Natačno število smrtnih žrtev je uganka. Posebni odposlanec Združenih narodov za Sirijo Staffan de Mistura je že leta 2016 ocenil, da je smrtnih žrtev vojne najmanj 400.000.

Dejansko število smrtnih žrtev je najverjetneje še veliko večje. Preiskovalci Združenih narodov opozarjajo na neznano usodo več deset tisoč uradno pogrešanih vojnih ujetnikov.

Za prisilna pridržanja so okrivili vse strani ‒ provladne varnostne sile, protivladne milice in Islamsko državo.

"Usoda več deset tisoč ljudi, ki so jih prisilno in arbitrarno pridržali sirske vladne sile ter v manjšem obsegu Islamska država, Hajat Tahrir Al Šam in (opozicijske, op. a.) Svobodna sirska vojska (FSA), ostaja neznana," so zapisali v poročilu. Tudi njihovo natančno število najbrž ne bo nikoli znano.

France 24 je denimo lani poročal, da je v sirskih zaporih po mučenju umrlo 88.000 ljudi, za nekaj tisoč ljudmi pa se je po ugrabitvah izgubila vsaka sled.

Preiskovalna komisija Združenih narodov za Sirijo po 2658 opravljenih intervjujih s pridržanci in po analizi fotografij, dokumentov in satelitskih posnetkov trdi, da so vse strani zločine izvajale v več kot sto centrih za pridržanje.

Vodja preiskave Paulo Pinheiro je pozval k pregonu vseh storilcev ter k vzpostavitvi mednarodnega mehanizma za iskanje pogrešanih oz. njihovih posmrtnih ostankov, za katere se verjame, da ležijo v katerem izmed mnogih množičnih grobišč.

Združeni narodi so v poročilu še zapisali, da bo "nacionalna travma" sirsko družbo preganjala še desetletja.

Syria Relief: 99 odstotkov notranje razseljenih ima PTSD

Nevladna organizacija Syria Relief ob tem opozarja, da zaradi grozodejstev, preživetih v vojni, 99 odstotkov notranje razseljenih v pokrajini Idlib ter okoli 75 odstotkov sirskih beguncev v Turčiji in Libanonu trpi za posttravmatskim stresnim sindromom (PTSD).

"Ko si zamišljamo škodo vojne, si predstavljamo uničene zgradbe, prestreljene fasede, begunce. V zadnjih desetih letih je Sirija postala sinonim za vse to. Ko pa orožje potihne in se zgradbe popravijo, ostane trajna škoda vojne, ki je le redko ozdravljena, saj ni vidna ‒ duševne brazgotine v glavah ljudi, ki so doživeli brutalne spopade," opozarja avtor raziskave Charles Lawley.

24-letni Ahmad Al Mousa, ki je bil hudo ranjen med bombardiranjem rojstnega kraja Tel al-Karameh leta 2014, se še danes boji vseh glasnih pokov, predvsem preleti letal mu povzročijo občutek panike. "Ne morem niti opisati, kako bi se počutil, če bi se lahko rešil te težave, če bi si lahko v celoti opomogel, če bi se počutil enakovrednega drugim," je povedal Mousa, ki zdravniške oziroma psihološke pomoči za svoje stanje v razdejanem Idlibu ne more poiskati.

Sirija: Pred vojno 23 milijonov, danes 17 milijonov prebivalcev

Desetletje spopadov je v Siriji sprožilo demografske spremembe, ki jih svet ni videl že nekaj desetletij. Danes v Siriji po oceni Svetovne banke biva okoli 17 milijonov ljudi, izmed katerih je bila najmanj tretjina oz. 6,6 milijona notranje razseljenih, poroča Guardian.

Več kot 1,5 milijona ljudi živi s trajnimi vojnimi poškodbami, vključno s 86.000 ljudmi, ki so izgubili okončine, kaže poročilo Unicefa iz leta 2018. Unicef pri tem poudarja, da gre za uradno zabeležene primere, resnična številka je verjetno še veliko višja.

Velika večina populacije, 13,1 milijona ljudi, potrebuje humanitarno pomoč, navaja agencija Združenih narodov za begunce (UNHCR).

Večina izmed 5,6 milijona beguncev v sosednjih državah

Današnja sirska populacija je za okoli četrtino manjša od predvojne. Po letu 2011 je domovino zapustilo najmanj 5,6 milijona beguncev. Velika večina jih je pobegnila v sosednje države ‒ 3,6 milijona v Turčijo, skoraj milijon v Libanon ter po nekaj sto tisoč v Jordanijo, Irak in Egipt.

Številni so se zatekli tudi v Evropo, sirska vojna je močno vplivala na t. i. begunsko krizo leta 2015. Največ sirskih beguncev v Evropi, skoraj 600.000, je pobegnilo v Nemčijo (podatki UNHCR-ja iz leta 2019).

Dobrih 120.000 sirskih beguncev je odšlo na Švedsko, 78.000 na Madžarsko, 61.000 v Grčijo, 56.000 v Avstrijo, 40.000 na Nizozemsko, 24.000 v Belgijo po dobrih 20.000 pa v Francijo, Bolgarijo in na Dansko.

