"Dialektika je naslednja: med visoko umetnostjo in smetjem je zelo kratka razdalja, in smetje, v katerem je ščepec norosti, je prav zaradi tega bližje umetnosti," je nekoč izjavil veliki režiser Douglas Sirk. Danes njegov opus velja za vzor kritičnega filma, ki se subverzivno plasira kot lahkotna zabava za množice.

V ciklu Kinoteke na prvem programu TV Slovenija si boste lahko ogledali tri najreprezentativnejše Sirkove celovečerce. Že nocoj ob 23.10 je na vrsti drama Vse, kar dovoli nebo (1955), naslednji petek sledi Zapisano v vetru (1956) in čez dva tedna Imitacija življenja (1959).

Douglas Sirk (1897‒1987), ki se je kot Hans Detlef Sierck rodil v Hamburgu, je bil v zgodnji etapi svoje kariere eden najbolj cenjenih gledaliških režiserjev v Weimarski republiki. Leta 1934 je presedlal k studiu Ufa, največjemu nemškemu filmskemu studiu, in med drugim posnel eksotični melodrami, ki sta iz Švedinje Zarah Leander naredili nacistično filmsko zvezdo. Na začetku štiridesetih je zaradi svojih političnih prepričanj (in ker je bila njegova druga žena judovskega rodu) Nemčijo pustil za seboj in se podal v Hollywood.

Sirkovi zgodnji ameriški filmi ‒ vojne drame (Mystery Submarine), filmi noir (Sleep, My Love) in celo muzikal (Slightly French) ‒ niti komercialno niti kritiško niso pustili globlje sledi in so danes bolj ali manj pozabljeni. Vse pa se je začelo spreminjati v petdesetih, ko je Sirk prešel pod okrilje studia Universal in začel snemati filme z višjimi proračuni in velikimi zvezdami, kakršne so bili Rock Hudson, Dorothy Malone in Lauren Bacall.

Leta 1959, ko je bil na vrhuncu svoje slave in Universalov najslavnejši režiser, je Sirk filmsko režijo ‒ in Ameriko ‒ obesil na klin. Z ženo Hilde je zadnjih trideset let življenja preživel v Luganu v Švici.

"Filmi za ženske" kot žaljivka
A vrnimo se v obdobje med letoma 1954 in 1959, ko je za Universal režiral serijo melodram v Technicolorju. Najbrž najslavnejši med temi "filmi za ženske" (rekli so jim tudi weepies, "solzavi filmi"), so Čudovita strast (1954), Vse, kar dovoli nebo (1955), Zapisano v vetru (1956) in Imitacija življenja (1959); tri od njih bodo na sporedu v tokratnem ciklu Kinoteke. "Film za ženske" je bil takrat sinonim za hollywoodsko melodramo, v kateri ni manjkalo prepovedanih ljubezni, tragedije, razčustvovane glasbe in joka pred kamero. V ta žanrski predalček so kritiki posmehljivo strpali vse, kar naj bi nagovarjalo žensko občinstvo: "filmi za ženske" so veljali za frivolne, nerealistične in pretirano razčustvovane (to lahko primerjamo z novodobnim seksizmom pri obravnavi t. i. "chick flicks" kot specifičnemu podžanru nekateri rečejo danes.)

Kritiška stroka je Sirkov opus začela na novo interpretirati šele v sedemdesetih: v njem so videli briljantnega režiserja in ne več "samo" avtorja sentimentalnih štren. Pri tem se je stroka strogo osredotočala na režiserjeve mojstrske snemalne in montažne prijeme ter milostno zamižala na eno oko ob zgodbah, ki so v ospredje postavljale ženske. Tradicionalna mizogina hierarhija, ki je avtorja postavljala na piedestal "visoke umetnosti" in gledalke melodram med ljubiteljice "šunda", je bila tako še vedno na delu.

