Pa vendar nekateri vse življenje hranijo malega ustvarjalca v sebi, četudi jih je poklicna pot popeljala v povsem drugo smer.

Med njimi je tudi Marko Pokorn, priznani pediater in infektolog, strokovni direktor Pediatrične klinike. Vsaj toliko časa kot opravlja zdravniški poklic, ustvarja tudi za gledališče in televizijo. Kako vidi svet in svoj poklic, smo lahko brali v njegovih kolumnah v časopisu Delo, ki so zdaj zbrane v knjigi Smešno, ma non troppo, ob vsem tem pa pravi, da je po duši glasbenik.

Kot rad poudarja, je v prvi vrsti zdravnik, čeprav ga umetnost spremlja od mladih nog, prihaja namreč iz zdravniško-glasbene družine. Oče je bil muzikolog, teta pianistka: "Umetnost je nekaj, kar me spremlja vsak dan. Sem tudi reden obiskovalec koncertov Slovenske filharmonije in si poskušam ogledati večino predstav v Drami."

Tudi sicer mu glasba pomeni sprostitev po napornem dnevu, nekakšen odklop od vseh stresnih dogodkov. Ko se po napornem delavniku vrne domov, najraje sede za klavir, v zadnjem času pa rad igra tudi flavto. Glasba je zanj po eni strani nekakšen ventil, zaradi katerega lahko za sabo pusti vse, kar ga je težkega doletelo v službi, obenem pa mu prav glasba pomaga pri zahtevnem poklicu, saj se mu lahko prav takrat, ko možgani niso obremenjeni z razmišljanjem o nekem zdravstvenem problemu, porodi rešitev za kakšnega pacienta.

Marka Pokorna poznamo tudi kot avtorja humorističnih oddaj in nanizank, kot so Teater Paradižnik, Naša mala klinika, pa tudi gledaliških predstav Klinika Tivoli in Čas za spremembo. Kot pravi, je komedijo težko napisati, morda še težje kot tragedijo, ob čemer poudarja: "Radi se smejimo samim sebi, tudi sebi v nekih situacijah, v katerih se pogledamo z druge perspektive. Pri pisanju vedno izhajam iz realnih okoliščin in se delam norca iz samega sebe." Humor vselej uporabi tudi pri delu z bolnimi otroki, saj jih prav na zabavnejši in bolj šegav način sprosti, pridobi njihovo pozornost in se jim tako lažje približa, jih pregleda in ustrezno zdravi.

"Ljubezen do umetnosti je v človeku, in če ti je bilo to položeno v zibko, je to treba izkoristiti in negovati, ker je to naša dolžnost," rad poudarja. Njegov dan je zato vselej prekratek, saj poleg zahtevne službe veliko časa nameni tudi pisanju in igranju. Pri tem najbolj trpi njegov spanec, nič kaj dosti pa mu ne pomaga njegova neorganiziranost: "Če bi videli mojo pisalno mizo!" A kljub temu so njegove beležke polne zapiskov in idej, ki jih lahko nato v pravem trenutku tudi uporabi.

Svojo ljubezen do umetnosti, predvsem do glasbe, je predal tudi na svoja otroka. Oba sinova sta končala nižjo glasbeno šolo, eden igra klavir, drugi violončelo, oba imata rada različno glasbo. Marko Pokorn je ponosen oče: "Starejši sin igra klavir boljše od mene."

V oddaji smo o pomenu umetnosti govorili še s tremi vrhunskimi strokovnjaki: z znanstvenikom Jadranom Lenarčičem, medicinsko embriologinjo Lili Bačer Kermavner in vrhovnim sodnikom Janezom Vlajem. Poleg bogatih profesionalnih karier nizajo uspehe tudi na umetniškem področju: v gledališču, glasbi in likovni umetnosti. Ob koncu oddaje pa smo se z umetnico, kiparko, dolgoletno profesorico in prejemnico številnih stanovskih nagrad, med drugim tudi nagrade Prešernovega sklada, Dragico Čadež sprehodili po "slovenskih Benetkah", Kostanjevici na Krki.