Po moški reprezentanci, za katero je uspešen oktober v Ligi narodov, bodo prihodnji teden na delu tudi slovenske nogometašice. V petek jih v Moskvi čaka odločilna tekma v kvalifikacijah za prvenstvo stare celine, ki bo julija leta 2022 v Angliji.

Slovenija se z Rusijo bori za drugo mesto v kvalifikacijski skupini A. Obe imata trenutno po 12 točk, a imajo Rusinje odigrano tekmo manj. Slovenke do konca kvalifikacij nato čaka še gostovanje v Talinu (27. oktobra) in domače srečanje proti Estoniji v Kopru (1. decembra), medtem ko bodo Rusinje še dvakrat igrale proti Turkinjam in doma proti Kosovu. Drugo mesto prinaša najmanj dodatne kvalifikacije, ki bodo aprila prihodnje leto.

Sorodna novica Za uvod kvalifikacij poraz slovenskih nogometašic

Daleč najboljša sezona

"Na žalost smo na prvi tekmi proti Rusiji lani v Velenju izgubile z 1:0. To je bila prva tekma kvalifikacij in še nismo vedele, kaj lahko pričakujemo. Zdaj vemo, kakšno ekipo imajo, vemo, na kaj se moramo pripraviti, poznamo tudi njihove slabosti. Morale bomo zmagati. Veselimo se te tekme in optimistično zremo proti njej," je v oddaji "V sredo" na Valu 202 novinarju Sandiju Škvarču povedala s šestimi zadetki najboljša strelka Slovenije v teh kvalifikacijah Lara Prašnikar.

22-letna napadalka je po štirih sezonah v klubu Turbine Potsdam (lansko je po 22 krogih sklenil na četrtem mestu) julija podpisala triletno pogodbo z Eintrachtom iz Frankfurta.

"Lanska sezona je bila daleč najboljša. Na 16 tekmah sem dosegla 15 zadetkov. Bila sem ključna igralka na vsaki tekmi in imela pomembno vlogo. Kar pričakovalo se je, da bom dosegla gol. Potem se mi je žal zgodila poškodba, dolgo časa sem potrebovala, da jo pozdravim. Zdaj igram v klubu, ki ima za sabo tudi moški klub. Vse je na višji ravni, z mano sta prestopili še nemška in avstrijska reprezentantka. Malo me je izmučila poškodba, a gre na bolje. Začela sem dobivati mesto v ekipi in slej ko prej bo tako, kot mora biti. Sicer pa je Frankfurt res velemesto in imam veliko možnosti, ki jih v Potsdamu nisem imela. Za zdaj mi je zelo všeč," pravi dekle, ki ji je bil nogomet položen že v zibko, saj je hči Bojana Prašnikarja.

O nogometu tudi z mamo

"Nogomet je bil vedno prva izbira, sem pa v mladosti poskusila še veliko drugih športov, denimo rokomet in atletiko. Vso osnovno šolo sem tudi plesala in igrala klavir. Bila sem vsestranska športnica, toda nogomet je bil vedno na prvem mestu. V družini je vedno glavna tema nogomet. Z očetom, bratom, pa tudi mamo veliko govorimo in premlevamo o nogometu," pove.

"Seveda je oče najzaslužnejši za to, kar sem. Vedno, ko je bil doma, je našel čas, da je šel na moje tekme. Po tekmi je vedno sledila analiza. Ko sem bila mlajša, mogoče tega še nisem vzela kot dobro, ampak mislim, da mi je to vedno najbolj pomagalo. Po tekmi je glava še vroča in nekateri mogoče še nočejo slišati kritike, toda mislim, da je tedaj najbolje, da hitro rešiš zadevo. Potem imaš nekaj časa, da premisliš in se osredotočiš na naslednjo tekmo. Še vedno me včasih spremlja, ko moram teči. Včasih me je tudi meril s štoparico. Za hišo imamo tudi nogometno igrišče in velikokrat sem brcala žogo tam, dal mi je vaje. Seveda izkoristi čas, ko sem doma (smeh)," opiše, kako je nanjo vplivalo dejstvo, da je njen oče veliko trenersko ime.

