Strip Krik ljudstva (fr. Le Cri du peuple) je po priredbi istoimenskega romana francoskega romanopisca in filmskega ustvarjalca Jeana Vautrina (1933–2015) ustvaril priznani stripovski mojster Jacques Tardi (1946), ki se pogosto podpisuje zgolj s Tardi. Strip prepleta osebne zgodbe glavnih protagonistov z zgodovinskimi dejstvi. Za slovenski prevod, ki je izšel v sozaložništvu Založbe ZRC in revije Stripburger, je poskrbela Suzana Koncut, izid drugega dela je napovedan za prihodnjo pomlad.

Delavske množice prvikrat prevzamejo oblast
V pogovoru, ki ga je moderirala filozofinja Lea Kuhar, so sodelujoči najprej razmišljali o tem, zakaj je bila pariška komuna posebnost v svojem času. Sociolog in politični teoretik Tomaž Mastnak je povzel nekaj značilnosti. V Parizu se je pred 150 leti prvikrat v zgodovini zgodilo, da so delavske množice prevzele oblast. Bojevale so boj za nacionalno osvoboditev in hkrati za socialno osvoboditev. Tako so bile nacionalistične, bile pa so tudi internacionalistične, saj so bili v vodstvu komune tudi revolucionarji drugih evropskih držav. Mastnak je opozoril še na destruktivnost vladajočega razreda v prizadevanjih za ohranitev svoje moči. Nekaj besed je namenil tudi liberalizmu, ki je negacija pariške komune oziroma je zmaga nad pariško komuno pomenila zmagoslavje liberalizma.

Prva prevlada socialne revolucije
Kulturolog in predavatelj na Fakulteti za družbene vede Peter Stanković je opomnil, da pri pariški komuni ni bilo več vzporednosti političnega in socialnega boja, temveč je prvič v zgodovini prevladala socialna revolucija. Poudaril je odsotnost ideoloških bojev, četudi je bila pariška komuna tako rekoč prestreljena s številnimi ambivalentnostmi.

Uroš Mikanovič iz kolektiva Rdeča pesa se je posvetil temi Pariza. Kot je dejal, je bilo mesto le malo pred pariško komuno popolnoma drugačno. Med letoma 1853 in 1870 pa je doživel prenovo, ki jo je vodil Georges-Eugene Haussmann, v sklopu te prenove pa so na mestu nekdanjih delavskih naselij zgradili nove bulvarje in parke. Kot je dejal, je bila nova oblika mesta izrazito kapitalistična.

Svetovljanskost današnje levice
Drugi del pogovora je bil namenjen vprašanju, kaj bi bilo mogoče danes povleči iz izkušenj pariške komune. Po Mastnakovih besedah se je levica večji del zgodovine navdihovala pri pariški komuni, vendar se mu zdi, da današnja levica ne spada več v zgodovino, v kateri je bila pariška komuna eden od mejnikov. Današnja levica se po njegovem mnenju odpoveduje socializmu, je antinacionalistična in zato tudi antiinternacionalistična. Vse manj podpira nacionalno-osvobodilne boje, ni več antikolonialistična in ni več antimperialistična, je pa svetovljanska.

Nadalje je dejal, da današnja levica nima programa za obvladovanje ekonomske moči in velikokrat podpira programe velikih ekonomskih interesov. Poleg tega v veliki meri verjame v dobronamernost vladajočih elit in je liberalistična. Boj za svobodo se vse bolj seli drugam, migrira z levega dela političnega spektra, je še dejal Mastnak.

Razpršenost moči v sodobni družbi
Tudi Stanković meni, da je položaj danes zelo drugačen. Proletariat je v veliki meri izseljen v tretji svet, v ospredju je vprašanje ideologij, delavski razred danes ne razmišlja o radikalnih spremembah. Moč v družbi je razpršena in ulica, ki je bila nekdaj prostor revolucij, se seli drugam, danes spletni prostor postaja realni prostor.

Posnetek pogovora v Atriju ZRC: