Gledalci bodo ob gledanju filma Spencer hitro vzpostavili povezavo s še enim podobnim celovečercem, namreč z Jackie iz leta 2016. Podobnost ni naključna, saj se je pod oba podpisal čilski režiser Pablo Larrain. Če se je takrat v kožo Jackie Kennedy vživela Natalie Portman, je zdaj po njenih stopinjah sledila Kristen Stewart, ki pa je imela veliko dela s specifičnim britanskim naglasom.

Larrain želel predvsem posneti film za svojo mamo
Larrain in Stewartova sta film na dan svetovne premiere predstavila na novinarski konferenci. Prvo vprašanje se je pravzaprav postavilo kar samo od sebe ‒ zakaj ravno film o princesi Diani? 45-letni režiser ni imel težav pri utemeljevanju svoje odločitve.

"Odgovorov na to vprašanje je veliko. Hotel sem posneti film, ki bi bil všeč moji mami. Da bi se lahko poistovetila s tem, kar je ona videla v njeni figuri. Diana je bila slavna, lepa ikona. Bila pa je tudi mati. In še pomembneje, bila je oseba, ki je s svojo izjemno empatijo ustvarila nekaj res lepega. Zanimalo me je, kako je lahko bila tako privilegirana oseba, ki je bila povezana s kraljevo družino, obenem tako normalna in običajna. A bolj kot sem jo gledal, bolj sem se zavedal, da s sabo nosi tudi veliko skrivnosti. Ta kombinacija pa je bila skupaj z njenim magnetizmom izjemno izhodišče za film."

Trenutki krize veliko povedo o osebi
Larrain se je torej znova oprijel svoje metode, s katero nam poda vpogled v življenje slavne osebe v zelo kratkem časovnem obdobju. Film Spencer se tako osredotoči na obdobje okoli božiča leta 1991, v času pred mučno ločitvijo od princa Charlesa. Zakaj ravno to obdobje?

"Zanimivo se mi zdi, da namesto obravnavanja daljšega obdobja spremljaš osebo v trenutkih krize. V teh trenutkih se zgodijo zelo zanimive stvari in na ta način lahko osebo mnogo bolje spoznamo. Obenem pa je bila to lepa priložnost, da ustvarimo pravljico z nekoliko drugačno strukturo. Diana je na začetku zlomljena, potem postane neke vrste duh, na koncu pa zaceli rane in je pripravljena na nove izzive. Vsi pripovedujemo pravljice svojim otrokom, da bi jim dali boljše razumevanje življenja in bolj optimističen pogled na svet. A ko odrastemo, razumemo, da so tudi te zgodbe v resnici zelo težke. V naši zgodbi imamo pred sabo princeso, ki beži od tega, da bi bila kraljica. To pa zato, ker je želela biti zgolj tisto, kar je."

V zgodovini je bilo le malo ljudi, kakršna je bila Diana
Kristen Stewart je bila s to vlogo morda celo postavljena pred izziv kariere. Zdaj, ko ima to izkušnjo za sabo, lahko prav ona morda odgovori na večno vprašanje: od kod izhajata neverjetna karizma in prijaznost princese Diane?

Sorodna novica Premiera filma Dune v Benetkah: vizualni spektakel z odločno okoljsko in politično noto

"Mislim, da je to nekaj, s čimer se je rodila. So ljudje, ki jim je preprosto dana takšna energija. Obenem pa menim, da se je ravno toliko, kot je bila normalna in sproščena, po drugi strani počutila izolirana in osamljena. Želela je, da bi se vsi okoli nje počutili sprejeti, v zameno pa si je želela le to, da bi iste stvari bila deležna tudi sama. Hotela je razkriti nekaj resnice v okolju, ki je bilo zelo okorno. Fascinantna je ideja, da se nekdo, ki tako močno skrbi za dobro počutje drugih, v sebi počuti tako slabo. Mislim, da v zgodovini ni bilo veliko takšnih ljudi, kakršna je bila ona."

O njeni dobroti se je 31-letna igralka med pripravami prepričala tudi sama.
"Tudi kadar je imela na sebi najlepša oblačila, ste dobili občutek, da bo vsak trenutek sezula čevlje in se prišla družit z vami, se dotaknit vašega obraza. To ni tako preprosto, kadar stopicate naokoli v visokih petah in naj ne bi nihče prišel blizu vas. Ni bilo pomembno, kaj je nosila. Obleke je znala uporabiti kot ščit, obenem pa je bila venomer izredno dostopna. Svoje srce je nosila na dlani."

