Libija ni bogata samo z nafto, ampak tudi z vodo, kar so po naključju odkrili v 50. letih prejšnjega stoletja, ko so med iskanjem novih naftnih polj v puščavi na jugu severnoafriške države naleteli na ogromne zaloge sladke vode. Pod površjem se namreč skriva fosilna podzemna voda v obsežnem nubijskem vodonosniku, ki se razteza na več kot dveh milijonih kvadratnih kilometrov in velja za največji sistem fosilnih voda na svetu.

Prve ideje o uporabi fosilne vode iz Sahare za oskrbo obalnega predela, kjer živi večina prebivalstva, so se pojavile že v 60. letih, a konkretno se je projekta v začetku 80. let lotil nekdanji libijski voditelj Muamer Gadafi, ki je največji takratni gradbeni projekt na svetu poimenoval “osmo čudo sveta”. Libija je ena od najbolj sušnih držav na svetu, saj puščava prekriva več kot 90 odstotkov ozemlja, zato naj bi vodovodno omrežje rešilo večne težave pri oskrbi z vodo.

Veliko umetno reko je Gadafi nameraval zgraditi v petih fazah in jo v vsem obsegu dokončati do leta 2030 za ocenjeno vrednost najmanj 25 milijard dolarjev, po navedbah strokovnjakov še vedno desetkrat ceneje, kot če bi vodo s pomočjo razsoljevanja pridobivali iz morja. Predvidevali so, da bo imelo dokončano omrežje zmogljivost 6,5 milijona kubičnih metrov vode na dan.

Končna dolžina vsega omrežja naj bi znašala prek 4000 kilometrov cevovodov, ki bi obalo povezovali z več kot 1300 vodnjaki v puščavi, od katerih nekateri segajo prek 500 metrov globoko. Cevovode so sestavljale štiri metre široke in sedem metrov dolge posamezne betonske cevi, ki so jih izdelovali v dveh velikih tovarnah v Libiji.

Cevi so s tovornjaki vozili v puščavo, kjer so jih s posebej za to nalogo narejenimi žerjavi eno za drugo polagali v sedem metrov globoke jarke in jih nato zasuli. Za shranjevanje vode so zgradili tudi ogromne odprte rezervoarje, od katerih je imel največji premer en kilometer in je lahko hranil 24 milijonov kubičnih metrov vode.

V strokovnih krogih so bile razprave in polemike, ali je fosilne vode v libijskem delu nubijskega vodonosnika dovolj za več stoletij ali le za par desetletij. Za razliko od podtalnice, ki se obnavlja s padavinami, so namreč količine fosilne vode omejene in jih po izčrpanju ni več mogoče obnoviti.

Nemci partnerja našli v Slovencih

Najprej so imeli idejo, da bi namakali površine v puščavi, a je bil problem, da se puščavska prst hitro osiromaši in bi bilo treba obdelovalna polja prestavljati na vsakih nekaj let, zato so se odločili, da vodo napeljejo do obale. Libijci so vse financirali sami in brez pomoči tujih posojil, a so se morali po znanje, izkušnje in tehnologijo vseeno obrniti na tuja podjetja in delavce, med katerimi je bila tudi enota za aerosnemanje iz Geodetskega zavoda Slovenije.

Položitev temeljnega kamna za tovarno cevi v Bregi leta 1984 je pomenila začetek prve faze, v kateri so vodnjake v Tazerbu in Sarirju na jugu povezali s Sirto in Bengazijem na severu v skupni dolžini 1600 kilometrov cevovodov. Ekipa slovenskih geodetov se je tja odpravila že dve leti prej, da zariše traso, po kateri bodo na relaciji Tazerbo–Adžebadija položili več sto kilometrov cevovoda.

“Do nas je prišla informacija od nemškega partnerja, da iščejo podizvajalca, ki bi bil sposoben izdelati temeljni ortofoto načrt, na podlagi katerega bodo polagali cevovode,” o začetkih libijske odprave pripoveduje Andrej Šegula v pogovoru za MMC skupaj z nekdanjima sodelavcema, snemalcem navigatorjem Borisom Krotcem in vodjo fotolaboratorija Zoranom Gregoričem.

Za nemškim partnerjem so v bistvu stali Američani, ki so v času zaostrovanja razmer med ZDA in Libijo iskali drugega izvajalca in ga našli v družbi Roland Fladner, ki pa je imel premalo usposobljene delovne sile in je želel dopolniti svojo delovno ekipo na terenu, pojasni Šegula, ki je bil vodja logistike. Nosilec projekta je bil tako ameriški velikan Halliburton, ki je še danes eden vodilnih svetovnih ponudnikov opreme za izkoriščanje nafte in plina, prek svoje družbe Brown & Root, ki je za izvedbo projekta iskalo podjetje v Evropi, da Gadafi ne bi imel problemov z domačo javnostjo.

