Na 23. Festivalu slovenskega filma, ki se bo začel čez okrogel teden dni, si bo v tekmovalnem programu slovenskih celovečercev mogoče ogledati štiri dokumentarne in tri igrane filme, šest igranih filmov različnih dolžin in trije dokumentarci pa bodo predstavljeni v programu manjšinskih koprodukcij. Za uradne festivalske nagrade vesna se bo skupaj potegovalo 51 filmov.

Nedokončani filmi so kot nedokončani gradbeni projekti
Čeprav je ta številka na prvi pogled visoka, pa direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar ne pušča nobenih dvomov o trenutni situaciji na filmskem področju. "Tako, kot smo imeli po zadnji gospodarski krizi vrsto nedokončanih gradbenih projektov, imamo zdaj kup nedokončanih slovenskih filmov." Primerjavo samo še utrjuje množica neplačanih delavcev, ki ostajajo brez honorarjev, ki jih SFC ne more izplačati, saj sredstev zanje ne dobi. Poleg univerzalnih, z epidemijo povezanih težav so še posebej pereče birokratske ovire.

SFC-ju v koronavirusnem letu namreč zaradi teh ovir še ni uspelo počrpati sredstev, ki mu jih za film namenja država: od štirih milijonov jim je uspelo počrpati samo 800 tisočakov, čeprav imajo zahtevkov "za več kot dva milijona evrov", kot je povedala. Sredstva, ki jih SFC prejme z ministrstva za kulturo, mora namreč potrditi vlada, to pa se za zdaj še ni zgodilo. Nataša Bučar upa, da zdaj, ko je bil rebalans proračuna potrjen, razlogov za odlog ne bo več.

Sorodna novica "Tretja zlata rola nas uvršča med najbolj gledane slovenske filme vseh časov"

Morebitni pomislek o tem, ali se letos sploh splača imeti festival, je njegova direktorica Jelka Stergel ovrgla z besedami, da SFC mora omogočiti njegovo izvedbo, ker je temu namenjen del programskih sredstev, ki jih dobi od države. Kot je poudarila, si želijo ohraniti kontinuiteto in vsem ustvarjalcem, ki so želeli prikazati svoje filme, omogočiti, da se predstavijo slovenski javnosti. Če bi eno festivalsko leto izpustili, bi to naslednje pomenilo neobvladljivo količino filmov ali pa nepošteno ostro selekcijo.

Slovenskim gledalcem so že znani vsi trije igrani celovečerci v tekmovalnem programu. Košarkar naj bo 2 v režiji Borisa Bezića predstavlja zgodbo, v kateri se protagonist Ranta in njegovi prijatelji spopadajo z novimi košarkarskimi izzivi in prvimi ljubezenskimi težavami, dobil pa je več zlatih rol.

Sorodna novica V kina prihaja partizanska epopeja Preboj, poklon vrednotam NOB-ja

Konec februarja je na program kinematografov prišel film režiserja Martina Turka Ne pozabi dihati, v katerem najstniki lahko prepoznajo vihrava čustva, odrasli pa se lahko spominjajo doživetega obdobja. Oktobra lani pa je premiero doživel film Preboj v režiji Dejana Baboseka, nastal po knjigi Past na Menini planini partizanskega komandanta Franca Severja - Franta.

Med dokumentarci bodo v tekmovalni sekciji prikazali film, nastal ob 10-letnici delovanja ljubljanskega Centra urbane kulture Kino Šiška v režiji Maje Pavlin, in Požig v režiji Majde Širca, ki ob požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu pred stoletjem spregovori tudi o razmahu fašizma.

Na sporedu bosta tudi portret pozabljenega filmarja Ivana Bolleta – Volk samotar režiserja Matjaža Žbontarja ter film v režiji Janija Severja po motivih Antigone Slavoja Žižka z naslovom Antigona – Kako si upamo!.

Dokumentarno bo obarvan tudi program srednjemetražcev, v katerega je uvrščenih sedem filmov – ta program bi bil, je opozorila Stergel, brez produkcije Televizije Slovenija še veliko bolj okrnjen. Med tekmujočimi so portreti graditeljev betonskih ladij v Betonskih sanjah Urbana Zorka, novi dokumentarec Janeza Burgerja o predanih izdelovalcih motociklov z naslovom Sanjska mašina in Muzej norosti, v katerem je režiser Amir Muratović predstavil nekdanjo umobolnico na gradu Cmurek.

Med devetimi manjšinskimi koprodukcijami je kar šest igranih celovečercev, ki so vsi po vrsti vredni pozornosti. Med njimi bo gotovo precej pozornosti zbudil že na Berlinalu nagrajeni Oče srbskega režiserja Srđana Golubovića. V njem se protagonist, ki ga igra izjemni Goran Bogdan, znajde v boju z oblastmi za blaginjo svojih otrok.

V koprodukcijskem filmu Sprašujem se, kdaj me boš pogrešala v režiji Francesca Feija si Amanda za lažje soočanje s svetom izmisli imaginarno prijateljico, v Sadežih pozabe Christosa Nikouja je gledalec priča nepojasnjenemu porastu motenj izgube spomina v grškem mestu, v Asimetriji Maše Nešković pa spremlja zgodbe treh parov, ki se skoraj naključno prepletajo. Na sporedu bosta tudi dvajsetminutni igrani film Borisa Homovca Ne vem več, kdo sva in Paradise – Novo življenje, katerega režijo podpisuje Davide del Degan.

"Hibridni festival": z eno nogo na spletu, z drugo v kinodvorani
Zaradi trenutnih razmer bo FSF, kot že rečeno, namesto v Portorožu potekal v Ljubljani in v hibridni obliki, deloma v živo in deloma na spletu. V primeru ponovnega zaprtja javnega življenja pa so pripravljeni, da ga celo v celoti preselijo na splet.

Kot je povedala vodja projekta FSF Tjaša Smrekar, bo osrednje prizorišče kino Komuna, kjer bodo prikazovali filme iz tekmovalnega programa. Zaradi ukrepov bo sprejemal približno 120 gledalcev na projekcijo (v normalnih razmerah lahko dvorana sprejme 370 gledalcev).

Predstavitve ustvarjalcev in strokovni program, v katerem bodo med drugim razpravljali o izzivih pri ustvarjanju dokumentarnih filmov in sodelovanjih z mednarodnimi partnerji, bodo v hotelu Slon in v prenosu prek festivalske spletne strani. Prek spleta bo dostopen tudi pregledni program filmov, ki ne tekmujejo za nagrade, prav tako retrospektiva filmov letošnjega Badjurovega nagrajenca Konija Steinbacherja.

V spremljevalnem delu na spletu bo na ogled tudi 13 kratkih t. i. koronafilmov, ki so praktično brez proračuna nastali v karanteni ter odražajo okoliščine in občutja ustvarjalcev v negotovem času.

Sklepna prireditev s podelitvijo nagrad, o katerih bo odločala petčlanska žirija – njeni člani so Katja Colja, Siniša Gačić, Matic Majcen, Polona Petek in Maja Sever – bo v Unionski dvorani.