Igralsko slavo je težko primerjati s kraljevsko
Glede na to, da je v kožo pokojne princese vstopila igralka, ki je zvezdništvo okusila že kot otrok, je bilo popolnoma logično vprašanje, v kolikšni meri se je tudi sama identificirala z njenim položajem ujetosti. Jo je zaradi lastne slave dejansko tudi bolje razumela?

"Sem jo, pa čeprav je težko odgovoriti na to vprašanje. Diana je bila najbolj slavna oseba na svetu. Tudi jaz sem sicer okusila veliko slave, a niti približno na takšni monumentalni ravni, da bi simbolno predstavljala celoten narod ali svet. Moja izkušnja slave je predvsem ta, da včasih nimaš nadzora nad situacijo. Še posebej, kadar gre za vtise drugih ljudi o tebi. To se nam sicer dogaja vsem. Občutek, da je zgodba o tebi, ki kroži po ulicah, neresnična, ti pa ne moreš ničesar storiti glede tega. Pogosto si v položaju, da se 5 minut družiš z nekom, pa morda ne pustiš najboljšega vtisa. Milijonkrat sem si zaželela, da bi šla nazaj in povedala stvari drugače. Zato si lahko predstavljam, kako se je ona počutila v takšnem položaju in kako so jo zaradi tega nenehno potiskali v kot."

Sama od sebe se ponuja tudi vzporednica med britanskim kraljevim dvorom in Hollywoodom, v katerem igralka deluje že od malih nog. Igralka je potrdila, da je ključen vidik slave prav v tem, da ohraniš svojo neodvisnost, kar ona sama počne prek lastne režiserske ustvarjalnosti in izbiranja vlog v manjših, neodvisnih filmih.

"Osebno ne čutim tako vsiljene ridignosti, kot jo je občutila ona. Razlika je v tem, da je meni dovoljeno delati napake. Velika razlika je med igralko in članico kraljeve družine. Ta mora vzdrževati ideal, ki drži skupaj celoten narod. Pri meni ni tako. Če bi bilo, bi nenehno bruhala v zaodrju. Na srečo imam jaz možnost ustvarjati umetnost, ki je iskrena in kjer so dovoljene napake."

Nihče ne more vedeti, kako se je zares počutila
Življenje na kraljevem dvoru je pregovorno strogo in polno izredno podrobnih pravil, ki zapovedujejo vsak vidik vsakdana članov družine. Katere vidike se je morala igralka sama naučiti, da je lahko stopila v čevlje princese Diane?

"Na prizorišču snemanja smo imeli svetovalce, ljudi, ki so nam natančno povedali stvari, ki jih nismo vedeli. Denimo to, da ne smeš iti sam v kuhinjo in krasti hrane. Ogromno detajlov, ki se jih niti ne spomnim več. Venomer smo imeli zraven nekoga, ki nas je popravljal, da je dogajanje delovalo pristno."

Stewartova pa vseeno meni, da bo princesa Diana ne glede na njeno neizmerno slavo in popularnost za vedno ostala ‒ uganka.
"Diana je bila oseba, za katero so vsi čutili, da jo poznajo. To je bil njen talent. Vsem se je zdelo, da so njeni prijatelji, kot da je njihova mama. Ampak ironično je bila tudi izredno nedosegljiva. Po eni strani si je želela biti povezana, a je namesto tega bila najbolj izolirana od vseh. Do neke mere se zato res poistovetim z njo, a nihče ne more vedeti, kako ji je v resnici bilo. Lahko si samo predstavljamo. In najbolj ironična ter žalostna plat njene zgodbe je prav to, da je na koncu nikoli ne bomo zares poznali."

Sorodna novica Benetke: deset najtežje pričakovanih filmov

Prav zaradi tega sta režiser in igralka opozorila, da film Spencer ni zgodovinsko natančen vir, temveč zamišljanje, kako je morda bilo videti princesino življenje v tistih ključnih dneh.

Film prikazuje zgolj hipotetičen scenarij
"Film ne ponuja nobenih novih informacij," je razložila Stewartova. "Ne pretvarja se, da ve nekaj, česar v resnici ne. Film predvsem poskuša v gledalcih vzbuditi določen občutek. Njegova ambicija je premoščanje razpok. Če bi denimo naredili takšen film o meni, sama ne bi imela občutka, da mi kar koli krade ali jemlje."

Film Spencer je bil sicer predstavljen v tekmovalnem programu 78. filmskega festivala v Benetkah in bo v soboto med kandidati za nagrade, ki jih bo podelila žirija, na čelu katere je letos južnokorejski režiser Bong Joon-ho.