Dosežek Novogoričana Kodriča je bil izziv za številne jadralce, ki jih je spodbudil k podobnim idejam. A je rekordni polet vendarle precej kompleksen projekt, pri katerem se mora marsikaj ujemati, ne samo vreme. Polet v višino Himalaje je tudi nevarno početje, saj če tam zgoraj zataji kisikova oprema, se sekunde v spuščanju lahko spremenijo v boj za življenje.

Tudi zato je trajalo kar 17 let, da je izziv dobil naslednika. Za podvig se je ogrel Žnidaršič, inženir letalstva in podjetnik iz Logatca, ki je pred leti uspešno razvil inovativni pomožni električni pogon za jadralna letala.

Rekordni polet se je začel na najvišje ležečem športnem letališču v Sloveniji v Postojni, ki je Žnidaršičev matični travnik, kot v žargonu pravijo športnim letališčem. Z visoko sposobnim jadralnim letalom Ventus 3 svetovno znanega nemškega proizvajalca Shempp–Hirth iz Göppingena se je 21. novembra na mrzlo jesensko dopoldne odlepil od vzletne steze in začel nevsakdanjo odisejo.

Na valovih gre zelo visoko

Jadralno letalo se v osnovi vedno spušča proti zemlji. Kako strmo in hitro, je odvisno predvsem od njegovih karakteristik, strokovno jim rečemo drsno razmerje. Navzgor lahko leti le ob primerni kombinaciji pilotskih veščin in dogajanja v zračni masi, ki v povezavi s konfiguracijo terena ustvarja termične stebre oziroma pobočna dviganja. Ob primernem sosledju tudi t. i. valove. Ti nastanejo, ko zračni tok trči ob oviro, ob kateri se dvigne. Na teh valovih se je mogoče z jadralnim letalom odpeljati zelo visoko.

"Osnovni pogoj, da se naredijo ti valovi, je, da hitrost vetra z višino narašča. Takšne razmere se pojavijo enkrat, mogoče dvakrat na leto, in to v hladnejšem času, pozno jeseni ali zgodaj spomladi, ko smo jadralni letalci večinoma že bolj doma na toplem, jadralna letala pa v hangarju. Zato nas nekako ne mika iti zmrzovati na velike višine. Včasih pa nas takšne razmere tudi premamijo. Težava je predvsem v tem, da se morajo za tak podvig res ujeti vsi dejavniki, da si ob pravem času na pravem mestu. Treba je priti tudi dovolj zgodaj, ker te razmere do 11. oziroma 12. ure že izginejo. Veliko organizacije je, da prideš tja pravi trenutek," opis svojega podviga začne Žnidaršič.

Prvi njegov cilj je bil pridobiti 5000 metrov višine, s katerim bi osvojil t. i. diamantno značko. Z značkami se namreč nagrajujejo dosežki v jadralnem letalstvu, Žnidaršič pa te še ni imel. Omenjenega dne mu je ta dosežek uspel že nad postojnskim letališčem.

"Tam je šlo do 6000 metrov, višje ne. Med 5000 in 6000 metri sem se dvigal samo 0,5 do 0,7 metra na sekundo. Sem pa v tistem trenutku ocenil, da si lahko privoščim polet do Velebita in nazaj. Specializirana vremenska napoved prav za te valove je namreč kazala izredno dobre razmere na območju Velebita. Odločil sem se, da bom šel na to višino in da se ta rekord podre, saj je bil po tolikšnem času že čas. Vzpostavil sem stik s kontrolorji in odprl načrt poleta ('flight plan') za Hrvaško, ker sem bil prepričan, da se bo nad Velebitom dalo iti še 1000 ali 2000 metrov višje. In je tudi dejansko šlo. Nad Hrvaško sem našel zelo močno dviganje, pet metrov na sekundo, približno od višine 4500 do 7000 metrov. Bil je precej hiter dvig in tudi relativno hiter spust na nižje, varnejše višine," je razložil Žnidaršič.

V rotorjih je kot v pralnem stroju

In kaj je sploh najpomembneje pri takšnem poletu? "Težava je dobiti priključek na val. Val se začne šele nad višino 1000, 1500 metrov oziroma večinoma še višje, nad 2000 metrov. Do te višine je treba priti v t. i. rotorjih, ki se naredijo v Postojni južno od Javornikov. To je praktično pralni stroj, izredna turbulenca. Eno sekundo gre tri metre gor, naslednjo sekundo gre pet metrov dol. Nekako moraš najti stržen, kjer se ta rotor dviga. Potem kar naenkrat postane popolnoma mirno, iz tiste maksimalne turbulence, in sledi samo še mirno dviganje. Kot z dvigalom v 'stratosfero' (smeh)."