Edino dekle v moškem razredu

Prašnikarjeva je sicer od doma odšla že pri 14 letih, ko se je preselila v dijaški dom v Ljubljani. "Nogomet je prioriteta zame postal ob koncu osnovne šole. Najprej sem bila vpisana v športni oddelek Gimnazije Velenje, a je potem prišla možnost, da bi odšla v nogometni oddelek na Gimnazijo Šiška. Tedaj še nismo vedeli točno, kako bo, a imela sem srečo, da je bil tedaj pomočnik selektorja Damirja Roba v ženski reprezentanci Goran Sentič in mi je dal možnost, da sem se kot edino dekle vpisalo v moški razred. Z mano je bilo 22 fantov. Za vse je bilo to nenavadno, a sem se hitro navadila, saj sem že v osnovni šoli v Šmartnem ob Paki igrala s fanti. Mislim, da je bila odločitev, ko sem se prepisala iz Velenja v Šiško, pravilna. Večinoma se je delalo na fizični moči, trenirala sem le s fanti in imela pet treningov na teden na visoki ravni. Svojemu prejšnjemu trenerju Goranu sem res hvaležna, saj me je vodil in vedel, kje lahko napredujem. Pri 15, 16 letih nisem več mogla biti tako hitra kot fantje, takrat sem pridobila na moči v dvobojih in tudi pri tehniki. Če sem hotela z njimi igrati na eden ali dva dotika, ni bilo več počasnega vodenja žoge in preigravanja. Fantje so se navadili name in me vzeli za svojo."

Zelo zgodaj je prvič nastopila tudi za člansko izbrano vrsto. "Pri 16 letih me je Damir Rob vpoklical v reprezentanco. To je bil res velik uspeh zame. Predtem sem igrala tudi za kadetsko in mladinsko reprezentanco in bila tam kapetanka. Vedno sem nekako odstopala, zato sem tudi tako mlada dobila vpoklic v člansko reprezentanco. Na začetku sem se mogoče petkrat dotaknila žoge v enem polčasu, dolgo sem čakala na prvi zadetek. Zdaj je stalnica, da veliko igre poteka prek mene."

Ima istega menedžerja kot oče

Še ne polnoletni se ji je ponudila priložnost za dokazovanje v Nemčiji. "Imam menedžerja, ki mi je pomagal pri prestopu. Ni bilo lahko. Morala sem dvakrat na preizkus. Prvič me je v Nemčijo peljal oče, bolj da bi pogledala, kako je tam, kot to, da bi tam igrala. Potsdam je bil tedaj eden najboljših klubov v Nemčiji. Bilo mi je zelo všeč. Nisem si mislila, da bom tam igrala že z 18 leti, mogoče z 20, 22. Potem pa sem se pogovarjala s trenerjem, ki je želel, da pridem čez pol leta še enkrat na preizkus. To se je spomladi tudi zgodilo. Tam sem bila dva, tri dni in trener se je odločil, naj se jim pridružim. Odšla sem že s 17 leti, počakati pa sem morala še dva meseca, da sem lahko na rojstni dan 8. avgusta podpisala svojo prvo profesionalno pogodbo."

Je imel pri prestopu prste vmes tudi oče, ki je bil med letoma 2007 in 2009 trener nemškega prvoligaša Energie Cottbus? "Oče mi je pomagal samo tako, da mi je dal svojega menedžerja (smeh). Imam istega kot on. Ne more imeti prstov vmes, vse gre prek menedžerjev."

