Sorodna novica Dežela nomadov: vestern za 21. stoletje

Na podlagi bogate kariere bi težko kdo podvomil o nadarjenosti Benedicta Cumberbatcha, a igralec je pred kamero tako pogosto poosebitev aristokratske, vljudne britanske togosti, da si ga je bilo težko predstavljati kot umazanega, vulgarnega kavboja iz Montane. Kje je Ed Harris, kje je Tom Hardy? bi se človek lahko vprašal. A Jane Campion ni iskala kavboja stare šole: in res, Cumberbatchev Phil Burbank je tako precizna kombinacija krutosti in sofisticiranosti, da je zdaj, v retrospektivi, v vlogi težko videti kogar koli drugega. V igralski zasedbi, ki nima šibkega člena, je prav Cumberbatch tista magnetična prezenca, od katere je najtežje odvrniti pogled. Zagotovljena oskarjevska nominacija in morda tudi zmaga.

V ekranizaciji istoimenskega romana Thomasa Savagea iz leta 1967 spremljamo življenje dveh samskih bratov, Phila (Benedict Cumberbatch) in Georgea (Jesse Plemons), ki v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v Montani skupaj vodita premožen družinski ranč. Posli očitno cvetijo, a bogastvo jima ni prineslo sreče: oba sta globoko osamljena, čeprav bi med seboj težko bila bolj različna. Robati Phil po svetu hodi v zamaščenih nadhlačah, kolne kot mornar in se enkrat na mesec skopa v reki, George pa prisega na tople kopeli, tridelne obleke in pohlevno kimanje gospodovalnemu bratu, ki ga brez izjeme kliče "Bajsi". Eden obvladuje neizprosno širjavo Divjega zahoda, drugi je bolj doma med udobji 20. stoletja – divjina in kultiviranost, preteklost in prihodnost, "alfa samec" in salonski dandy. (Nobeden od njiju pa ni enostaven kliše, kar dokazuje denimo Philova eruditska izobraženost.)

Ustaljeno dinamiko med bratoma zamaje prihod Rose (Kirsten Dunst), vdove, v katero se George zaljubi in se z njo prav na hitro poroči. Prizori tihega zavezništva in topline, ki ju v tej začetni etapi pričarata Plemons in Dunst, zakonca tudi v resničnem življenju, so eni najboljših v filmu. "Rad bi samo rekel, kako lepo je ne biti sam," zamomlja George svoji nevesti, in to je morda ena najlepših ljubezenskih izjav v novejšem filmu, ki obenem poudari tudi osrednjo problematiko Moči psa.

Čeprav se krčmarica Rose oklene priložnosti za nov začetek v življenju, kmalu ugotovi, da ni bila ustvarjena niti za delo na ranču niti za salonske zabave, v katere jo skuša dobronamerno, a štorasto vpeljati novi mož. Phil je, seveda, ne prenese: namesto z odkrito vojno napovedjo Rose samozavest spodkopava s pritlehnimi opazkami in psihološkimi igricami, ki samo še utrjujejo njen status avtsajderke. Medtem ko je George službeno skoraj ves čas odsoten, se Rose vse manj diskretno vdaja pijači. Napetost bo vrelišče dosegla poleti, ko med počitnicami na ranč prispe Peter (Kodi Smit-McPhee), Rosin sin iz prejšnjega zakona, ki v mestu študira medicino in upa, da bo nekoč kirurg.

Sledijo manjši kvarniki za film Moč psa. Pred ogledom morda raje ne berite naprej.

Despotski Phil tudi za nežnega – in po njegovem mnenju poženščenega – Petra nima potrpljenja. Ranč je navajen voditi s trdo roko, tako kot ga je pred dvajsetimi leti učil njegov mentor, legendarni kavboj Bronco Henry. Iz tega, s kakšno nežnostjo se Phil dotika Broncovega sedla, ki ga v hlevu razstavlja kot nekakšen oltar, lahko sklepamo, da je bil njun odnos več kot samo prijateljstvo med mentorjem in učencem. V luči tega spoznanja je lažje razumeti Philovo karikirano možatost, njegovo dosledno zavračanje kakršnega koli zasebnega življenja, njegovo napadalno odljudnost: tako obseden je z mislijo, da mora biti "pravi moški", da je pozabil biti človeški. V Petru prepozna delček sebe, zato fanta na začetku grobo zavrača. A postopoma, skoraj proti svoji volji, se začne mladeniču odpirati na edini način, ki ga pozna: tako da ga uči kavbojskih veščin.

