Do pred kratkim je bila redna profesorica za ontologijo, metafiziko in filozofijo utopistike na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Med študenti je bila zelo priljubljena in znana kot zelo strastna predavateljica in ena osrednjih osebnosti na Filozofskem oddelku. Bila je predstojnica katedre za sistematsko filozofijo in senatorka na fakulteti, prav tako je bila daljši čas podpredsednica Društva visokošolskih profesorjev Univerze v Ljubljani.
Področja njenega širšega znanstvenoraziskovalnega in predavateljskega delovanja so bila ontologija, metafizika, utopistika, etika in aksiologija. Med drugim je strokovno sodelovala s Hebrejsko univerzo v Izraelu in tam tudi predavala ter z Univerzo Regensburg in Univerzo München v Nemčiji.
Je avtorica številnih člankov, razprav in študij iz teoretične in praktične filozofije, objavila je tudi sedem daljših knjig − Spontanost in avtonomnost mišljenja (1994), Metafizika čutnosti (1998), Med metafiziko in etiko (2002), Hermenevtika metafizike (2008), Dialektika refleksijskega zagona (2015), Materialistično – idealistična zareza (2015) in Demaskirajoče tendence (2018).
Filozofija ostaja temelj humanistike. Za študij tega področja se odločajo zelo čuteči, senzibilni ljudje in vedno jim skušam dati podporo za njihovo odločitev študirati filozofijo. Filozofija omogoča določene preobrazbene možnosti: to, da človek postaja bolj strpen, plemenit, da sesuva mehanizme v njem samem, ki ga pehajo v cinizem, relativizem, nihilizem ali celo okrutnost. Po drugi strani pa je filozofija, če jo vzamemo resno, sredstvo proti pozverinjenju človeka.
Redkost in neprecenljivost filozofije Cvetke Hedžet Tóth je v tem, da z vsako knjigo vedno znova dokazuje izjemno razvit skupnostni čut, ko se pojmovno tankočutno ter teoretsko bogato in odločno umešča v življenjsko stvarnost, so na Filozofski fakulteti zapisali ob izidu njene zadnje knjige Demaskirajoče tendence, ki je sovpadla z njenim 70. rojstnim dnevom. Največja odlika dela Demaskirajoče tendence je njegov razsvetljenski moment, njegov pojmovni biser pa solidarnost, ki jo avtorica zavezujoče misli v spregi z metafiziko in etiko. Tu sta posrečeno združena človekovo prizadevanje za osebno popolnost in razvijanje občutka za skupnost in družbeno pravičnost. Knjiga je svetel opomin na našo potrebo po novem utemeljevanju etike, obnovljenem dojemanju stvarnosti in spodbujanju rasti življenja znotraj svetovne biti. (Iz recenzije Janka Lozarja)
Radijska kolegica Marija Švajncer je v recenziji knjige (več v sorodni novici spodaj) zapisala, da je bila Cvetka Hedžet Tóth v življenju močno angažirana. Njena generacija je bila leta 1968, kot pravi, pripravljena jurišati na samo nebo. Borili so se za več demokracije in več socializma. Verjeli so v vseobsegajočo moč politike in na koncu ostali praznih rok. "Kar smo se trajno naučili iz tistih nemirnih let 1968–1971, je vsekakor to, da moramo vsakokrat obstoječe stanje družbe razbrati iz njenih obrobij oz. na njenih mejah, ta trenutek s prekarnostjo, naraščajočo revščino, brezposelnostjo, nemočnimi penzionisti. Skratka za te z obrobja gre, izrinjence, dobesedno za avtsajderje." Kot je še zapisala Švajncerjeva, je (bila) Cvetka Hedžet Tóth zagovornica sočutja in nasprotnica vsakršne absolutizacije.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje