"Verjetno se je vse skupaj začelo pred kakšnim letom, na začetku lanske karantene, ko smo zapustili šolo in bili doma. Ker sem zelo socialen človek, imam rad družbo in mi družba zelo pomaga, mi je to predstavljalo velik manko. Zato se mi zdi, da sem takrat začel počasi, a vse bolj padati," pravi dijak Jan, ki svoje slabo obdobje opiše z naslednjimi besedami: "Kot da gre za majhno sivo sobo, v kateri sedim na tleh in se počutim prazno, nemočno, brezizhodno. V tej sobi ali luknji, kakor koli si jo že vsak pri sebi predstavlja, se je težko izražati, težko je povedati, kaj je dejansko tisti vzrok, da si prišel tja, kaj je s tabo narobe v tistem trenutku. Zaradi tega je tudi težko priti ven iz tega območja samote, praznine, žalosti, nemoči. V tistem trenutku ti gre po glavi ogromno misli. Težko jih je ločiti med sabo, težko je najti nit v tem klobčiču in vse skupaj povezati v smiselno celoto. Ta luknja je zame res samoten in žalosten kraj, kjer ne vem, kaj bi sam s sabo."

O svojih duševnih stiskah je težko govoriti naglas, pravi Jan, kar pa ni njegovo pravo ime. Stigmatizacija ljudi, ki občutijo stisko ali trpijo za duševno motnjo, je namreč v naši družbi še vedno prisotna. "Precej težko se je izpostaviti, ker daješ v takem pogovoru del sebe, svoje osebnosti in intimnosti drugim. Veliko ljudi bi znalo to videti kot šibkost ali pa se sami ne bi počutili lagodno. Zato bi rekel, da se je nelagodno izpostaviti, ne le na radiu, ampak tudi v zasebnem življenju, tudi pred prijatelji." Te dni je sicer bolje, saj se je pouk na šoli, sicer izmenično, začel tudi za dijake od 1. do 3. letnika in je tako lahko ponovno med vrstniki.

Podobno razmišlja tudi dijakinja Inja Ajda, ki ima zdaj že nekaj let diagnosticirano depresijo, anksiozne motnje in panične napade: "Najtežji je na trenutke občutek nemoči oz. ko ta slaba obdobja prevladajo, te prevzamejo in ne vidiš poti iz tega ozkega tunela. A če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi najtežje to, da se nekomu odpreš."

Več stisk, ne pa nujno tudi iskanja pomoči

A že sam pogovor o doživljanju posameznika lahko deluje zdravilno, je prepričana psihologinja Ajda Erjavec iz Društva šolskih svetovalnih delavcev. In dodaja: "Da opozarjamo na pomen ustrezne preventive, je nujno odpirati pogovore o tem, kaj vse gre narobe, če te preventive ni ali če imamo v družbi premalo časa, da se ukvarjamo drug z drugim, da se poslušamo, da drug drugega res pristno vprašamo, kako smo, in da si tudi pristno odgovorimo."

Zadnje leto mladim res ni prizanašalo, tudi na področju duševnega zdravja ne. "Opažamo precej več stisk, razpoloženjskih in čustvenih težav, več posameznih simptomov, ne pa nujno več iskanja pomoči. Ko govorimo o simptomih tesnobe, depresivnosti in podobno, pa je tudi neiskanje pomoči eden od simptomov. Tako da prihaja do razhajanja med opažanji na terenu pri mladih in tem, ali in kakšno pomoč mladi iščejo," dodaja Erjavčeva, ki sicer dela v svetovalni službi Gimnazije Vič in je ves čas v stiku z mladimi.

Od 10 do 25 odstotkov mladih naj bi imelo vsaj eno duševno motnjo, po navadi pa gre za več motenj hkrati, nam je povedala psihiatrinja Melita Bokalič, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije z oddelka Službe za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki. Zadnje leto je bilo po njenih besedah res težko, a vsak človek na zunanje okoliščine reagira drugače: "Mogoče na nekoga, ki ima dobro biološko osnovo, ki ima za sabo urejeno družino in urejene stike, ta koronavirus ni prinesel veliko sprememb, funkcionirajo naprej na drugačen način, saj so se hitro prilagodili. Za nekoga drugega, ki pa na primer živi v neurejenih razmerah, kjer okolje ni podporno, pa je bilo tole izjemno težko obdobje. In še traja."

Zakaj nekdo trpi za depresijo ali kakšno drugo duševno motnjo?