Danska 94 Sircem odrekla pravico do bivanja

Danska je sicer nedavno poslala signal, da se evropska "gostoljubnost" počasi izteka. 94 državljanom Sirije je danska vlada odvzela pravico do bivanja z utemeljitvijo, da je območje Damaska "varno" za bivanje.

Danska vlada sicer sporoča, da bodo sirske begunce iz njihovih domov na Danskem premestili v centre za deportacijo, a jih ne bodo prisilili v vrnitev. Humanitarne organizacije opozarjajo, da drugih možnosti nimajo. Danska je sicer prva evropska država, ki je odločila, da se morajo sirski begunci vrniti domov, poročata Daily Mail in Arab News.

Propadlo zdravstvo ‒ med vojno odšlo 70 odstotkov osebja

Humanitarne organizacije ob tem opozarjajo, da razmere v Siriji še zdaleč niso ustrezne za bivanje. Mednarodni reševalni odbor (IRC) je v poročilu z začetka marca opozoril, da je državo med vojno zapustilo okoli 70 odstotkov vseh zdravstvenih delavcev, s čimer je Sirija ostala z enim zdravnikom na 10.000 prebivalcev.

Po letu 2016 je bilo izvedenih več kot 500 napadov na bolnišnične zgradbe, je marca lani sporočila Mednarodna zdravstvena organizacija (WHO). V severozahodni pokrajini Idlib je po podatkih ZN-a nefunkcionalnih polovica zdravstvenih kapacitet.

"Eden največjih izzivov pri našem delu je možnost letalskega napada, ki se lahko zgodi kadar koli. Doživel sem že več takšnih napadov, tudi ko sem bil v bolnišnici," je za Al Džaziro povedal zdravnik Kamel, ki je bil med vojni prisilno preseljen že 25-krat, njegov delovni teden pa trenutno obsega med 60 in 84 ur.

S covidom-19 okužena tudi predsednik in njegova žena

Pomanjkanje v zdravstvu se pozna tudi na obvladovanju pandemije covida-19. Zdravstveno ministrstvo v državi z 18 milijoni prebivalcev je od začetka pandemije potrdilo 10.375 okužb in 1063 smrti bolnikov s covidom, vendar je dejanske razsežnosti pandemije zaradi pomanjkanja kapacitet za testiranje zelo težko ugotoviti.

Član vladne svetovalne skupine za covid je na začetku marca za Reuters povedal, da število okužb strmo narašča od sredine februarja. Urad predsednika je 9. marca sporočil, da sta okužena tudi predsednik Bašar Al Asad in njegove žena Asma Al Asad, ki je predlani oznanila okrevanje po boju z rakom. Asad je še pred letom dni trdil, da epidemije v Siriji pač ni.

Uničeno gospodarstvo: rekordno nizka vrednost valute

Četudi se je bojevanje lani v večjem delu dežele umirilo, se ljudje še zmeraj razseljujejo. Leta 2020 je domove zapustilo še dodatnih 1,8 milijona ljudi, navaja Norveški svet za begunce (Norwegian Refugee Council ‒ NRC). Ob tem domove zapusti štirikrat več ljudi, kot se jih vrne.

60 odstotkov ljudi, ki so januarja letos zapustili svoje domove, je odšlo zaradi slabih gospodarskih razmer in nedostopnosti storitev, še navaja NRC.

Junija 2020 je namreč sirski funt dosegel rekordno nizko vrednost na črnem trgu ‒ 3000 sirskih funtov za ameriški dolar.

Do rekordnega padca je prišlo kmalu po začetku veljavnosti t. i. Cezarjevega zakona, ki ga je podpisal nekdanji ameriški predsednik Donald Trump in ki uvaja nove sankcije proti sirski vladi in Asadu. Ta sankcije označuje za "ekonomski terorizem".

Predsednik opozicijske, samooklicane sirske začasne vlade Abd Al Rahman Mustafa je tako lani celo oznanil, da so številna sirska mesta na severu države začela namesto sirskega funta uporabljati za valuto turško liro.

Spopadi se nadaljujejo v Idlibu ‒ največji humanitarni katastrofi

Četudi se je število spopadov v zadnjem letu zmanjšalo, varnostna situacija v Siriji še zmeraj ni stabilna. Februarja letos je bilo v Siriji ubitih 476 ljudi, med njimi 139 civilistov, navaja Sirski observatorij.

Razmere so najhujše v severozahodni pokrajini Idlib, ki je (poleg kurdskih avtonomnih območij na severovzhodu) še zadnja pokrajina pod nadzorom Asadovih nasprotnikov. V zadnjih letih je postala "odlagališče" notranje preseljenih nasprotnikov Asada in pripadnikov sunitskih islamističnih milic.

Dogajanje na območju Idliba so Združeni narodi označili za najhujšo humanitarno krizo v sirski vojni. Notranje razseljenih je bilo skoraj milijon ljudi.

