Sorodna novica Pussy Riot v Ljubljani: "Zdaj je čas, da sklenemo, da denar ni pomembnejši kot življenja"

Vest o tem, da je Maša Aljohina v začetku tega meseca iz Rusije pobegnila tako, da se je preoblekla v dostavljavko hrane, je obkrožila svet. Manj je bil oglaševan razlog za njen pobeg: ni šlo toliko zato, da bi ji nova obsodba na 21 dni v delovni koloniji zlomila duha. Konec koncev je to aktivistka, ki je v ruskem zaporu preživela dve leti in bila še po tem neštetokrat aretirana. Ne, odšla je zato, ker je imela tokrat pomembnejše opravke: koncertno turnejo.

S serijo nastopov Riot Days, ki se je 12. maja začela v Nemčiji, kolektiv zbira finančna sredstva za bolnišnico v Kijevu, ki je bila uničena v ruskem obstreljevanju. (S tem namenom so občinstvu pred nastopom in po njem z odra predvajali QR-kodo za finančna nakazila).

Oznaka "koncert" je morda rahlo zavajajoča: Riot Days je v celoti performans, zbirka interpretacij odlomkov iz knjige z istim naslovom, ki jo je Aljohina napisala o času, ki ga je preživela v "gulagu", kot imenuje ruski zaporniški sistem. Koncept "glasbenega teatra" je skupina začela razvijati že leta 2015, še preden je knjiga sploh izšla.

S punkom nad Putina
Temelj večera so tako videoprojekcije z nadnapisi, ki v angleščino prevajajo rap in govorjeno besedo nastopajočih; ti imajo vsaj na začetku na glavah poveznjene tiste prepoznavne barvne balaklave. Zvočno sliko dopolnjujejo džezovski vložki saksofona in elektronski beati. Tarča njihovega gneva je jasna: Vladimir Putin. Konceptualni dogodek Riot Days je posvečen razgaljanju sistema represije v Putinovi Rusiji, ki so ga feministke in aktivistke doživele na svoji koži, represije, ki se je v zadnjih mesecih krvavo razlila čez meje države.

Dogodek je zanimiva kombinacija visokoletečih gesel, ki občasno mejijo na krilatice ("Za revolucijo je potreben velik ekran"), in iskrenih prvoosebnih izpovedi, ki prepletajo humor ter trenutke dvoma, strahu. "Imam sploh pravico, da to počnem, ali pa sem barbarka?", se sprašuje eden od nadnapisov. Na zaslonu se bežno pojavi celo slika Mašinega sina, ki s transparentom poziva k izpustitvi mame iz zapora.

Sklepni del večera je posvečen presunljivim (a ne voajerskim) prizorom trpljenja v Ukrajini, ki ga glasbenice podčrtajo s skandiranjem "Buča! Buča! Buča!" – to je mesto v bližini Kijeva, kjer naj bi ruski vojaki zagrešili vojne zločine. (Kremelj to zanika.) Lahko je razumeti, zakaj je taka gesta lahko katarzična za umetnice iz države, kjer omenjanje vojnih zločinov trenutno ljudem prinese 15-letno zaporno kazen.

"Mama, tu ni nobenih nacijev," na neki točki zašepeta Aljohina, takrat v vlogi fiktivnega ruskega vojaka, ki je bil poslan v boj za "denacifikacijo Ukrajine". "Mama, zakaj temu pravijo posebna vojna operacija?"

Morda se zdi, da so člani Pussy Riot pod svojimi pokrivali med seboj zamenljivi (tudi sami poudarjajo, da je "vsakdo lahko Pussy Riot"), a nekaj ostaja nespremenljivo: Pussy Riot so, čeprav jih še deset let spremljala svetovna razvpitost, še vedno vitalen in relevanten izraz političnega aktivizma. In to bodo ostali, dokler bo živela Putinova Rusija. Zahodu sporočajo: opozarjali smo vas. Pa tudi: največje zlo je brezbrižnost in odvračanje pogleda od človeškega trpljenja.