanju časa, saj hoče poiskati nekaj trdnega in večnega. A kar hitro se subjekt zave, da je njegov trud obsojen na propad, saj je čas ostal za vedno razdeljen na čas po nekom in pred nekom. Vmes je ločnica praznine, ki ne bo nikoli zbledela, kaj šele izginila.

Tudi v ljubezni poskuša brez upa na zmago, a se tega zaveda, zato se vzpostavi nenavadno občutje fatalizma in uporništva hkrati, saj se subjekt nenehno odloča za ljubezen, ki pa se vsakič znova izkaže za uničujočo in uničeno. Gre za napet antagonizem med ljubeznijo in propadom, ki se z vsako pesmijo znova poglobi in dobiva nove razsežnosti. Rešitev išče v pisanju pesmi, in na splošno je v zbirki precej tematiziranja pisanja, prav ljubezen pa je tisto magično, kar ustvari pesem, in je dovolj močno, da jo nosi in prenese. Pa četudi je že izgubljena:

"ne verjamem v življenje predmetov
čeprav čutim tvoje ustnice na robu skodelice
in tvoje prste na stikalu za luč poleg postelje
še vedno vidim sled tvojih stopal
na ploščicah v kopalnici in brisača
ki je bila že nekajkrat oprana
še vedno skriva silhueto tvojih ramen"

Pri tretjem sklopu, imenovanem Balade, pride do preloma v bolj neposredno erotično poezijo, ki razgiba zbirko in ji da občutek živosti. Ravno v tem delu zbirka najbolj zraste, saj preseže že velikokrat tematizirano minevanje in propadanje. To postane odskočna deska za hlastno erotično liriko, ki se prav tako zaveda svoje časovne omejenosti, a ni zato nič manj mesena, kvečjemu še bolj. Poleg tega je v tej erotiki neka gosta temačnost, saj subjekt spregovori tudi o spolnih zlorabah. Zato je še toliko bolj povedna naslovna pesem Čuvaj sna, v kateri moški žensko povabi k sebi domov in jo nato le gleda, kako spi, saj hoče postati čuvaj njenega sna. Ta njegova želja po čuvanju pred temo je na ozadju vsega že prebranega razumljiva in legitimna, saj se sanjam hitro kaj zgodi. Tudi zato lahko razumemo subjektovo vrnitev v intimo dvojine zadnjega sklopa, čeprav mu tudi to spolzi iz rok:

"na moji postelji
poslednje kar si zapomniš
namesto rjuh mrtvaški prt
namesto naju sladka sladka smrt"

Möderndorferjeva zbirka Čuvaj sna se konča z zanikujočo in dokončno pesmijo Nobenega. V njej se subjekt prepusti vedenju, da ni več nikogar in da nikogar ne bo, zdi se, da je vse vodilo k temu trenutku, in zadnje besede težko obvisijo v zraku. Z njimi pa tudi občutek, da smo bili priča nečemu posebnemu, kar se lahko res zgodi le v poeziji.