Svet okrožja Bedfordshire z juga Anglije je poslal staršem in skrbnikom otrok spletno obvestilo, v katerem jih prosijo, naj bodo previdni, saj so prejeli elektronska poročila, da otroci in mladostniki posnemajo nasilne igre iz priljubljene Netflixove serije Squid Game, ki je sicer označena s 15+.

“Zadnje čase se pojavljajo skrb vzbujajoča poročila o otrocih in mladini, ki v šolah igra Squid Game. Squid Game gledajo tudi prek ostalih platform, kot sta YouTube in TikTok, glede na priljubljenost iger v seriji pa so razvijalci iger že poustvarili različne mini igre na svojih platformah. Toplo priporočamo, naj otoci ne gledajo Squid Game. Serija je precej nazorna z obilico nasilne vsebine," so zapisali po poročanju Guardiana.

Podobno obvestilo pošiljajo staršem tudi nekatere šole, ki so opazile, da so se nasilne različice iger razpasle med otroki. Iz Belgije prihajajo poročila, da so otroci poražence igre celo pretepli.

V seriji namreč igralci, prezadolženi liki z družbenega dna, tekmujejo med seboj v tradicionalnih korejskih otroških igrah za bajno vsoto denarja (32 milijonov evrov), a jih spodleteli poskus stane njihovo življenje. Čeprav je v seriji upodobljena nasilna uprizoritev usmrtitve s strelnim in hladnim orožjem, pa so določene igrice, ki se jih otroci lahko igrajo na igriščih sami, kot sta vlečenje vrvi in frnikole.

Sorodna novica Squid Game: kako visoka je cena preživetja v kapitalizmu?

Kot poudarja Guardian, pa otroci neposredno niti ne gledajo celotne serije, temveč vidijo njene izseke na TikToku in drugih družbenih platformah, kjer uporabniki objavljajo svoje različice in pravila iger.

Naj omenimo, da si je serijo v prvih 28 dneh predvajanja pretočilo 111 milijonov uporabnikov Netflixa, kar je s prvega mesta priljubljenih predvajanj izpodrinilo fiktivno zgodovinsko dramo Bridgerton.

Otroci naj bi tako posegali po fizičnem nasilju za kaznovanje poražencev. Še posebej priljubljena je igra rdeča luč, zelena luč – pri nas poznana kot Ljubljana Zagreb Beograd STOP -, ko poskušajo igralci priteči na drugo stran igrišča, medtem ko se tisti, ki šteje, ob koncu izštevanke obrne. Kdor se ne ustavi, je izločen iz igre.

Pri otroški igrici satje, ko so morali tekmovalci v seriji Squid Game z iglo izdolbsti odtisnjeno podobo na strjenem piškotu, ne da bi ga zlomili, pa se je postavila skrb, da bi se lahko otroci hudo opekli v postopku karamelizacije sladkorja, kar že počnejo na TikToku.

Premišljena scenografija: "Igralcem smo hoteli vzbuditi strah"

Tudi sami kadri v seriji so uprizorjeni zelo realistično, kot povečane različice otroških igrišč, igral in iger ob pomoči računalniško generiranih podob (CGI), "tako da so se igralci na snemanju počutili kot majhni otroci", je za Dezeen pojasnil direktor serije Hwang Dong-Hyuk in dodal, da so hoteli za izvedbo nasilnih iger oblikovati prostor, "ki bi sprožil nostalgijo".

Pri tem so največ pozornosti namenili igri s frnikolami, kjer so postavili tradicionalno južnokorejsko četrt. "Največ pozornosti smo posvetili tej sceni. Porabili smo veliko časa – naša največja skrb pa je bila, kako uprizoriti sončni zahod. Hoteli smo uprizoriti podobo, ki bi bila tanka meja med resničnostjo in navideznostjo."

Tudi pri peti igri, kjer igralci z višine skačejo po steklenih ploščah mostu, so uporabili resnično steklo. "Že višina 1,5 metra vam lahko vzbudi strah. In steklo jih je (igralce) tudi dejansko naredilo nervozne. Tako smo lahko prikazali tudi nenadzorovane gibe telesa, ko je pod stresom. Občutek je bil, kot da bi skakal po resničnem mostu, igra je bila resnična, in to so tudi občutili," je dodal.

Severna Koreja serijo prepovedala

Čeprav je Netflixova serija na prvem mestu gledanosti na pretočnih vsebinah v 90 državah po svetu, so jo v Severni Koreji prepovedali in označili za "žalostno resničnost družbe Južne Koreje", saj da se serija osredotoča le na kapitalistične vrednote, kot je denar, "svet, v katerem šteje le denar in ki je podoben peklu". Poleg tega pa slavi družbo, v kateri so "korupcija in nemoralni običaji nekaj normalnega".

Igra Južne Koreje: malo ameriška, a po standardih Pekinga

Kot ugotavlja BBC, pa je serija dosegla tako velike razsežnosti zaradi dveh dejavnikov: cunamija korejske kulture, ki se vse bolj uveljavlja v Zahodni kulturi, kar smo videli predvsem z glasbenim fenomenom ustvarjalcev K-popa, in epidemije.

T. i. K-drame so med Azijci izjemno priljubljene več let. Predvsem zaradi liberalizacije južnokorejske družbe, ki je začela pospešeno vlagati denar v filmsko produkcijo tega žanra.

Medtem ko se je Japonska bojevala s padcem gospodarske rasti v 90. letih, Kitajska pa z njenim razcvetom, je Južna Koreja izrabila svojo priložnost – ponudila je televizijske vsebine, ki so bile bližje ameriškim oddajam, a moralno sprejemljive za nepopustljivi Peking.

Tako so korejske K-drame začele vse bolj prodirati v življenje prebivalcev azijskih držav.

Poleg tega pa so svetovno razsežnost K-dram sprva omogočile pretočne platforme, kot sta Viki in Drama Fever, ki je omogočala tudi angleške podnapise. Z vse večjo priljubljenostjo K-dram pa so začele padati tudi pogodbe z zahodnimi ponudniki, kot sta Hulu in Netflix. Ko je leta 2018 Warner Bros ukinil Drama Fever, je svojo priložnost izkoristil ravno zadnji.