Prizor ihtavega izmotavanja iz korzeta je tako skoraj brez izjeme tisti trenutek v filmu, ko se junakinja sklene osvoboditi. Spomnite se samo na sijajni Portret mladenke v ognju (2019, r. Céline Sciamma), kjer stezniki odpadajo kot atribut inhibicij in "civiliziranih navad".

No, v Korzetu Marie Kreutzer boste našli drugačen ključni prizor: vladarica Sissi na neki točki prisili svojo dvorno damo, da se (pod zavetjem tančice) kot njena dvojnica udeleži kratke državne slovesnosti. Ubožica komaj zdrži kratko ceremonijo, preden se opoteče v sobane, kjer bruha zaradi bolečin od pretesno zategnjenega steznika. Sissi bi se, če bi ji bilo mar, lahko ob tem le prizanesljivo nasmehnila: sama si steznik tako zateguje že vsaj dvajset let, in občasne omedlevice so pri tem rutinske. (Dodaten obrat predstavlja prizor, v katerem Sissi svojega bratranca uči, kako se prepričljivo zaigra nezavest: kaj je torej sploh res in kaj hlinjeno?)

Korzet je dobrodošla prevetritev zatohlega žanra resnobnih dram o lepih, a globoko nesrečnih vladaricah (glej tudi: vsak obstoječi film o princesi Diani, vključno z lanskim Spencer). Avstrijska režiserka Marie Kreutzer k sreči ne zapade v past poveličevanja protagonistkine bolečine, v zaključek, da je bolečina sama po sebi plemenita in pomenljiva. Ne, Sissi je upodobljena kot narcisoidna, nečimrna ženska -– in hkrati kot ganljiva figura. Hitro namreč postane jasno, da ji je obsedenost z videzom vsilila okolica, ki si lika vladarice ni znala predstavljati drugače kot prazno lupino brez vsebine. Zgovorno je, da Sissi vsakokrat, ko se poskuša pozanimati o politični "situaciji v Sarajevu", naleti bodisi na moževo razdraženo tišino ali pa kar togoto. Sissi je torej dejansko potisnjena v zgolj dekorativno vlogo, a ravno v tem je poanta. Korzet ima popolnoma drugačen pristop od – za Avstrijce – še vedno kultne trilogije Ernsta Marischke, ki je s prvim filmom, Sissi (1955), med zvezde izstrelila Romy Schneider; tam je bila Sissi predvsem frfotavo bitje v čudovitih krinolinah, ki tudi sama od sebe ni pričakovala kaj več. Korzet je film, ki vzame portret s kičastih avstrijskih suvenirjev in iz njega spet naredi osebo iz mesa in krvi.

Sissi spoznamo v (zanjo) temnem obdobju – v odštevanju do 40. rojstnega dneva (z njenimi lastnimi besedami: "Ženska pri štiridesetih se razblini, izgine, potemni kot oblak ..."), ko se vanjo še bolj kot po navadi zajeda globok občutek odtujenosti in praznine. Film noče biti linearna ali verodostojna zgodovinska lekcija, prej izbor melanholičnih utrinkov iz življenja, ki se nepovratno pogreza v depresijo – zdi se, kot da gledamo živčni zlom v počasnem posnetku. Razbit in neenakomeren dramaturški lok pripovedi je bil tako zavestna pripovedovalska odločitev, prav tako pa od filma ne pričakujte orisa širšega geopolitičnega konteksta ali celovitega pregleda njenega življenja. (Ne boste izvedeli, na primer, da je resnična Elizabeta umrla pri šestdesetih letih v Ženevi pod roko anarhista, ki je hotel "ubiti katerega koli vladarja, kot svarilo drugim".)

Elizabeta Bavarska (Vicky Krieps) s svojim možem, avstro-ogrskim cesarjem Francem Jožefom I. (Florian Teichtmeister), poseljuje hladne, razkošno opremljene sobane palač in raznih podeželskih rezidenc; prostori imajo globljo in pristnejšo strukturo, ker je bil Korzet posnet na 35-milimetrski film. V obdobju, ki ga popisujemo – v letih 1877 in 1878 – se Sissi vse bolj požvižga na rigidnost svojega položaja: moža draži z vulgarnim humorjem, hčerko vodi na nočne ježe po gozdu, sama pa kljub opozorilom, da "sramoti" družino, vse več časa preživlja v Angliji, v družbi svojega učitelja jahanja (Colin Morgan). "Rada te gledam, kako me gledaš," so Sissijine besede, ki veliko povedo o pravi naravi njenih zvez s potencialnimi ljubimci.

Dneve si krajša z verižnim kajenjem in pozneje z novim, od zdravnika predpisanim "zdravilom" – heroinom. Prehranjuje se bolj ali manj samo s tankimi krhlji pomaranč in govejeo juho ter rigorozno telovadi. Vsi ti mali ekscesi in uporništva so njena oblika protesta proti položaju, ki jo potiska v središče pozornosti, a ji ne pusti, da bi dejansko kaj počela s svojim življenjem. Vsak njen, tudi najmanjši faux pas je predmet posmeha in prezira, celo njenih lastnih otrok.

Luksemburška igralka Vicky Krieps, ki s popolno naravnostjo preklaplja med nemščino, francoščino, angleščino in madžarščino, v vlogo vnese ravno pravo razmerje resnobnosti in humorja, dolgočasja in teatralne upornosti – njena Sissi od dolgočasnega obeda odkoraka z dvignjenim sredincem za zbrane kronane glave (in to ne v prenesenem, pač pa v dobesednem pomenu.) Sugerirati zna določeno mero kaotičnosti in nepredvidljivosti, zaradi katere se lik upira kategoričnim opredelitvam. (Ena od dvornih dam Sissi opiše kot "knjigo z uganko na vsaki strani".)

Korzet sledi trendu kostumskih dram, ki v svojo poustvaritev nekega zgodovinskega obdobja namerno vključijo anahronistične detajle – če boste pozorni, boste opazili moderen telefon na steni, pa plastičen lavor za pomivanje tal in na neki točki traktor, ki se počasi vali po cesti. (To, da liki prepevajo in izvajajo priredbe sodobnih komadov, je pa tako ali tako skoraj že obvezen, prevečkrat uporabljen prijem.) Te male "napake" so zavestna subverzija žanra zgodovinske drame – bolj kot verodostojna mizanscena avtorico zanima raziskovanje mesta ženske v kontekstu določenega časa.

Primerjave z dramo Marija Antoaneta (2006) Sofie Coppola se ponujajo kar same, a je Korzet v svojem jedru veliko temačnejši portret razkroja, ki tudi po vizualni plati ne stremi k pastelnemu eskapizmu. Namesto tega se Elizabeta giblje po sivkastih sobanah psihiatrične ustanove, in zelo lahko si je predstavljati, da v vklenjenih "histeričnih" ženskah (pogost razlog za hospitalizacijo: zakonolom) vidi usodo, pred katero jo je rešilo samo naključje plemenitega družinskega drevesa.

Ocena: 4+