Nadzor nad območjem je trenutno v rokah sunitske salafistične milice Hajat Tahrir al Šam pod vodstvom Abu Mohameda Al Golanija, ki jo ZDA in Varnostni Svet Združenih narodov uvrščata med teroristične skupine.

Hajat Tahrir al Šam je nastal iz fronte Al Nusra, sirske veje Al Kaide. Zdaj naj bi se po navedbah spletnega portala Al Monitor skušal oddaljiti od Al Kaide in se prikazati kot zmerna skupina in del sirske opozicije. V Idlibu se zadnji dve leti za nadzor spopadajo z islamistično milico Huras al Din (Varuhi religije), prav tako povezano z Al Kaido.

Na območju Idliba sicer velja krhka prekinitev ognja, za katero sta se pred letom dni dogovorili Rusija in Turčija, po tem ko je bilo v Idlibu ubitih več turških vojakov, na kar je Turčija odgovorila s prvo neposredno operacijo proti Al Asadovim silam.

Kljub premirju Sirski observatorij poroča o več nedavnih kršitvah prekinitve ognja v Idlibu, tako s strani različnih milic kot Al Asadovih sil.

Ključna vloga Rusije pri ponovnem vzponu Al Asada

Vladne sile tudi v Idlibu podpira Rusija. Neposredni vstop Rusije v vojno leta 2015 je ključno spremenil razmerje moči na terenu in nagnil tehtnico v korist Al Asada. Predsednik Vladimir Putin je leta 2015 sporočil, da je cilj Rusije "stabilizirati legitimno moč v Siriji in ustvariti pogoje za politični kompromis".

Ruske zračne sile so sirskim vladnim silam pomagale na številnih frontah. Sodelovale so tako v bojih proti Islamski državi, Sirski nacionalni koaliciji (SNC) ‒ skupini opozicijskih skupin ter fronti Al Nusra. Zadnja utrdba nasprotnikov Al Asadove vlade je zdaj Idlib pod nadzorom Hajat Tahrir al Šama.

Ruska pomoč je bila ključna pri ponovnem vzponu Asada in osvajanju ključnih mest ‒ Alepo, Damask in Homs ‒ ter skupno dveh tretjin ozemlja Sirije, ki ga danes nadzorujejo.

Poročila Združenih narodov ruske in sirske sile bremenijo namernih napadov na civiliste in bolnišnice.

Na strani Al Asada so se v vojni borile tudi številne šiitske milice s podporo Irana ‒ proti ciljem katerih letalske napade izvaja Izrael ‒ ter šiitsko libanonsko gibanje Hezbolah, na neki točki pa tudi državna libanonska vojska.

Grožnja Islamske države v porastu

Grožnja sunitske skrajne skupine Islamska država, ki jim je zaradi okrutnosti med vojno hrbet obrnila celo fronta Al Nusra, lokalna veja Al Kaide, je medtem po poročanju Al Džazire znova v porastu. In to čeprav so pretežno kurdske sile kalifat uradno porazile marca 2019 v bitki pri Baguzu, ZDA pa so pol leta pozneje ubile voditelja Abu Bakra Al Bagdadija.

Islamska država je na delu Sirije in Iraka, ozemlju v velikosti Velike Britanije, junija 2014 razglasila kalifat in uvedla strogo šeriatsko pravo. V genocidu nad jezidi so pobili več tisoč pripadnikov ter izgnali ali pobili tudi pripadnike šiitskih in krščanskih manjšin.

Islamska država sicer več ne "obeša trupel na mestne trge ali snema obglavljanj", vendar je skupina po pisanju Al Džazire še vedno močna, kar dokazuje z napadi na policijske in vojaške varnostne točke.

V prvi četrtini leta 2020 je IS izvedel več kot 600 napadov v Iraku, prav tako so napadi skoraj vsakodnevni v sirski pokrajini Deir Ez Zor. Po ocenah ZN-a ima IS še zmeraj okoli 10.000 zvestih borcev in med 300 in 500 milijoni dolarjev prihrankov.

"Grožnja IS-a je zelo resnična. Dve leti po porazu so se umaknili v podzemlje in se v Iraku pripravljajo na novo fazo. Nadzorujejo številne vasi in sejejo strah pri prebivalcih," ocenjuje varnostni svetovalec Olivier Guitta in za ponovni vzpon posredno krivi Al Asadove sile: "Koalicija je naredila veliko napako, ko je dovolila džihadistom skupaj z orožjem zapustiti Rako. Vodilni kader je dobil možnost vzpostaviti strategijo ponovnega vzpona".

ZDA se vračajo? Biden odobril napad na milice na vzhodu Sirije

V dogajanje v Siriji so se znova odločneje vpletle tudi ZDA. 25. februarja je predsednik Joe Biden odobril letalski napad na cilje na vzhodu Sirije. Pentagon navaja, da je bil napad odgovor na več raketnih napadov na ameriške cilje v Iraku.