Šele v osemdesetih so se pojavile prve kritičarke, ki so začele resno analizirati Sirkove protagonistke ter zgodbe zatrtega hrepenenja in spolne sle, v katerih so nastopale. Sirkove ženske praviloma vedo, kaj hočejo, sledijo svojim hrepenenjem ter se ne vdajo in ne pritožujejo, ko naletijo na nasprotovanje okolice. Danes mnogi vidijo podtekst tudi v Sirkovem rednem sodelovanju z Rockom Hudsonom, ki je v odnose med spoloma pred kamero vneslo določeno ambivalentnost. Subverzivnost Sirkovih melodram je namreč skrita pod površjem: Hollywood je kritiziral in dekonstruiral implicitno, od znotraj. Z uporabo pretiranih situacij in zgodb je občinstvo istočasno zazibal v pravljico in podčrtal mehanizme v ozadju tovarne sanj.

Po klasifikaciji slavnega eseja Film/Ideologija/Kritika (Cahiers du Cinema, 1969) praktično ves Sirkov opus sodi v kategorijo filmov, ki se na prvi pogled v popolnem soglasju z vladajočo ideologijo, ob natančnejši analizi pa se izkaže, da je na delu "interna kritika, ki film razpara po šivih"; te razpoke je mogoče videti šele, če zremo onkraj navidezne formalne koherentnosti.

Je Sirk sam slutil razkorak med vrednotenjem njegovega dela v očeh sodobnikov in "rehabilitacijo", ki ga je čakala? V neki izjavi o delu za Universal je povedal: "Pustili so mi vsaj to, da sem obdeloval material, da sem do neke mere prestrukturiral par precej nemogočih scenarijev, ki sem jih moral režirati. Seveda sem moral upoštevati pravila, se izogibati eksperimentiranju, se držati družinskih filmov, jih pripeljati do 'srečnega konca' in tako naprej. Niso pa se vmešavali v moj način snemanja in montažo, kar pa mi je veliko pomenilo."

Vse, kar dovoli nebo: najsijajnejša hollywoodska melodrama
Po uspehu Čudovite strasti si je Sirk pri Universalu izboril višje proračune in več ustvarjalne svobode (a še vedno znotraj meja studijskega sistema). In tako je lahko posnel Vse, kar dovoli nebo, obsodbo dušebrižništva in sovraštva, ki se skriva za pokošenimi tratami urejenih predmestnih vil. Jane Wyman blesti v vlogi Cary, vdove z odraslima otrokoma in dolgočasnim življenjem, ki se strastno zaljubi v možaka, ki soseski ureja vrtove. Ron (Rock Hudson) jo očara s svojim svobodnim življenjem, ki se požvižga na pričakovanja, konvencije in zlobne jezike malomeščanske družbe.

Cary naleti na posmeh in odpor tako svoje premožne soseske kot tudi lastnih otrok ‒ sin in hčerka zelo jasno pokažeta, kaj si mislita o tem, da mama preživlja čas z nekom iz nižjega družbenega razreda. Sirk posredno obsodi pričakovanja, ki jih ima družba od žensk, pa tudi razredni snobizem ‒ a vse to počne v žanru melodrame, torej ob razkošni orkestralni glasbeni podlagi in izjemno dramatičnih prizorih. Ogromno pozornosti je posvetil razkošni mizansceni in zasičenim barvam, ki so podčrtane tako v Caryjini garderobi kot v odtenkih jesenskega listja. Ko jesen zamenja zima, kader zapolni s kristalno modrino neba in sijočo belino snega, pogost motiv zrcal pa razbija enotnost filmske slike in simbolizira dvoličnost številnih filmskih likov. Srečni konec, do katerega nas pripelje po številnih ovinkih, ni brez kanca tipične sirkovske ironije.

Sorodna novica Cikel filmov R. W. Fassbinderja, kontroverznega kronista povojne Nemčije

Zaradi svojega prepoznavnega "melodramatičnega sloga" je bil Sirk tako ljub celi vrsti poznejših režiserjev, od Rainerja Wernerja Fassbinderja in Johna Watersa do Quentina Tarantina in Pedra Almodóvarja. Prav Fassbinder je po zgledu Vse, kar dovoli nebo leta 1974 posnel enega svojih največjih filmov, Vsi drugi se imenujejo Ali (Angst essen Seele auf). Todd Haynes se je Sirkovi klasiki poklonil z dramo Daleč od nebes (2002).

