Londonov avtobiografsko obarvani roman Martin Eden (1909) je zdaj – kot tretji filmar v dobrih sto letih – na filmsko platno prenesel Italijan Pietro Marcello, ki si prizadeva za sintezo pisateljeve družbene kritike in svoje lastne estetike, zasidrane v izročilo dokumentarnega filma (Martin Eden je šele drugi igrani film v njegovi karieri).

Marcellova avtorska vizija ni nič manj kot razkošna: starinsko patino ji je vdahnil z uporabo 16-milimetrskega filma. Dogajalni čas je namerno zabrisan. Vemo samo, da je zgodba umeščena v Neapelj, a bi se – po oblačilih, avtomobilih in drugi tehnologiji sodeč – lahko dogajala kadar koli v obdobju od štiridesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja (roman je bil postavljen v Ameriko pred prvo svetovno vojno). Še več: zdi se, kot da liki delavskega razreda živijo nekje sredi neorealistično obarvanega 20. stoletja, fine družine v svojih prašnih vilah in dolgih krinolinah pa v drugi polovici 19. stoletja.

Številne anahronistične podrobnosti, kot je uporaba italijanskih popevk, pričajo o univerzalnosti teme – trk med posameznikom in družbo je po navadi za posameznika usoden. V zgodbo o vzponu neizobraženega, a ambicioznega mornarja so vpleteni napol sanjski fragmenti neapeljskega življenja, ki spominjajo na domače videoposnetke in se navezujejo na režiserjevo dokumentaristično kariero.

"V boju proti svetu nimam ničesar razen samega sebe, a to po drugi plati tudi ni tako malo.“ S temi kljubovalnimi besedami se nam Martin Eden (Luca Marinelli) predstavi že v prvem prizoru – in v resnici je neomajna samozavest, ki se bo postopoma razrasla v samopašnost, tista lastnost, ki ga opredeljuje. Mornar in priložnostni delavec se nekega dne po spletu naključij znajde na razkošnem posestvu družine Orsini, kjer mu pot prekriža domača hči Elena (Jessica Cressy), tiste vrste mlada dama, ki prebira Baudelaira in snubcem rahlo oholo popravlja francosko izgovarjavo. Sram pred visoko družbo Martina ne požene v beg. Nasprotno – odloči se, da bo postal kultiviran človek in kot tak "vreden" svoje izbranke. (Na prijateljevo svarilo, da se ta Pravljica o mornarju in pricesi ne bo nikoli uresničila, se ne ozira.)

Ljubezen do Elene je v Martinu vzbudila še večjo strast – strast do literature in znanja. Medtem ko se še vedno preživlja s fizičnim delom in je odvisen od špecerije, ki mu jo prodajo na up, na star Olivettijev pisalni stroj obsedeno zapisuje zgodbe in jih razpošilja literarnim revijam. Zaradi lastne revščine ni slep za stisko delovnega razreda, a razloge za družbeno ureditev poišče v knjigah viktorijanskega filozofa Herberta Spencerja in njegovi darwinistični filozofiji "zakona preživetja močnejšega". Verjame v moč izjemnih posameznikov, velikih individualistov, in očitno je, da mednje šteje samega sebe. Zaradi teh stališč je na bojni nogi tako z neapeljskimi socialisti kot z buržujskimi liberalci, med katere se namerava priženiti.

Ker je Martina zaradi njegove neverjetne karizme in gorečnosti tako lahko vzljubiti, se gledalec šele postopoma zave, kako skrajna postajajo njegova prepričanja in kako zelo ga stremljenje k uspehu razžira navznoter. Marcello na subtilen način pokaže, da sta ravno izjemna nadarjenost in vnema, ki sta potrebna za uspeh, včasih tudi zametek posameznikovega propada.

Pravičniška strast se postopoma prevesi v zagrenjenost, samozavest v cinično megalomanijo. Martin Eden je zdaj dandy, ljudomrzen zvezdnik, ki ga prežema spleen, o katerem je pred toliko leti bral pri Baudelairju. Da bo protagonistovo počasno izgubljanje stika z realnostjo še bolj očitno, zgodba na tej točki naredi večji časovni preskok, v katerem pa se postara in spremeni samo Martin, ne pa tudi njegova okolica (vključno z otroki!).

Zaradi velikega poudarka na ozračju in magnetični pojavi osrednjega lika je Martin Eden predvsem kompleksna karakterna študija posameznika, ki je eksistencialno stisko in iskanje pregnetel v gnev do človeštva. Marcello – po lastnih besedah – v njem vidi arhetip, kakršna sta Faust ali Hamlet. Zanimiv bo podatek, da je Jack London roman napisal pri 33 letih, ko je že doživel tisti sijajni pisateljski uspeh, za katerega si je tako prizadeval – in ugotovil, da ga navdaja z mešanimi občutki.

Ocena: 4,5.