“Roland Fladner je poznal naš geodetski zavod že zaradi poslov v Nemčiji v 70. letih in ker so pri njih delali tudi slovenski geodeti, ki so šli v tujino s trebuhom za kruhom,” pove Krotec.

Od podcenjevanja do zadovoljstva

Vsi sogovorniki se strinjajo, da je pri odločitvi Nemcev verjetno veliko pomagalo to, da je bila Jugoslavija dobro zapisana pri Libijcih zaradi gibanja neuvrščenih in sodelovanja jugoslovanskih podjetij pri številnih gradbenih projektih v Libiji, kjer so gradili od pristanišč do zaklonišč. “Ena naših glavnih referenc je bila neuvrščenost,” pojasni Krotec. “Tudi če nekateri niso vedeli za Jugoslavijo, so vedeli za Tita,” kar je odpravilo marsikatero nevšečnost.

Na koncu je po mnenju Šegule odločilo to, da je bil Geodetski zavod z zelo izobraženim kadrom široko usposobljen in je imel pod svojim okriljem izvajanje vseh potrebnih geodetskih storitev, ki so jih lahko opravili z eno ekipo, v kateri so bili terenski geodeti, letalska enota in fotolaboratorij. Po svetu je bilo veliko zelo dobrih družb, a so bile vse specializirane le za posamezna področja, npr. samo za aerosnemanje ali razvijanje filmov.

“V naši hiši smo imeli, seveda v skladu s socialistično organizacijo, vse … od letala za snemanje in pilotov do fotolaboratorija in knjigoveznice. To je pri nemškem partnerju prevladalo pri odločitvi za naš zavod,” zatrjuje vodja logistike in pojasni, da je bil zavod res institucija na svojem področju, saj so k njim prihajali najboljši diplomanti s fakultete.

Vseeno so jih Nemci pred zadolžitvijo dobro preizkusili in preverili, se spominja Šegula, a če so jih na začetku gledali malo podcenjevalno, so bili na koncu izredno zadovoljni z našim izdelkom.

Edina težava je bila, da so bili pogoji Libijcev na razpisih zelo strogi in slovenski zavod ni imel pomembnih referenc za delo v tujini, kar je oviralo prijavo. “Nemci so vedeli, da smo strokovnjaki, a manjkale so nam reference,” je dejal Šegula.

Na pomoč je priskočilo slovensko gradbeno podjetje Rudis, ki je že gradilo v Libiji in prek katerega so se nato prijavili na razpis. Tudi sicer so se lahko glede organizacije in nastanitev obrnili na slovenske družbe, ki so bile prisotne v državi, kot sta bila mariborska Hidromontaža in novomeški gradbenik Pionir.

“Rudis nam je posodil ime, ker sami nismo imeli tako velikih poslov, a so tudi dobili provizijo od tega, saj so oni podpisali pogodbo. Na terenu so nam tudi nudili logistično podporo,” je natančen Šegula.

Brez izkušenj s puščavo

Ekipa aerosnemalne enote je bila v Libiji v dveh terminih, spomladi in jeseni leta 1982. Sprva se je zdela nemogoča naloga sredi puščave izdelati ortofoto načrt z visoko natančnostjo desetih centimetrov. “A mi smo imeli na zavodu tudi v mednarodnih krogih priznanega strokovnjaka Jureta Beseničarja, ki je iz fotogrametrije doktoriral na Nizozemskem in je vodil strokovni del projekta. Potem ko se je poglobil v zadevo, je bil odločen, da so projekt sposobni izpeljati,” se spominjajo svojega sodelavca.

Če se je pri nas že v času Marije Terezije vzpostavil sistem geodetskih točk višjega reda in omogočil klasične meritve na terenu, pa tam v puščavi ni bilo nič, poudarjajo. “Na stotine kilometrov v puščavi, kjer ni bilo nobene točke, na katero bi se lahko navezali,” pravijo in se strinjajo, da so puščavske razmere res povsem drugačne od naših. “S puščavskim okoljem res nismo izkušenj, smo imeli pa izkušnje z opremo,” pravi Krotec in našteva za tiste čase sodobno opremo, v katero je zavod skozi leta vlagal denar iz svojih prihodkov.