Največja težava na takšnih višinah je, če odpove oprema za dodaten kisik, ki ga je treba dovajati nad višino 3000 metrov. V zraku je samo še 30 odstotkov običajne koncentracije kisika. "Če takrat kaj odpove, imaš le približno od dve do tri minute časa, da se spustiš nižje, kar je precejšnja težava. Poskušal sem res čim bolj spremljati, da bi se ob kakršnem koli znaku takoj spustil nižje. Kabina se začne v notranjosti rositi, ker izdihuješ zrak, nato se začne zaradi vlage delati led. V zelo kratkem času, v pol minute ali minuti, lahko toliko zaledeni, da praktično ne vidiš nič več ven. Takoj ko se je to začelo, sem se odločil, da se spustim nižje. Sprva sem malce razmišljal, da bi šel do višine Mount Everesta (8848 m), a je 7600 metrov že tako visoko, da ni bilo za pretiravati. Dviganje je bilo še, lahko bi šel še višje, težava je bila v tem, da nisem bil čisto prepričan, koliko kisika še imam. Vse, kar je nad 7000 metrov, je zelo nevarno. Še posebej z jadralnimi letali, ki niso posebej prirejena za letenje na velikih višinah."

Žnidaršič je torej mejo pomaknil na 7600 metrov, tja, kjer so zračne ceste za potniška letala in ne za krhke jadrilice. Toda tudi potniških letal je v času pandemije covida-19 v zraku veliko manj. "Verjetno je bil to tudi eden izmed razlogov, da mi je hrvaški kontrolor dovolil, da sem sploh lahko šel do te višine. V normalnih razmerah bi bilo zelo malo verjetnosti, da bi kontrolorji dovolili, da bi šel na takšno višino z jadralnim letalom. Nobenega potniškega letala nisem videl, me je pa kontrolor iz radarja Zagreb opozarjal, da moram javiti, če se bom spustil na nižjo višino, ker je bil tam neki promet na tem območju. Letalo mora biti opremljeno tudi z radarskim odzivnikom, t. i. transponderjem."

Naslednji cilj daljinski prelet

Novega višinskega rekorda najbrž ne bo naskakoval, vsaj v bližnji prihodnosti ne. Njegova želja je s pomočjo valov preleteti tisoč kilometrov na relaciji Postojna–Nikšić–Postojna.

"V teh časih jadralno letenje ni toliko usmerjeno proti višinskim rekordom, ampak bolj k daljinskim rekordom. Proti Velebitu oziroma jugu imamo odlične razmere. Mislim, da bi se tam dalo narediti tisočkilometrski prelet. To je zanimiv cilj, bolj kot iti na višje višine, kjer se lahko preveč izpostavimo nevarnosti zaradi kisika, nizkih temperatur in tako naprej. Do zdaj je nad Velebitom v burji letel samo en jadralni pilot, to je Nemec Klaus Ohlmann, ki je najizkušenejši letalec z letenjem na valovih. Šel je iz Gorice proti Zadru in nazaj. Ti valovi so izredno zanimivi in mislim, da jih bo še marsikdo poskusil uporabiti za daljinske prelete, bolj kot za postavljanje višinskih rekordov."

Na splošno pa meni, da njegov rekord ne bo tako hitro izboljšan: "Mislim, da bo trajalo kar nekaj let, preden se bodo znova pojavile takšne razmere."

Izziv, ki zahteva veliko več od golega poguma

Svetovni višinski rekord je krepko presegel vrhove Himalaje. Z današnjega zornega kota je neverjeten, a odraz takratnega tekmovanja pri osvajanju neba. Davnega leta 1961 je direktor Nasinega raziskovalnega središča Paul Bikle s krhkim lesenim jadralnim letalom Schweizer nad Kalifornijo dosegel nadmorsko višino 14.102 metra oziroma se je po odklopu od vlečnega letala povzpel za skoraj 13.000 metrov.

Sodobna tehnologija je seveda rekord v zadnjih letih pomaknila še višje. Projekt podjetja Airbus Perlan 2 se je pred dvema letoma nad Argentino dotaknil stratosfere na višini 23 kilometrov in pol. Prav tako na valovih, a s posebej zasnovanim jadralnim letalom s kabino pod pritiskom. Če izvzamemo rakete na poti v vesolje, višje letijo le vohunska letala in posebej prirejeni baloni.

Tudi slovenskih 7600 metrov bo marsikoga vznemirjalo do te mere, da se bo poskusil podati višje. Seveda pa je to izziv, ki zahteva veliko več od golega poguma. "Za tak polet bi moral imeti res polno jeklenko in mogoče še neki rezervni kisik," poudarja Žnidaršič.

Luka Žnidaršič je bil maja 2017 gost oddaje Prava ideja!, v kateri je spregovoril o svoji inovaciji, za katero je prejel številna domača in tuja priznanja. Oddajo si lahko ogledate spodaj!