Tiskovni predstavnik Pentagona John Kirby je sporočil, da so v napadu uničili več zgradb v pokrajini Deir Ezor blizu sirsko-iraške meji, ki so jih uporabljale militantne skupine s podporo Irana, med njimi Kataib Hezbolah in Kataib Sajid al Šuhada. V napadu naj bi po različnih poročilih umrlo okoli 20 ljudi.

Sirsko zunanje ministrstvo je ostro obsodilo napad, podobno tudi Rusija, ki je pozvala "k spoštovanju ozemeljske celovitosti in suverenosti Sirije".

Nekdanji ameriški predsednik Donald Trump je po zmagi nad Islamsko državo umaknil 1000 ameriških vojakov iz Sirije, ki so na območju podpirali Sirske demokratične sile (SDF) pod vodstvom Kurdov. Ti so umik označili za "nož v hrbet". V državi je sicer ostalo okoli 500 ameriških vojakov, ki na severovzhodu, na območju pod kurdskim nadzorom, varujejo naftna polja.

Ameriško naftno podjetje Delta Crescent Energy LLC je avgusta lani podpisalo dogovor s kurdsko t. i. avtonomno administracijo, ki nadzoruje območja na severovzhodu Sirije. Dogovor določa, da lahko del nafte prodajo lokalno, večino pa bodo skozi Turčijo in Irak izvozile ZDA. Sirsko zunanje ministrstvo je obsodilo dogovor, češ da ZDA kradejo sirske zaloge surove nafte.

Turčija hkrati proti Kurdom in Asadu

Umik ameriških sil s severa Sirije je posredno omogočil invazijo Turčije, ki je sicer v vojni predtem podpirala opozicijsko uporniško Svobodno sirsko vojsko (FSA), ki so jo ustanovili dezerterji iz sirske državne vojske.

Turčija je na ozemlju Sirije izvedla tri vojaške operacije, začenši z operacijo Evfratski ščit leta 2016, v kateri so hkrati obstreljevali cilje IS-ja in kurdskih Ljudskih zaščitnih enot (YPG). Turčija YPG pojmuje kot podaljšek Delavske stranke Kurdistana (PKK), v Turčiji označene za teroristično orgnaizacijo.

Turčija v sirski vojni podpira opozicijske sile, t. i. Svobodno sirsko vojsko (FSA), v sodelovanju s katerimi so po letu 2016 v operacijah Evfratski ščit in Oljčna vejica okupirali več manjših delov Sirije ob turški meji, ki so jih nadzirali Kurdi. Leta 2019, le tri dni po umiku ameriških sil, so sprožili ofenzivo proti kurdskim Ljudskim zaščitnim enotam (YPG) na severovzhodu Sirije.

Leta 2017 je Turčija vzpostavila nadzorne točke v Idlibu, istega leta se je več opozicijskih skupin s podporo Turčije združilo v Sirsko nacionalno vojsko (SNA).

Leta 2018 so začeli vojaško operacijo Oljčna vejica v pokrajini Afrin proti tamkajšnjim Kurdom. Številni viri so poročali o vojnih zločinih turške vojske nad civilisti.

Februarja lani je Turčija začela operacijo Pomladni ščit v Idlibu, kjer so se zapletli v enotedenske spopade s sirskimi silami. Obstreljevanje, ki ga je sprožil napad sirskih sil na turški konvoj, se je končalo z več smrtnimi žrtvami na obeh straneh in premirjem med Turčijo in Rusijo.

ZN vojnih zločinov obtožuje predvsem Al Asada, pa tudi druge

Deset let spopadov v Siriji so zaznamovala predvsem poročila o vojnih zločinih. Svet ZN-a za človekove pravice (UNHCR) je 18. januarja letos objavil poročilo, v katerem so opozorili na hude vojne zločine in zločine proti človečnosti v bojih za pridobivanje ozemlja.

Civilisti so bili podvrženi neprestanim napadom z bombami in strupenim plinom. Pri obleganju mest so morali stradati, saj je bil humanitarni pomoči onemogočen dostop do njih. Storilcev vojnih zločinov niso privedli pred roko pravice, še opozarja poročilo.

Med vojnimi zločini izstopa uporaba kemičnega orožja, med njimi napadi z živčnim plinom sarin v Guti leta 2013 (najmanj 281 žrtev, nekatere ocene tudi nad tisoč), Kan Šejkunu aprila 2017 (89 žrtev) in Guti aprila 2018 (40‒50 smrtnih žrtev). Napade so pripisali sirskim vladnim silam, ki zanika odgovornost. Sirija in Rusija za napad v Guti trdita, da je bil uprizorjen.

Strokovnjaki ZN-a so uporabo kemičnega orožja dokumentirali v 38 primerih, od tega je v 32 primerih dovolj dokazov, da lahko odgovornost pripišejo vladnim silam.

Napadov na civiliste obtožujejo tudi kurdske Ljudske zaščitne enote (YPG). Rekrutiranja mladoletnih za spopade obtožujejo tako YPG kot Sirsko nacionalno vojsko (SNA). Poročilo še opozarja, da storilci niso bili privedeni pred roko pravice.