“Ko v puščavi skozi daljnogled vseskozi gledaš pesek, se ti po dveh, treh urah površina postavi pokonci, izgubiš orientacijo in lahko zaideš. Po nekaj urah letenja smo bili krepko utrujeni,” delo v saharski puščavi opisuje navigator letenja, ki je sodelavce v letalu vodil skozi puščavo prek posebnega navigacijskega daljnogleda.

Še preden je slovenska ekipa z letalom priletela iz Slovenije v Libijo, je bilo v tujem okolju treba najprej z opazovanjem zvezd določiti geodetske točke prvega reda in nato še drugega ter tretjega, ki jih je s sodelavci zakoličil Marjan Jenko. Za njim so prišli Nemci in točke prekrili z 20 kvadratnimi metri veliki polivinilastimi prevlekami, ki so bili vidne iz letala. Takrat še ni bilo GPS-ja (Globalni sistem pozicioniranja), satelitskih posnetkov ali brezpilotnih letalnikov, zato so šele na podlagi aeroposnetkov izdelali natančen ortofoto načrt, ki so ga nato dobili v roke projektanti in izračunali, kje bo potekala trasa cevovoda, da bi dosegli čim več padca.

Da je snemanje uspelo, je bil potreben kvaliteten posnetek in pravilna navigacija. Ker so imeli zaradi puščave pred seboj za navigacijo samo kos belega papirja, so najprej opravili “nadletanje” na višini 7300 metrov, kjer so v grobem posneli celotno traso za pripravo načrta detajlnega aerosnemanja.

Pozneje je sledilo pravo aerosnemanje za natančne posnetke, ko je bilo treba leteti nizko in točno. Na dan snemanja dela trase pri Tazerbu je ekipa na terenu pod vodstvom Marka Valiča v sodih zakurila nafto, da je navigator s pomočjo od daleč vidnega dima pravilno navigiral letalo. Taki poleti so trajali nekje do pet ur.

Aeroposnetki libijske puščave. Na zadnji fotografiji se ob desnem robu vidi dim od ognja, ki so ga zakurili, da bi pilotom pomagali z orientacijo.

Eden od izzivov, na katerega so morali biti nenehno pozorni, je bilo gorivo za letalo, saj je njihovo letalo Piper-Chieftain 350 C/R uporabljalo klasičen bencin 100 LL, medtem ko so na manjših oskrbovalnih letališčih v puščavi uporabljali kerozin. Kot pripoveduje Krotec, je nesporazum ali namera, saj to ni bilo nikoli razjasnjeno, privedla do neljubega dogodka, ko so jim v Sarirju pred poletom proti Tazerbu natočili napačno gorivo. Težave s čezmernim pregrevanjem motorja v zraku so jim narekovale takojšnjo vrnitev in pristanek.

Težav pa s tem še ni bilo konec. Za ponovno usposobitev letala za polet je bilo treba iz domovine poklicati ekipo aviomehanikov, ki so bili usposobljeni za pregled in popravilo, da je letalo lahko poletelo v Slovenijo in od tam naprej na temeljito popravilo v Švico. Ta dogodek jim je povzročil nemalo skrbi, predvsem zaradi izpolnjevanja strogih pogodbenih zahtev investitorja, a se je na srečo vse dobro izteklo. Tudi snemalna ekipa se je vrnila nazaj v Slovenijo in se v Libijo nato spet vrnila septembra.

Celotna aerosnemalna ekipa v postavi snemalci Peter Kos, Kostja Divjak in Boris Krotec, piloti Matija Škrlec, Janez Stariha in Danilo Hojnik ter mehanika Vinko Golobič in Taras Krivenko je imela svojo “bazo” v najetem stanovanju v Bengaziju. Od tam so nato leteli na delovne naloge več sto kilometrov v puščavo, od koder so se proti večeru vračali nazaj, včasih pa tudi prenočili v puščavskih delovnih naseljih, ko so to zahtevale razmere ali delo.

Ker niso imeli svojega delovnega naselja, saj so ekipe štele le med pet in deset ljudi, so v puščavi bivali v že obstoječih kampih jugoslovanskih ali tujih podjetij. Vsako tuje podjetje, ki je tam delovalo, si je namreč postavilo svoje delovno naselje, ki je bilo nekakšno mesto v malem. Tam so bili bivalni zabojniki, kuhinja, uprava in celo manjša letališča za oskrbovanje naselja.