Bilo je tudi veliko solz

V verjetno najmočnejši ženski ligi na svetu, kot pravi sama, je nato vztrajno napredovala. "Veliko ljudi v Sloveniji meni, da sem malo prehitevala razvoj, govorili so, da sem mogoče prehitro šla v tujino, da bi morala še počakati v Sloveniji. Ampak mislim, da sem pri 18 letih prišla do neke ravni v Sloveniji, ko sem se lahko kosala z dekleti, ki so bila stara 22, 23 let. Mislim, da je bilo pravilno, da sem poskusila v tujini. Tam pa seveda nisem mogla biti takoj v ospredju in najboljša v ekipi, sploh v Bundesligi. Razvoj je šel korak za korakom, z leti se je videl napredek. Vmes smo se odločili, da bom nekaj časa igrala za drugo ekipo, da bi imela polno minutažo in dosegala zadetke, si okrepila samozavest. To je bila pravilna odločitev, čeprav ni bilo lahko in je bilo tudi veliko solz. Vsak igralec mora iti čez to, da pride do nekega drugačnega razmišljanja in še bolj ceni vlogo, ki jo ima na igrišču."

In kako doživlja status ženskega nogometa v Nemčiji? "Trenutno zaradi koronavirusa nimamo gledalcev, sicer pa jih je na tribunah vedno prek tisoč. Pride pa jih tudi več, proti Wolfsburgu, ki je bil štirikrat zapored nemški prvak, tudi dva, tri tisoč. Takrat je vzdušje res fenomenalno. Tekme se predvajajo na televiziji, tudi v največjem nemškem časopisu Bildu se najde prostor za nas. O mojem prestopu je v Bildu pisalo že, ko se je govorilo, da bom prestopila in še ni bilo uradno. Ženski nogomet iz leta v leto postaja bolj priljubljen. Mislim, da je postal tudi že zelo gledljiv, veliko je dobrih tekem. Ni več počasnega prenosa žoge z ene strani na drugo, igra je hitrejša. Biti moraš zelo agresiven, veliko dela je tudi na fizični pripravi."

Edine, ki so zatresle mrežo Nizozemk

Z velikimi koraki napreduje tudi slovenska izbrana vrsta. "Odkar igram za reprezentanco, je zdaj reprezentanca daleč najmočnejša. Na več igralnih položajih imamo celo po dve igralki, ki se borita za mesto v prvi enajsterici. Nikoli še ni bilo tako, to moramo izkoristiti. Vse več nas igra v tujini. Skupaj smo že kar nekaj časa, z vsakim treningom in tekmo se bolje poznamo in smo bolj povezane. Tudi zunaj igrišč smo res dobre prijateljice. Pred dobrima dvema letoma smo dobile tudi novega selektorja (Boruta Jarca, op. a.) oziroma trenerski štab, ki nam tudi ugaja. Dobro komuniciramo in nas dobro vodijo," razlaga Prašnikarjeva.

Prvo mesto v kvalifikacijski skupini je sicer že oddano evropskim prvakinjam Nizozemkam, ki so nanizale sedem zmag in prejele zgolj tri zadetke. Vse tri so jim dale Slovenke, dva pred letom dni v Murski Soboti, ko so izgubile z 2:4. "Do 78. minute smo držale neodločen izid 2:2, tega si nihče ni upal predstavljati. A je potem prišla do izraza njihova kakovost. Vseeno vidimo, kakšen korak smo naredile. Vemo, česa smo sposobne, da imamo možnosti in lahko presenetimo."

Številni pripisujejo zasluge za napredek ženskega nogometa v Sloveniji tudi dekliškemu oddelku Gimnazije Šiška. "Lahko smo jim hvaležni. V mlajših selekcijah vidimo, da je prisoten napredek. Dekleta imajo zdaj tam kakovostnejše treninge kot v klubih. Zbrane so le najboljše in trenirajo vsak dan skupaj, tako kot da bi bile na reprezentančnih pripravah. Skupinski duh jih dela boljše. To je super za slovenski nogomet," se strinja eno glavnih orožij slovenske reprezentance.