Ta pripoveduje zgodbo o znamenitem perzijskem filozofu, astronomu, matematiku in pesniku Omarju Hajamu, modrecu, ki je živel na prelomu iz 11. v 12. stoletje, opazoval radikalne verske in politične spremembe, si ustvaril družino, jo izgubil in nazadnje nehote postal še mentor bosenskemu dečku, ki se bo po njegovi smrti in vrnitvi v domačo Bosno izkazal za nosilca celotne pripovedi.

S presenetljivim sklepnim obratom nam Dževad Karahasan, nedavni dobitnik Goethejeve nagrade in pronicljiv politični komentator, ne ponudi le pomena naslova triptiha; s to potezo tri romane tudi neločljivo poveže z usodo svoje Bosne, ki je gorela v devetdesetih letih 20. stoletja. Gorela pa ni le Bosna, temveč tudi sarajevska Narodna in univerzitetna knjižnica, znamenita "Viječnica", in z njo rokopis srednjeveškega dečka Vukca, Hajamovega učenca, ki ga bosenski begunec Juso Livnjak kot študent arabske pisave v bosanskem jeziku še v osemdesetih letih prebere petkrat zapored in ga po uničenju "Viječnice" po spominu rekonstruira, kakor je trdil, do besede natančno. Kar danes držimo v rokah, torej ni ne memoarska literatura ne Vukčev rokopis, temveč begunčeva spominska rekonstrukcija oziroma, dobesedno, "pripoved pepela".

Sorodna novica Dževad Karahasan se vrača s sklepnim delom triptiha o velikem perzijskem filozofu

Pepel pripoveduje mogočno zgodbo v treh romanih, ki jih v grobem lahko žanrsko opredelimo; če je uvodno Seme smrti srednjeveška kriminalka in Tolažba nočnega neba polnokrven politični triler, je Vonj po strahu introspektivna, intimna zgodba o staranju, osamljenosti in neuničljivi želji po poučevanju. To pa še ne pomeni, da Vonj po strahu ni političen roman, le bolj implicitno je zastavljen, sploh v odnosu do Tolažbe nočnega neba, ki je veliko delo o vzpostavitvi političnega zemljevida Bližnjega vzhoda, dvornih spletkah, oportunih svetovalcih in vse bolj krvoločnih vojaških strategih, ki trasirajo pot centralizirani in radikalizirani oblasti, kakršne v mnogih instancah poznamo tudi danes.

Intimno naravo Vonja po strahu Karahasan nakaže že s Hajamovim umikom v rojstni kraj in skromnim mentorstvom neukega in uporniškega Vukca, s katerim se nenehno pričkata. Vzporednico temu razmerju bi lahko našli v še eni sodobni mojstrovini, Coetzeejevi trilogiji o Jezusu, ki se odvija v imaginarni državi, ki pa ni nič manj družbeno relevantna. Roman Vonj po strahu med drugim – najbrž nenačrtovano, saj je bil izvirnik objavljen leta 2015 – pokomentira fenomen "trumpizma" in vse bolj prevladujočega antiintelektualizma v zahodnih družbah; ostarelemu, a še vedno bistroumnemu in eruditskemu Hajamu ljudje očitajo, "naj ne razkazuje svojega znanja«, naj »"ljudi ne spravlja v zmedo« in "naj se skrije in molči". Samo nekaj strani pozneje isti človek ugotavlja, da je "na svetu, kjer vlada strah in kjer je vse na prodaj, resnica tisto, kar najglasnejši kričijo".

Bolj aktualnega romana o sodobnem svetu zlepa ne boste našli. Karahasan, ki v romanu občasno prevzema esejistični žargon, med drugim natančno artikulira vlogo strahu. Hajam se spomni besed destruktivnega Hasana, ki je poudarjal, da je človek "bitje strahu" in da "ni boljšega načina, da človeka preoblikuješ, od tega, da upravljaš njegov strah". Drži, kdor upravlja strah, upravlja svet, kar je Karahasan poudaril v intervjuju ob obisku Ljubljane leta 2020, rekoč, da "Zahod v 21. stoletju proizvaja marsikaj. Morda najbolj izstopajo mobilni telefoni in druga digitalna čudesa, toda najbolj množični 'izdelek' Zahoda je vzbujanje strahu. Najprej je bil strah pred teroristi, nato pred migranti, zdaj pred koronavirusom. Sistematično nam vcepljajo strah pred nečim, kar pa je vedno tuje, oddaljeno in največkrat nevidno." To bi lahko dojemali tudi kot proticepilsko izjavo, ampak ne bomo zdaj o tem.

Iz oddaje S knjižnega trga.