Brez politične rešitve na vidiku

Na pobudo Rusije in Irana je v Astani v Kazahstanu in drugje potekalo več kot 13 krogov mirovnih pogovorov med vlado in uporniki. Podobne pogovore so večkrat v Ženevi gostili tudi Združeni narodi. Na nobeni vojskujoči strani ni bil dosežen napredek.

Za letos spomladi so napovedane predsedniške volitve, na katerih se pričakuje utrditev Al Asada na položaju. Lani so potekale tudi parlamentarne volitve, na katerih je zmagala njegova stranka Ba'th, vender so volitve potekale le na območjih, kjer ima nadzor vlada, begunci v tujini pa niso imeli pravice do glasovanja.

V nadaljevanju s pomočjo enciklopedije Britannica in Mirovnega inštituta ZDA izpostavljamo nekaj ključnih dogodkov v desetletni vojni, ki jih je sicer zaradi kompleksnosti in zapletenosti dogajanja izredno težko izluščiti. Obenem je nemogoče predstaviti celotno razsežnost grozodejstev vseh strani nad civilnim prebivalstvom Sirije.

Bašar Al Asad ‒ nepričakovani predsednik iz manjšine
Predvojna Sirija je bila versko raznolika dežela, v kateri so sicer veliko večino (75 odstotkov) predstavljali suniti, 12 odstotkov alaviti (manjšinska veja šiitov), 10 odstotkov kristjani, trije odstotki druzov, preostale manjšine pa so bili še izmailci, jezidi in Judje.

Alaviti, v zgodovini večinoma zatirana manjšina, so se na oblast v Siriji povzpeli z državnim udarom leta 1970, ki ga je izvedel Bašarjev oče Hafez Al Asad.

Njegov naslednik naj bi postal najstarejši sin Basel Al Asad, ki pa je umrl v avtomobilski nesreči leta 1994, zato je vrsta prešla na drugorojenega Bašarja Al Asada, ki je v Londonu študiral medicino.

Ko je Hafez Al Asad zaradi srčne kapi leta 2000 umrl med telefonskim pogovorom z libanonskim predsednikom Emilom lahoudom, je nesojeni oftalmolog Bašar Al Asad postal predsednik Sirije.

2011 ‒ krvavo zatrtje protestov

V letu 2011 je številne arabske države zajel val protestov, ki so postali znani kot arabska pomlad. Sirska policija je zaradi risanja protivladnih grafitov v mestu Daraa aretirala več najstnikov. V odziv na poročila o aretaciji in mučenju aretiranih najstnikov so 15. marca ‒ kar nekateri označujejo za začetek 10-letne vojne ‒ v številnih mestih po Sirije potekale množične protivladne demonstracije.

Predsednik Al Asad je odredil zatrtje vse bolj množičnih protestov. Policija je izvedla številne aretacije in v posredovanjih ubila več protestnikov. Protesti so na drugi strani postajali vse bolj množični. EU in ZDA so uvedli sankcije proti Asadu, Arabska liga je zamrznila članstvo Sirije, mednarodna skupnost ga je pozvala k odstopu.

Julija je skupina sedmih dezerterjev iz Asadove vojske ustanovila Svobodno sirsko vojsko (FSA). Septembra so sirski opozicijski aktivisti na konferenci v Carigradu ustanovili Sirski državni svet, ki se leto pozneje združi z drugimi opozicijskimi entitetami, nekateri akterji mednarodna skupnost pa jih priznajo kot "legitimne predstavnike sirskega ljudstva".

Protesti se nadaljujejo, varnostne sile nadaljujejo ostro posredovanje, aretacije in domnevna mučenja, FSA izvede več napadov na lokacije sirske vojske. Združeni narodi ob koncu leta sporočijo, da je od začetka protestov umrlo najmanj 5000 ljudi.

2012 ‒ pokol v vasi Houla, uporniki zavzamejo Alep

Sirska vojska več tednov obstreljuje tretje največje mesto Homs, sedež opozicije. Maja sledi pokol sto ljudi v vasi Houla, odgovornost pripišejo provladnim milicam. Zahodne države v odzivu odpokličejo veleposlanike. Vodja Al Kaide javno podpre protivladne proteste v Siriji. Združeni narodi začnejo neuspešna pogajanja s sirsko vlado.

Julija uporniki zavzamejo vzhodno polovico pred vojno največjega mesta Alep. Okoli milijon beguncev zaradi spopadov pobegne iz mesta. Tako Arabska liga kot ZN morata zaradi nasilja prekiniti nadzorni misiji. Ameriški predsednik Obama posvari pred uporabo kemičnega orožja.

Združeni narodi 3. januarja 2013 ocenijo, da je bilo v Siriji ubitih že 60.000 ljudi. Mednarodni rdeči križ spopade v Siriji označi za državljansko vojno, kar pomeni, da za vpletene velja humanitarno pravo in so lahko obtoženi vojnih zločinov.

