Istoimenska balada Franceta Prešerna je dobila svežo, lahkotno in sporočilno zgovorno plesno podobo, ki je poskrbela za vrhunsko predstavitev naše države evropskemu občinstvu.

Izrazito gledališko zasnovana predstava, ki črpa iz slovenske folklore, nas že v uvodu popelje na sveti kraj. Osrednji predmet čaščenja je voda – element očiščevanja, rojevanja in rasti. Zato voda, vedro in veslo v predstavi niso uporabljeni le kot scenski elementi, temveč jih je koreograf Edward Clug dejavno vključil v plesno gibanje ter jih tako zanimivo in učinkovito izrabil v koreografiji. Ta namreč za svojo pripoved uporablja preprosto gibalno govorico in ne sili v pretencioznost, praktično pa jo dopolnjuje izčiščena scenografija Marka Japlja.

Sorodna novica Kakšen kulturni program bo pospremil slovensko predsedovanje Svetu EU?

Koreografija z nenehnim gibanjem ponazarja fluidnost vode in energijskega krožnega pretoka, izvirna glasba Milka Lazarja pa s svojimi abruptnimi cezurami gibalni perpetuum mobile ves čas domišljeno prekinja. Domišljena pa je tudi kulisa – Blejski otok, ki s pomolom, 99 stopnicami in cerkvijo sestavlja naravni amfiteater. Tam v pravljičnem siju vzhajajoče lune, ki osvetljuje gladino jezera in nežno razgalja premišljeno nevsiljivo kostumografijo Lea Kulaša, dekleta in mladeniči plešejo ples igrivosti in radoživosti. Med plesalci je bilo ves čas čutiti izvrstno komunikacijo. Monja Obrul je bila v vlogi Uršike prepričljivo fatalna in se je odlično ujela z izkušenim Sytzejem Janom Luskejem, ki je plesal naslovno vlogo. Skupaj sta zelo doživeto odplesala igro izmuzljivosti, poželenja in predaje.

Vsi sodelujoči so izvirno prepletli tradicijo, umetnost in naravo, Prešernovo snov in Blejski otok pa pretvorili v unikat ter tako dokazali, da smo Slovenci sodoben in pogumen narod, ki z odličnimi idejami izvirno neguje tradicijo.