Na razvoj duševnih motenj vplivajo tri vrste dejavnikov, pove psihiatrinja, in ne, kot mogoče kdo napačno razmišlja, le starši in napačna vzgoja. Prav tako razvoj duševnih motenj ni nujno povezan s travmo. "V mislih moramo imeti bio-psiho-socialni model, vedno so tukaj torej tri vrste dejavnikov, ki se poklopijo, da nastane neka čustvena ali vedenjska motnja," razloži Melita Bokalič.

Prvi je biološki, genski, kar pomeni, da se je oseba z rahlo predispozicijo do razvoja duševnih motenj že rodila. To prinaša večji dejavnik tveganja, da bo pozneje ob manjših pritiskih iz okolja prišlo do čustvene motnje. Pod psihološki del sodijo karakterne poteze posameznika, ki se do neke mere dedujejo, do neke mere pa se izoblikujejo predvsem v tistih najbolj zgodnjih mesecih življenja. "Prva polovica prvega leta življenja je zelo pomembna za razvoj varne navezanosti, občutka, da je svet varen. Lahko pa, če takrat ni neke prave usklajenosti med otrokom in materjo, pride do občutka, da je svet nevaren, da so ljudje grožnja." Med tretje, kulturološko-socialne dejavnike pa sodijo vsi širši dejavniki iz okolja, ki vplivajo na človeka. Pri mladostnikih je lahko ta kaplja čez rob oz. sprožilec simptomatike zavrnitev s strani vrstniške skupine, slaba ocena v šoli, lahko tudi kakšna hujša travma, kot sta spolna zloraba ali fizični napad.

Pri Inji Ajdi so se prvi simptomi pokazali v 6. razredu osnovne šole, ko so jo vrstniki izločili iz svoje skupine. Zelo so ji stali ob strani starši, ki so zaradi njenih hudih napadov panike poiskali tudi strokovno pomoč. A do srednje šole sploh nihče od prijateljev ni vedel za njene težave, šele tam je bilo okolje zanjo bolj spodbudno. Kako je to mogoče? "Sem dobra igralka," pravi. "Če ljudje ne iščejo, ne opazijo. Jaz sem vse skupaj zelo dobro skrivala, še vedno znam. Ampak zdaj se trudim ne delati tega, ker je še slabše, če tlačiš take stvari. Tako da ni bila ravno težava skrivati, bila sem pač tiha in zadržana."

Kakšne vrste duševnih motenj poznamo?

A če pri neobvladljivih paničnih napadih veš, da je treba poiskati pomoč, kako pa je pri občutkih žalosti, brezupa, tesnobe ali samomorilnih misli? Kdaj žalost preraste v depresijo in kdaj samomorilne misli in razmišljanje o smrti postanejo nevarne? Kdaj lahko mladi in starši sami ugotovijo, da ne gre le za obdobje odraščanja, ki bo minilo, temveč je treba poiskati strokovno pomoč? Odgovarja specialistka otroške in mladostniške psihiatrije Melita Bokalič: "Ko opažajo, da je ta žalost tako dolgotrajna in tako globoka, da v svojem življenju ne morejo več normalno funkcionirati. Če je prej nekdo normalno zmogel iti v šolo, tam dobivati ocene, se družiti, imeti zraven še neke hobije, doma postoriti kakšne stvari, potem pa ta dolgotrajna žalost pripelje do tega, da človek ne zmore več v šolo, da šolski uspeh začne padati, da nima več volje do druženja s prijatelji, to pa potem že je rdeča lučka, da je treba poiskati pomoč." Samomorilne misli in razmišljanja o smrti pa postanejo nevarne takrat, ko prevzamejo večji del razmišljanja in se mlad človek preveč osredotoča na to, še dodaja.

Pri otrocih in mladostnikih strokovnjaki srečujejo predvsem tri sklope duševnih težav, razloži psihiatrinja. Depresija, anksiozna motnja in panični napadi, ki so skrajni rob anksiozne motnje, sodijo med čustvene motnje.

Sem sodijo tudi motnje hranjenja, saj je v ozadju vedno neka čustvena stiska. Druga vrsta duševnih stisk so vedenjske motnje, ko je otrok jezen, razdražljiv, neubogljiv, trmast, to pa lahko preide tudi v bolj izrazite vedenjske motnje. Velikokrat gre sicer za preplet tako čustvenih kot vedenjskih motenj, dodaja Bokaličeva. Tu so še razvojno-nevrološke motnje, ki so prirojene in jih odkrijejo že zelo zgodaj v otrokovem življenju.