2013 ‒ poročila o vstopu mednarodnih akterjev, vzpon islamistov

Neuradna poročila o sodelovanju Hezbolaha na strani vlade na bojišču ter o izraelskih letalskih napadih. Marca veja upornikov Al Nusra prevzame nadzor nad mestom Raka (Raqqa), v katerem je aktivna tudi Islamska država (IS). Njen vodja Abu Bakr Al Bagdadi se iz Iraka preseli v Sirijo in oznani združitev z Al Nusro ter ustanovitev Islamske države Iraka in Sirije. Al Nusra njegove navedbe zanika in priseže zvestobo Al Kaidi. Junija ameriški predsednik Obama oznani, da je sirska vlada uporabila kemično orožje proti nasprotnikom, in odobri prikrito vojaško pomoč sirskim upornikom.

Avgusta IS začne napade na uporniške skupine v Raki in Alepu ter se začne uveljavljati kot največja nevladna sila v Siriji. Istega meseca vladne sile domnevno izvedejo napad s kemičnim orožjem na območje Gute v predmestju Damaska, v katerem umre več sto ljudi. Po pritisku ZDA in ZN-a in po mediaciji Rusije Asad privoli v uničenje kemičnega orožja, Mednarodna organizacija za prepoved kemičnega orožja (OCPCW) pa septembra potrdi navedbe o uničenju.

Novembra sedem sunitskih islamističnih brigad, med njimi Ahrar al Šam, Džaiš Al Šam in Ansar Al Šam, napove združitev v Islamsko fronto. Decembra skupina napade skladišče upornikov FSA.

2014 ‒ kalifat

Islamska država se zdi vse močnejša. Februarja Al Kaida jasno zanika vsakršno povezavo. 29. junija Islamska država (Iraka in Levanta ‒ ISIS) na osvojenih območjih Iraka in Sirije razglasi kalifat pod vodstvom Abu Bakra Al Bagdadija ter zajame tudi dve glavni sirski naftni polji Al Omar in Tanak.

Istega meseca potekajo predsedniške volitve, na katerih gladko zmaga Asad, opozicija pa jih označi za farso. Prav tako v juniju sirska vlada oznani, da so iz države skladno z rusko-ameriškim dogovorom umaknili vse zaloge kemičnega orožja.

IS širi osvojeno ozemlje in teror ‒ med drugim objavijo obglavitev ameriškega novinarja Jamesa Foleya in z osvojitvijo letalskega oporišča Takba prevzamejo nadzor nad pokrajino Raka. Ofenzivo nadaljujejo proti mejnemu mestu Kobane, od koder v Turčijo pobegne več tisoč prebivalcev.

Visoki komisar ZN-a za človekove pravice oznani, da so od začetka vojne iz države pobegnili trije milijoni ljudi. Septembra 2014 ZDA skupaj s koalicijo arabskih držav izvedejo prve letalske napade na cilje IS-ja.

Na drugi strani dežele fronta Al Nusra iz njihovih oporišč v Idlibu prežene brigade FSA, ki jih podpirajo tuje sile, predvsem ZDA in Turčija.

2015 ‒ letalski napadi Rusije spreobrnejo razmerje moči

Januarja Izrael sestreli helikopter z generalom iranske revolucionarne garde (IRGC) in več pomembnimi stranmi Hezbolaha ‒ obe podpirata sirsko vlado.

Januarja kurdski borci s podporo ZDA v dolgi bitki odbijejo napad Islamske države, ki znova napade Kobane pet mesecev zatem. Na začetku februarja se v boj proti IS-ju vključi še Jordanija, ki izvede 56 letalskih napadov na njihove cilje kot povračilo za umor jordanskega pilota sestreljenega helikopterja, ki so ga živega zakopali.

IS maja osvoji Palmiro in uniči dobršen del tamkajšnje kulturne dediščine.

Al Nusra marca osvoji Idlib in območje meje z Iranom, sirske sile odgovorijo z letalskimi napadi. Aprila se začnejo mirovni pogovori v Moskvi, brez napredka. Julija v Sirijo in s tem v vojno vstopijo prvi člani FSA-ja, ki so jih izurili Američani.

Septembra se v vojno aktivneje vključi Rusija in izvede prve letalske napade. Oktobra se Al Asad v Moskvi sreča s predsednikom Putinom.

2016 ‒ Al Asad osvoji Alep, Turčija začne ofenzivo

Marca sirske sile, okrepljene s pomočjo Hezbolaha in zračnimi napadi Rusije, znova osvojijo Palmiro. Ob koncu leta IS sicer Palmiro osvoji nazaj.

Septembra sirske in ruske sile začnejo silovito obstreljevanje Alepa, domnevno napadejo tudi s kemičnim orožjem in decembra razglasijo zmago ter evakuirajo uporniške borce. Osvojitev Alepa, nekoč največjega sirskega mesta in komercialne prestolnice, je velika zmaga za Asada.

