Ta stavek je med drugo svetovno vojno postal uvod v oddaje londonskega radia BBC in predstavljal signal boja za svobodo. Z devetimi simfonijami in številom devet je Beethoven zaznamoval svoje naslednike: presegla ga nista niti Gustav Mahler niti Anton Bruckner. V zgodovino pa se je zapisal tudi z drugimi svojimi deli, z njimi je naznanil konec klasicizma in začetek romantike.

Nekateri ga povzdigujejo v nebo in ga primerjajo z božanskim, drugi bi najrajši popolnoma razvrednotili vse, kar je ustvaril. Ne eno ne drugo ne prispeva k pravilni in resnični osvetlitvi njegovega lika. V tednu, ki je pred nami, vas zato vabimo, da se nam pridružite pri odkrivanju njegove veličine, hkrati njegove človeške krhkosti; oboje je razodeval skozi glasbo in skozi pisma, ki jih je v bolj ali manj težkih obdobjih svojega življenja naslavljal na najrazličnejše znance, prijatelje in finančne podpornike.

Za kampanjo "čudežnega otroka" ni imel pravih pogojev
Glasba je bila del njegovega življenja že od vsega začetka. Iz besed, ki jih je kot enajstleten namenil kölnskemu elektorju Friedrichu Maximilianu, je razbrati, da se je z glasbenim ustvarjanjem začel ukvarjati že kot štirileten otrok. Pri osmih je v Kölnu nastopil kot pianist, njegova prva objavljena skladba izvira iz leta 1782. Bil je najstarejši preživeli otrok Johanna in Marije Magdalene van Beethoven. Ko je oče, tudi sam glasbenik, pri njem opazil znake nadarjenosti, je iz njega poskušal narediti čudežnega otroka. A mu ni uspelo − življenje in razmere so bili namreč drugačni kot pri Mozartovih.

S štirinajstimi je postal pomožni organist v knežji kapeli. Zaradi očetovega vdajanja alkoholizmu pa je družina postajala vse revnejša in Ludwig je moral opustiti šolo. Kljub temu mu je uspelo zbrati dovolj poguma, da se je vpisal na univerzo v Bonnu. Tam je poslušal predavanja iz filozofije, a študija prav tako ni dokončal; slabo gmotno stanje ga je še dodatno spodbudilo h komponiranju.

Nemirni duh, nemirna tonaliteta v glasbi
Ko se je preselil na Dunaj, kot sin povprečnega dvornega glasbenika v širšem krogu dunajske aristokracije ni imel poznanstev; vstop v vplivne družbene kroge sta mu omogočila priporočilo nadškofa Maximiliana Franza iz Kölna in blagoslov grofa Waldsteina iz Bonna. Tako je bil izpolnjen pogoj tudi za študij pri Josephu Haydnu. Za vstop v dunajske glasbene kroge sta zadostovala njegova glasba in virtuozno igranje na klavir. Zanj pa so skrbeli in mu pomagali različni pokrovitelji: Antonio Salieri, baron Domanowitz, Carl von Linchnowsky in drugi. Ker je bil nemirnega duha, ni dolgo zdržal na istem mestu − na Dunaju se je preselil več kot petintridesetkrat. Kot je nemirna tonaliteta c-mol, ki jo je uporabil v nekaterih svojih najboljših delih.

Resnica za modre, lepota za srce, ki čuti, in obe, druga za drugo, je pisal leta 1797 v pismu prijatelju Lenzu von Breumingu, bratu svoje prve, neuslišane ljubezni Eleonore. Čez dve leti se je zaljubil v Josephine, ki velja za najpomembnejšo žensko v Beethovnovem življenju; dokumentiranih je vsaj 15 pisem, v katerih jo je imenoval "edina ljubljena", "večno predana" in "večno zvesta". A seveda ni bila edina, ki ji je dvoril s temi besedami.

Za glasbenika tragična izguba sluha
Kot so se druga za drugo razblinjale želje po ljubezni, tako je kopnelo upanje o srečnem, mirnem življenju. Še pred letom 1800 so se začeli pojavljati znaki naglušnosti. Po zdravnikovem nasvetu se je za nekaj mesecev preselil v mestece Heiligenstadt blizu Dunaja.
"Vi, ki me obtožujete, da sem zloben, trmast in ljudomrzen, kako napačno me sodite!" je pisal svojima bratoma iz tega mesta. "Vi pač ne poznate skrivnostnega vzroka … Upal sem, da se mi bo zdravje izboljšalo, končno pa sem se moral sprijazniti s tem, da je bolezen trajna … Pridi torej, Smrt, pogumno ti bom gledal v obraz."