Mednje sodijo spektroavtistične motnje, ADHD oz. hiperkinetična motnja in manj razvite intelektualne sposobnosti. V Sloveniji sicer strokovnjaki že dalj časa opozarjajo na to, da jih je premalo, čakalne dobe za pedopsihiatra ali kliničnega psihologa pa so lahko celo več kot leto dni.

Pri Inji Ajdi so se tako simptomi pokazali v 6. razredu, strokovno pomoč je dobila v 9. razredu in takrat tudi uradno diagnozo – in z njo občutek, da je s tabo nekaj zelo narobe: "Ta občutek je bil najprej pri meni, ker sem bila mlajša, zelo prisoten. Ker je lahko za otroka, pa najbrž ne le za otroka, temveč za kogar koli, dobiti tak velik list z dolgimi medicinskimi izrazi in to prebirati, rdeča luč, da je s tabo nekaj res narobe. A pri meni je po nekaj letih obravnav in odraščanja ta občutek izzvenel. Ko pogledam sebe zdaj, ne vidim več nekoga, s katerim je nekaj narobe."

Redno obiskuje pedopsihiatrinjo, ki ji je v tem času zelo pomagala. A delo je težko, pot zazdravitve (pri duševnih motnjah strokovnjaki ne govorijo o ozdravitvi) pa dolga, saj vključuje temeljito analizo svojega življenja, čustvovanja, občutenja, odnosov v družini in družbi. Tega jo je bilo na začetku strah, priznava: "To je zelo strašljiva zadeva. In tudi čustveno zelo zahtevna. Jaz še zdaj pridem od svoje pedoprihiatrinje čisto utrujena, ker obravnava zahteva precej napora. Treba se je poglobiti vase in se vprašati, raziskati stvari. Vsakič znova mi je obisk izziv, ker to pomeni, da se moraš odpreti. To pa pomeni, da se bom morala sprijazniti s tem, kar bom našla, ko bom pogledala vase in rezultat ni vedno najlepši. Poleg tega to zahteva veliko razmišljanja in iskanja vzorcev, pri čemer ti strokovnjak pomaga." Obdobja, ko je težko, še vedno prihajajo, saj se v življenju vedno pojavljajo vedno novi izzivi, a so manj intenzivna, nanje je boljše pripravljena.

Janu za zdaj zadostuje pomoč prijateljev in šolske svetovalne službe. Sam je najprej povedal prijateljici: "Pomembno je, da nekomu poveš. Na začetku sploh ni treba, da ti kdo pomaga, pomembno je, da daš to ven, da poveš nekomu za svojo stisko. Že to ti da občutek, da nisi čisto sam in da je nekdo na tem svetu, ki ve za tvojo stisko, te mogoče tudi razume – mogoče, ne nujno – in ki ti bo mogoče lahko pomagal."

Hobiji kot varovalni dejavnik

Ker je o svojih občutkih velikokrat težko govoriti, najbrž ni čudno, da tako Inja Ajda kot Jan najdeta druga sredstva za svoje izražanje: glasbo, risanje in pisanje. Hobiji so varovalni dejavnik, poudarja tudi Ajda Erjavec: "Umetniške in športne dejavnosti, pa tudi ostali hobiji, kjer nekaj ustvarimo, kjer damo iz sebe čustva, misli in ta energetski moment, ki se nam čustveno nabira v obdobju stisk, so dobrodošli kanali. In to so dejavnosti – za razliko od nedejavnosti, ki se pogosto pojavljajo v nekem depresivnem obdobju, pa tudi tesnoba ljudi pogosto hromi." Te dodatne dejavnosti in hobije velikokrat mladi razvijajo tudi v šoli, a na te umetniške in vzgojne predmete in obšolske dejavnosti velikokrat gledamo zviška, opozarja Erjavčeva, saj se skozi kapitalistično logiko ne zdijo najbolj produktivni in tržno zanimivi: "A imajo pomembno vlogo pri oblikovanju osebnosti in pri iskanju kanala, ki nam odgovarja, kadar moramo razmisliti o tem, kaj se nam dogaja, ali pa samo biti v svojih manj prijetnih čustvih. Kadar nas je strah, kadar smo žalostni, kadar smo razočarani, si moramo dovoliti te občutke. Če imamo kanale, kjer lahko to pristno živimo, ne pa bežimo pred njimi, je to dobrodošlo."