Avgusta Sirske demokratične sile (SDF ‒ kurdski in arabski borci) po dveh letih osvobodijo Manbidž iz rok IS-ja. Sirska vojska z njimi sklene začasno premirje, a še istega dne v Sirijo vstopi turška vojska. Operacija Evfratov ščit je hkrati podpirala FSA v boju proti IS-ju ter bila uperjena proti kurdskim Ljudskim zaščitnim enotam (YPG).

FSA s turško podporo oktobra osvoji mesto Dabik (Dabiq), mesto ogromne simbolike za IS, saj naj bi se v njem odvila apokaliptična bitka med kristjani in muslimani. Novembra Sirske demokratične enote (SDF ‒ zavezništvo Kurdov in Arabcev) začnejo ofenzivo za osvoboditev Rake, de facto prestolnice IS-ja.

2017 ‒ ZDA prvič napadejo Al Asadove sile, SDF prežene IS iz Rake

Na pobudo Rusije v tem letu poteka osem krogov pogovorov med vlado in uporniki v Kazahstanu. Pod okriljem Združenih narodov v Ženevi prav tako poteka osem krogov. Pogajanja ne dajo velikih uspehov.

Istega meseca se fronta Al Nusra, notranje razklana glede povezav z Al Kadio, združi s štirimi manjšimi oboroženimi skupinami, potroji število borcev na okoli 30.000 in se preimenuje v Hajat Tahrir al Šam. Iz ene fronte v Idlibu svoje operacije razširijo na Hamo, Alepo in rojstni kraj protestov, mesto Daraa.

Februarja prve napade proti IS-ju na ozemlju Sirije izvede tudi Irak.

Marca sirska vlada znova osvoji Palmiro, kurdsko-arabske Sirske demokratične sile (SDF) pa prevzamejo vojaško oporišče Tabka. Še zmeraj potekajo siloviti spopadi za pokrajino Raka, SDF si prizadeva osvojiti jez Tabka, glavni vir elektrike za vso Sirijo.

Aprila sirske vladne sile (domneve je septembra 2017 potrdil ZN) izvedejo napad z živčnim plinom sarin na vas Kan Šejkun v Idlibu, v katerem umre več kot 80 civilistov. Sledi povračilni letalski napad ZDA na letalsko oporišče sirske vlade Šajrat ‒ gre za prvi neposredni napad ZDA proti Asadovim silam. Maja ameriške zračne sile na severovzhodu napadejo konvoj milice s podporo Irana, gre za domnevno prvi ameriški napad na iransko infrastrukturo v Siriji.

Hkrati sirske vladne sile dokončno porazijo predzadnjo uporniško trdnjavo Homs, uporniki se zgrinjajo v zadnje zatočišče ‒ Idlib.

Junija se začne silovita ofenziva nad IS-jem v pokrajini Raka. Vladne sile zavzamejo nekaj naftnih polj na jugu Rake, medtem ko kurdsko-arabski borci, združeni v SDF, s podporo ZDA po petih mesecih hudih spopadov 17. oktobra oznanijo, da v Raki ni več borcev IS-ja.

Avgusta Izrael izvede letalske napade na več kot sto domnevnih ciljev Hezbolaha v Siriji.

Hezbolah in libanonska vojska v koordiniranem napadu porazita IS na območju sirsko-libanonske meje. Sirska vlada in Hezbolah v kontroverznem dogovoru dovolita evakuacijo 600 borcev v vzhodno pokrajino Deir Ezor, konvoj na poti obstreljujejo ameriške zračne sile. Rusija in sirske vladne sile septembra začnejo z ofenzivo proti IS-ju v Deir Ezorju.

Oktobra Turčija vzpostavi točke za nadzor premirja med uporniki in sirsko vlado v Idlibu. Ameriški predsednik Donald Trump turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu zagotovi, da ZDA ne bodo več oboroževale YPG. Novembra sirska vlada razglasi zmago nad IS-om v Deir Ezorju, njihovi zadnji utrdbi.

2018 ‒ zaostritev med ZDA in Rusija, turška invazija v Afrin

Turški predsednik Erdogan napove vojaško operacijo v pokrajini Afrin, ki je bila dotlej v vojni najmanj prizadeta in edina, v kateri so izrazito večino prebivalstva predstavljali Kurdi. Turčija do marca prevzame nadzor nad Afrinom. ZDA ob koncu leta začnejo napovedovati umik iz Sirije po porazu Islamske države.

Februarja provladne sile, domnevno skupaj z ruskimi plačanci, napadejo sedež SDF-a na vzhodu Sirije, kjer so prisotni ameriški vojaki. V spopadih umre več sto vojakov, Rusija potrdi smrtne žrtve med ruskimi državljani, ameriški generali svarijo pred konfliktom med ZDA in Rusijo.

Aprila sirske in ruske sile osvojijo Vzhodno Guto. Sile FSA-ja pri Homsu privolijo v evakuacijo v Idlib. 14. aprila ZDA, Združeno kraljestvo in Francija izvedejo skupni napad na kemične obrate v Damasku in Homsu v odgovor na domnevni napad sirskih sil s kemičnim orožjem v Dumi teden pred tem.