Zapisano v vetru: tegobe naftnih milijonarjev
Vizualno razkošje zasičenih barv ter melodrama v dialogih in glasbi se nadaljujejo že v Sirkovem naslednjem filmu, Zapisano v vetru (Written on the Wind) iz leta 1956. Pred nami je zgodba teksaškega magnata Jasperja Hadleyja (Robert Keith) in njegovih razvajenih, zapitih potomcev: to sta Marylee (Dorothy Malone) in plejboj Kyle (Robert Stack). Marylee je že celo življenje zaljubljena v bratovega najboljšega prijatelja in sodelavca Mitcha (Rock Hudson), ki pa se zanjo ne zmeni. Mitch ima namreč oči samo za Lucy (Lauren Bacall), s katero se je Kyle pravkar poročil. V tem zamotanem ljubezenskem trikotniku vsak od protagonistov svetu prikriva svoje skrivnosti, vsi pa imajo globoke čustvene rane. Še posebej dramatičen je prizor, v katerem staremu Hadleyju na stopnišču odpove srce, Marylee pa v svoji sobi zaradi pijančevanja tega ne sliši: zdi se, kot da je starca ubila brezbrižnost mlajše generacije.

V središču filma je kontrast med Lucy in Marylee, Sirk pa dekonstruira tudi tradicionalno vrednotenje moškosti; Kyle se zapije in izživlja nad ženo, ker je zakompleksan zaradi svoje domnevne neplodnosti.

Film se torej dotika tako "občutljivih" tem, kot so nimfomanija, alkoholizem, morilski bes, splav, neplodnost, izsiljevanje in iluzija materialne sreče. Usoda je hotela, da je film izšel približno istočasno kot Velikan (1956), še ena drama teksaške družine z Rockom Hudsonom na čelu. Svojevrstna dediča Sirka sta tudi ključni žajfnici osemdesetih, Dallas (1978‒1991) in Dinastija (1981‒89). Film je bil nominiran za tri oskarje, dobil pa ga je samo Dorothy Malone za vlogo nebrzdane, provokativne Marylee.

Imitacija življenja: Sirkovo slovo od Hollywooda
Sirkovo poznavanje nemškega gledališča je bilo ključnega pomena za njegovo vpeljavo brechtovske tehnike potujitve v jezik filma; najbolj očitno je to v drami Imitacija življenja (1959), mojstrovem komercialno najuspešnejšem filmu. Po Brechtovem vzoru je tudi Sirk poskušal z igro in kulisami opozarjati na artificielnost filmske umetnosti ‒ natančneje: hollywoodskega filma.

Imitacija življenja je zgodba ambiciozne Lore Meredith (Lana Turner), ki se trudi uspeti kot igralka, hkrati pa ima veliko dela z vzgojo hčerke Susie (Sandra Dee). V svoj dom sprejme obubožano brezposelno temnopolto vdovo Annie Johnson (Juanita Moore), ki ima prav tako hčer, Sarah Jane (Susan Kohner). Annie v zmeno za streho nad glavo prevzame vlogo hišne pomočnice. Ženski se spoprijateljita, njuni deklici prav tako ‒ a na njihove odnose vplivajo rasne in razredne napetosti. Življenja Afroameričanov ob koncu petdesetih let še vedno kroji rasna segregacija. Lora ima svoji gostji rada, a na brezbrižen način: v resnici se ji niti ne sanja niti je ne zanima, kaj prestajata zaradi svoje rase.

Sarah Jane, ki je zelo svetle poti, dosledno zanika svoje afroameriške korenine in se, kjer se le da, pretvarja, da je belka. Ko otroka odrasteta, Sarah Jane zbeži od doma in zataji svoj rod, tudi matere noče več videti. Sklepni prizor joka nad materino krsto podčrta sporočilo: cena uspeha je (pre)pogosto smrt za posameznikovo dušo in integriteto.

V Imitaciji življenja so vse protagonistke, kot nakazuje že naslov, obsedene s površinskostjo in zunanjim videzom (najlepša metafora za to so diamanti, ki se bleščijo v uvodni špici). A pod lahkotno površino tega "solzavega filma" so resne teme ‒ rasa v petdesetih v Amerikih ‒ za katere je Sirk očitno verjel, da jih je treba ubesediti.