Preverjanja, nadzor in provokacije

V Libiji niso delali samo v puščavskih razmerah, ampak tudi na v pol vojnih zaradi stopnjevanja napetosti med ZDA in Libijo, kjer je že tako imela ves nadzor nad zračnim prometom libijska vojska, kar bi lahko bilo hitro nevarno. Tudi na cestah, ki so povezovale mesta, so bile vsepovsod nadzorne točke, kjer so oboroženi vojaki preverjali vozila in potnike.

Kot se spominja Gregorič, so bile ob naseljih za tuje delavce nameščene rakete. “Bile se prvi sosed naselja. A ne, da bi ščitile nas, ampak da smo služili kot živi ščit, če bi jih hotel kdo uničiti,” pravi.

Izzivov ni predstavljala samo puščava, ampak tudi birokracija in nenehna preverjanja. “K ministru za letalstvo sem pred prihodom naše ekipe z zahtevami naših pilotov hodil vsak dan en teden, preden sva na koncu ugotovila, da se je šolal v Zadru, njegovega očeta pa so operirali na vojnomedicinski akademiji v Beogradu, kar je na koncu botrovalo k potrditvi soglasja,” pregovarjanja s predstavniki libijskih oblasti opisuje Šegula.

Medtem ko je Šegula skrbel za organizacijo in logistiko, Krotec pa navigiral polete nad Saharo, je Gregorič vodil fotolaboratorij, kjer je razvijal filme, ki so mu jih vsak dan prinašali kolegi aerosnemalci. Pred razvijanjem se je najprej preverilo, če je bil film pravilno posnet, saj se je bilo treba v nasprotnem primeru naslednji dan še enkrat odpraviti v zrak in znova preleteti isti odsek.

Kot pove Gregorič, je bil med razvijanjem filmov vedno zraven njega libijski agent, ki je vsakič pregledal vse posnetke, počrnil morebitne vojaške objekte in nato ves posneti material zaklenil v sef. “Na začetku se je še pretvarjal, da razume samo libijsko, a že čez en teden sva govorila angleško, saj se je šolal v Združenem kraljestvu,” opisuje Libijce, ki so spremljali vsak njihov korak.

Provokacij in “nagajanja” na libijski strani je bilo veliko, je sogovornikom še danes nerazumljivo, saj so delali na njihovem projektu. “Delamo za Gadafijevo osmo čudo, oni nas pa vseskozi provocirajo,” se še štiri desetletja pozneje razjezi Šegula, ki zatrjuje, da je v Libiji zaradi nenehnega oviranja dela izgubil tri leta svojega življenja, čeprav je tam preživel samo par mesecev.

Če odštejemo neskončno trkanje na vrata od enega do drugega urada za pridobivanje neštetih dovoljenj, so bila tudi druga “polena”, ki so jim jih pred noge metali domačini. “Naši piloti so mi govorili, da so jih libijski častniki po poletu in pristanku vabili na viski. Če bi naredili samo požirek, bi nas vrgli iz projekta,” je prepričan.

Vodja fotolaboratorija mu prikimava in deli svojo izkušnjo s svojim libijskim agentom. “Kar ‘iz nič’ je nekega večera prišel in rekel, da je izgubil ključe od sefa, kamor so se vsak večer shranjevali posnetki puščave,” razlaga podrobnosti in nadaljuje. “Šele ko je Andrej (Šegula) zagrozil, da bo za odprtje sefa poklical gasilce ali pa uporabil dinamit, se je 'vdal', odšel v hotel in od tam prinesel ključe."

“Zakaj so to delali, si ne znam razložiti,” pravi Šegula, a takoj tudi ponudi odgovor, ki se skriva v ostrih pogodbenih pogojih, kjer so bile za kršitev predvidene stroge kazni. “Ko sem prišel dol in tam srečal kolega, ki je delal za novomeški Pionir, ter mu povedal, da bomo s seboj pripeljali letalo, se mi je zasmejal in rekel, naj ne delamo tega, saj bo ostal v Libiji.”

Rojak ga je odpeljal na parkirišče gradbišča, kjer mu je pokazal tovornjake, bagre in rovokopače, pri tem pa pojasnil, da niti enega ne morejo več odpeljati domov. “Vedno in pri vsakemu so našli nekaj, zaradi česar so ga zaplenili,” trike domačinov njegove besede povzema Šegula.

Navodila in nasveti za delo in prebivanje v Libiji, ki se začnejo z osnovnim pravilom - "Libijec ima vedno prav. Bodi vedno prijazen, z nasmehom na ustnicah."