Misel na smrt ga je torej prešinjala že pri njegovih enaintridesetih. Napredujoče pešanje sluha pa mu ni preprečilo, da ne bi komponiral. Do leta 1800 je pisal predvsem klavirske in komorne skladbe, zatem je začel simfonije. Zaradi spoštljivega odnosa do vrhunskih stvaritev predhodnikov, kot sta bila Haydn in Mozart, se je čutil poklicanega, da nadaljuje tradicijo, hkrati tudi, da že doseženo tudi preseže. Obup, potrtost in malodušje so bila duševna stanja, ki so vplivala na njegovo osebnost oz. značaj – postajal je vse bolj zagrenjen in razdražljiv. Iz pisem, ki jih je pošiljal prijateljem in znancem, pa vseeno veje bolj vedro razpoloženje – Beethoven je v njih komentiral svoj poklicni in finančni uspeh in tudi svojo odločenost, kot se je izrazil, da "usodo zgrabi za grlo; zagotovo ga ne bo popolnoma strla".

Poleg princev Lobkowitza in Linchowskega je bil njegov najpomembnejši pokrovitelj avstrijski nadvojvoda Rudolf, najmlajši sin cesarja Leopolda II., ki se je leta 1803 začel pri njem učiti klavir in kompozicijo. Beethoven mu je posvetil kar 14 svojih del, med njimi Misso solemnis op. 123 in Trio Nadvojvoda, op. 97.

Vokalnih skladb je ustvaril precej manj kot instrumentalnih. Ena prvih je opera Fidelio, a z njo ni bil najuspešnejši. V njegovem opusu najdemo tudi dela z duhovno vsebino, čeprav so po vsebini v resnici nabožne le tri: veličastna Missa solemnis, oratorij Kristus na Oljski gori in Maša v C-duru. Njegovo religiozno prepričanje naj bi sicer izhajalo iz neke vrste panteizma, po katerem Bog sveta ni le ustvaril, potem pa nanj ni več vplival, ampak se je z njim, z naravo, življenjem in vesoljem poenačil in je njihov enakovredni del. V tem smislu so duhovna po vsebini tudi številna druga Beethovnova dela, tudi simfonije.

Skladatelj pa je neprenehoma verjel in veroval tudi v ljubezen, ne le v božjo, ampak tudi v človeško. Od kod bi sicer črpal neizmerno moč in voljo do ustvarjanja?

Še na smrtni postelji je obžaloval, da se mu je poroka in vse, kar je v zvezi z njo upal, izjalovilo. Zares blizu ji je bil le enkrat. To razkrivajo pisma skrivnostni, tako imenovani Nesmrtni ljubici. Leta 1810 ji je posvetil eno svojih najpriljubljenejših klavirskih del Za Elizo; ali je bila to Elisabeth, Therese, Josephine, Antonia ali kakšna druga simpatija, se ne ve natančno.

Zanimala pa so ga tudi filozofija, literatura in politika. "Vsako resnično ustvarjanje umetnosti je neodvisno, močnejše od samega umetnika in se skozi svoj obstoj vrača k božanskemu in je s človekom povezano le v tem, da priča o posredovanju božanskega v njem," je zapisal v enem izmed svojih razmišljanj.

Pismo iz Ljubljane
Pisma, taka in drugačna, je pisal vse življenje. In si z njimi lajšal vsakodnevne tegobe. Pisali pa so mu jih tudi drugi. Leta 1819 je prispelo pismo iz Ljubljane. "Tukajšnja filharmonična družba je z namenom izboljšanja občutja in vzgoje okusa na področju glasbe morala skozi neutrudno prizadevanje, družbi navznoter in navzven tudi s smotrno izbiro novih članov dati vedno večjo težo, solidnost in ponos, biti prežeta z željo, število častnih članov okrasiti z vašim blagorodjem …" je pisalo v njem. Beethoven, takrat že uveljavljen in priznan skladatelj, je odgovoril, da zna ceniti priznanje za "neznatne" zasluge v glasbeni umetnosti. Ko bi le vedel, da je bil za častno članstvo predlagan že leta 1808, pa mu je to preprečil na Dunaju živeči častni član Filharmonične družbe, s pripombo, da je skladatelj "preveč muhast in premalo uslužen".
A kakor koli. Ljubljanski Filharmonični družbi je v znak hvaležnosti poslal, kot je zapisal, "eno svoje, še neobjavljeno delo". Skoraj zagotovo je bil to prepis njegove šeste, Pastoralne simfonije.

V zadnjih letih svojega življenja je kljub trpljenju, ki so mu ga prinašale bolezni, ne le naglušnost, ustvaril nekatera svoja najtehtnejša dela. Poleg Misse solemnis tudi svojo zadnjo, Deveto simfonijo. Snoval jo je vse življenje, hkrati si je vseskozi prizadeval, da bi glasbeni izraz ukrojil po vzvišenih humanističnih idealih, v katere je sam neomajno verjel: bratstvo med ljudmi in svoboda. Delo je dokončal leta 1824 in prvo izvedbo na Dunaju vodil sam – skoraj popolnoma gluh je nepopisno navdušenje poslušalcev po koncu zaznal šele, ko ga je altistka Karoline Unger prijela za roko in ga obrnila proti občinstvu. Simfonija št. 9 pa danes predstavlja simbol sodelovanja med ljudmi dobre volje in gotovo ni primernejše glasbe za simbol združene Evrope, kot je Oda radosti.

"Odigrati napačno noto je nepomembno, igrati brez strasti pa je neodpustljivo," so njegove besede, ki odzvanjajo že dve stoletji. Veljajo pa še danes …