Jane Campion mojstrsko uravnava napetost pripovednega loka, ki ne popušča, pa čeprav ne vodi proti véliki katarzi ali dramatičnemu končnemu sočenju. Čeprav se na površju zdi, da se situacija umirja, je vsak trenutek Petrovega življenja na ranču kot tiktakajoča bomba, nemogoče pa je ugotoviti, pod čigavo posteljo je nastavljena. Phil in Peter nista dve nerazumljeni, osamljeni duši, ki se bosta vzajemno rešili pred pogubo; ne pričakujte spravljive alegorije o transformativni moči ljubezni – to ni Gora Brokeback. Tako v Petru kot v Philu je globoka temnina, ki se je ne da pojasniti z zatirano željo. Phil je morda tisti očitni antagonist, krut in strupen, a tudi Peter premore ostrino, ki postavlja na laž njegovo krhko konstitucijo in plašno vedenje. Na dan pride, ko je, denimo, treba v imenu anatomskega študija puhastemu zajčku zlomiti vrat.

Direktorica fotografije Ari Wegner skoraj v vsakem prizoru išče kontrast med prostranimi širinami ameriške pokrajine in drobnostjo ljudi, ki jo poseljujejo. Široki kadri gora in sinje modrega neba nad njimi se izmenjujejo z bližnjimi posnetki protagonistov, ki so vpeti v igrice psihološkega trpinčenja, ki se medsebojno zalezujejo, si prisluškujejo in drug drugemu nastavljajo pasti. Film ima ogromno posluha za teksturo vsakdanjega življenja, ki v osami divjine pride še toliko bolj do izraza – pa naj gre za uležano usnje sedla, ki se ga Phil tako nežno dotika, ali pa za hrapavost vrvi, ki jo plete s svojimi žuljavimi, nacefranimi dlanmi. Neko vrsto čutnosti najde celo v tanki plasti potu in svinjarije, katero je večino filma pokrit njegov protagonist. K zloveščemu vzdušju pripomore tudi glasbena podlaga zadnje čase v filmih vseprisotnega Jonnyja Greenwooda.

Moč psa je psihološka srhljivka, predvsem pa neovestern, ki dekonstruira mit možatosti na Divjem zahodu. Nekako samoumevno se zdi, da Campion to počne v okvirih žanra, ki je dolga leta za Hollywood poosebljal moškost, po navadi z emblemom namrgodenega izraza Clinta Eastwooda. (Na svojstven, a soroden način se preizpraševanja mita o Zahodu in širše Ameriki loteva tudi režiserka Chloe Zhao.) Čeprav je Moč psa prvi film Jane Campion z moškim protagonistom, avtorica ostaja zvesta svojemu raziskovanju kompleksnih odnosov, ki jih večinoma definirajo potlačena čustva in seksualnost. (Moč psa ima ogromno tematskih sorodnosti s Klavirjem, verjetno najbolj znanim režiserkinim filmom.)

Toksična moškost, kot jo razume Jane Campion, ni samo pijansko, glasno, testosteronsko nasilje – destruktivnost ima lahko tudi drugačen, skrit, a nič manj nevaren obraz. Režiserko zanimajo načini, kako toksični posamezniki škodijo ljudem okrog sebe, pa tudi okolje, v katerem se lahko tako psihološko mučenje sploh lahko razbohoti. In ko zagrenjenost posameznika enkrat razžre od znotraj, s te točke ni več vrnitve – ostaja samo še uničenje in kolateralna škoda za okolico. Phil Burbank je lik, ki pripada nekim drugim, minulim časom in je kot tak obsojen na propad. Zato pa je vsaj žanr vesterna – v rokah fascinantnih avtoric, kot so Jane Campion, prej omenjena Chloe Zhao (Jezdec, Dežela nomadov) in Kelly Reichardt (Prva krava) –, našel način, kako ostati relevanten v 21. stoletju.

Ocena: 5