Za življenje domačinov poskrbljeno

Ena od nenavadnih praks, ki se jih spominjajo, so tudi “provizije”. Čeprav se je Gregorič vseskozi prepiral s svojim libijskim agentom, a sčasoma stkal prijateljstvo, ki je privedlo tudi do obiska na domu, pa mu je moral vseeno vsak dan odšteti nekaj denarja, kljub temu da je dobival libijsko plačo. “To je bil tako in tako naš denar,” mu je odvrnil, ko ga je nekoč vprašal, zakaj mu mora vsak dan plačevati.

Sploh so po njihovih pripovedovanjih Libijci gledali zviška na tuje delavce in predvsem na belce. Nič nenavadnega ni bilo, če so na zelo prometnem poletu od Tripolisa do Bengazija pred vzletom iz polnega letala vrgli ven zahodnjake in njihova mesta odstopili Arabcem, pojasni Šegula, ki se zato ni čudil, da je veliko tujih podjetij obupalo in zapustilo Libijo.

Kot se spominjajo, so Libijci veliko dela odstopali drugim. “Uradniške položaje so zavzemali Palestinci, ker so bili izobraženi, na bencinskih črpalkah so delali Sudanci, v delovnih naseljih pa so kuhali Filipinci in Bangladeševci,” o tamkajšnjih razmerah govori Gregorič.

Ko govorijo o takratnem življenju v Libiji, so si enotni, da je bila za Libijce njihova država Indija Koromandija, saj so imeli na voljo subvencionirana oz. skoraj zastonj stanovanja, avtomobile in šolanje. Gregoriču je njegov varnostnik povedal, da so bili tam vsi državni uradniki in prejemali uradniške plače, od otrok naprej.

A tudi v Libiji so se razmere hitro spreminjale in če je Šegula spomladi na letališču v Tripolisu kupil lego kocke za otroke, saj je bila izbira še boljša kot v Nemčiji, jeseni to ni bilo več mogoče in jih ni bilo več na voljo. Tudi njih so zadeli recesija in ameriške sankcije, kar je v nekaj mesecih privedlo od polnih do izpraznjenih trgovinskih polic v Tripolisu, Bengaziju in Sirti. “Spomladi sem v njihovih trgovinah dobil švicarski sir, jeseni ga ni bilo več,” pristavi Krotec.

Po misiji v Libiji so imeli v enoti za aerosnemanje pri Geodetskem zavodu idejo, da bi za dela v Afriki vzpostavili zimsko bazo v Egiptu in imeli tam letala, saj je bilo v Sloveniji največ dela poleti, ko so razmere za snemanja iz zraka najboljše, medtem ko je pozimi dela manj. Do realizacije na koncu ni prišlo, ker so jih izrinili Francozi, propadla pa so tudi pogajanja za delo v Zambiji, kjer je posel “pod mizo” kupilo bogatejše južnoafriško podjetje.

Vojna ustavila projekt

Prva faza velike umetne reke s 1600 kilometri vodovodnega omrežja od Tazerba in Sarirja prek rezervoarja v Adžadabiji do Sirte in Bengazija je bila popolnoma zaključena leta 1996, ko so obalo oskrbovali z dvema milijonoma kubičnih metrov vode na dan. Drugo fazo so končali pet let pozneje in je obsegala povezavo s črpališči na jugozahodu države do prestolnice Tripolis, ki je lahko prek omrežja dnevno prejel milijon kubičnih metrov vode.

Do leta 2011 je bila zaključena tretja faza projekta, ki je omrežje iz prve faze navezala črpališče v Kufri in bi zagotovila dodatnih 1,6 milijona kubičnih metrov dnevno, a to je že bil čas arabske pomladi, ki je pljusknil tudi v Libijo in se njegove posledice še danes čutijo v širši regiji. V Natovih napadih leta je bila poškodovana tovarna v Bregi, kjer so izdelovali ogromne dele cevovodov, medtem ko so se po navedbah iz Bruslja libijske sile tam skrivale raketometne sisteme.

“Njegova vizija je bila, da Libija postane vrt Evrope,” Gadafijeve načrte povzame Šegula. Ta vizija se ni uresničila in Libija je po revoluciji, posredovanju zahoda in strmoglavljenju Gadafija leta 2011 postala propadla država brez osrednje oblasti in uničenim gospodarstvom.

Natančno stanje vodovodnega sistema danes je težko oceniti, saj v državi še vedno divja državljanska vojna med mednarodno priznano vlado v Tripolisu in silami generala Haftarja na vzhodu v Bengaziju. Omrežje Velike umetne reke je namreč slabo vzdrževano in tudi poškodovano od nenehnih spopadov libijskih milic v zadnjem desetletju.