Razmere se zaostrujejo tudi med Izraelom in Iranom. Izrael nad Golansko planoto sestreli iranski brezpilotnik, iranske sile v Siriji čez nekaj mesecev obstreljujejo izraelske položaje na Golanski planoti, sirskem ozemlju pod izraelsko okupacijo.

Julija sirska vlada in ruske sile osvojijo pokrajino Dara, območje ob meji z Jordanijo, in znova odprejo mejni prehod Nasib, ki so ga tri leta obvladovali uporniki.

Septembra se Turčija in Rusija dogovorita za vzpostavitev "demilitariziranega območja" med pokrajino Idlib, kjer so skoncentrirani uporniki, in turško mejo. Turčija in Rusija naj bi skupaj nadzorovali območje, ki naj bi ga v skladu z dogovorom zapustili ekstremistični uporniki, denimo skupina Hajat Tahrir al Šam. V Idlibu je takrat živelo okoli tri milijone ljudi, kar polovica je bila priseljenih ali premeščenih iz drugih delov Sirije.

2019 ‒ ofenziva na Idlib in ameriška "izdaja" Kurdov

Med februarjem in marcem 2019 SDF s podporo ZDA izvede zadnjo operacijo proti IS-ju, ki je dokončno poražen v bitki za Baguz v pokrajini Deir Ezor. Nekdanji kalif Al Bagdadi v enem redkih videonagovorov aprila prizna poraz in pozove privržence, naj izvajajo napade po vsem svetu.

Med aprilom in junijem 2019 sirske in ruske sile izvedejo silovite napade na Idlib in prekršijo turško-ruski dogovor. Razseljenih je bilo 270.000 civilistov, uničene številne bolnišnice. Septembra se v Ankari sestanejo voditelji Irana, Rusije in Turčije za "deeskalacijo" razmer v Idlibu. Kljub sklenjenemu premirju sirske sile decembra znova okrepijo napade na Idlib.

Oktobra ZDA napovejo umik svojih vojakov s severa Sirije. Ogorčeni Kurdi posvarijo pred velikim turškim vpadom ‒ Turčija tudi res začne operacijo Mir pomladi, s katero zajamejo pas na severu Sirije, ki so ga predtem nadzorovali Kurdi.

14. oktobra SDF sklene dogovor z Asadom, da bi preprečili večjo turško invazijo, po katerem se provladne sile lahko vrnejo v mesta, ki so jih več let nadzirali Kurdi. 22. oktobra Putin in Erdogan dosežeta dogovor, da bodo kurdske borce potisnili iz turško-sirskega mejnega pasu. Sirske vladne sile postavijo postojanke v Raki.

26. oktobra ameriške sile v nočni operaciji ubijejo vodjo IS-ja Al Bagdadija. "Umrl je kot pes," njegovo smrt naslednji dan oznani Trump. 30. oktobra se prvič sestane 150-članski Odbor za sirsko ustavo, v katerem je 50 predstavnikov vlade, 50 predstavnikov opozicije in 50 predstavnikov Združenih narodov.

2020 ‒ humanitarna kriza v Idlibu, koronavirus in ... znova protesti

Februarja pride do neposrednih spopadov med turškimi in sirskimi vojaki. Sedem dni spopadov se konča šele z mirovnim sporazumom med Turčijo in Rusijo. Sirske vladne sile in Rusija nestanovitno nadaljujejo ofenzivo na Idlib. Tudi Izrael nadaljuje letalske napade na oporišča proiranskih milic.

Združeni narodi sporočijo, da je ofenziva Asadovih sil na Idlib sprožila najhujšo humanitarno katastrofo v času vojne. Razseljenih je bilo skoraj milijon civilistov, številni razseljeni so bili prisiljeni spati na prostem, številni so umrli zaradi podhladitve. Visoka komisarka Michelle Bachelet je Asada in Rusijo obtožila namernih napadov na civiliste.

Marca Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) začne testiranja na novi koronavirus. 23. marca potrdijo prvi primer, 30. marca pa prvo smrtno žrtev.

Avtonomna (kurdska) administracija na severu in vzhodu Sirije začne kampanjo popisa vseh tujih prebivalcev v taborišču Al Hol, kjer naj bi živelo več deset tisoč ljudi, tudi nekdanji borci IS-ja. Balkanska mreža preiskovalnega novinarstva (BIRN) je februarja letos opozorila, da v taboriščih po Siriji živi tudi 130 otrok z območja Zahodnega Balkana, predvsem Albanije in BiH-a. ZN in Rdeči križ sta evropske države že večkrat pozvala k repatriaciji svojih državljanov iz Sirije.

Junija izbruhnejo protivladni protesti v mestu Svejda pod nadzorom vlade. Redke večdnevne proteste, na katerih zahtevajo odstop Al Asada. Varnostne sile pretepejo in aretirajo več protestnikov.

Julija na območjih pod nadzorom Al Asadovih sil potekajo parlamentarne volitve. Zmaga Al Asadova stranka Ba'th. Številni na volitvah ne smejo glasovati.