O tihih željah prirediteljev in še bolj idejah na avstrijski strani Karavank ter ne nazadnje dejstvu, da še vedno ne poznamo prireditelja zimskih olimpijskih iger 2030, smo se ob Sporto konferenci v daljši intervju zapletli z gurujem olimpijskega trženja.

Michael Payne je leta 1983 postal prvi direktor za trženje in prodajo medijskih pravic pri Mednarodnem olimpijskem komiteju. Torej tik pred olimpijskimi igrami Sarajevo 1984, ki so jih v veliki meri organizacijsko omogočili in pomagali izvesti Slovenci, in ko je bil MOK napol bankrotirana krovna športna zveza s petimi krogi. V naslednjih 21 letih je bil gonilna sila preobrazbe olimpijskih iger, ki so postale družbeni fenomen.

Kot lastnik in vodja Payne Sports Media Strategies zdaj svetuje podjetjem pri iskanju tržnih partnerjev svetu športa, sočasno je svetoval več mestom pri kandidiranju za olimpijske igre. Ob tem je bil posebni svetovalec Bernieju Ecclestonu, ko se je odločil za prodajo formule ena. Pri večini zadnjih olimpijskih iger, tako poletnih kot zimskih, je in bo eden izmed ključnih svetovalcev. Naslednji njegov olimpijski projekt je svetovanje Los Angelesu 2028.

Kako je videti Planica 2023 na prvo žogo?

Resda gre šele za začetek nordijskega svetovnega prvenstva, ampak vse, kar sem videl v smislu objektov – so kakovostni, blizu, vsej je na dosegu roke. Videti je odlično. Čuti se, da ste strasten smučarski narod.

Ne več tiha pričakovanja prirediteljev so, da bo Planica odskočna deska še za kaj več. Nekoč sta bili Planica in Slovenija že majhen del kandidature za zimske olimpijske igre pod imenom Celovec 2006. Kako se spomnite kandidature treh dežel?

Če pogledam na olimpijske igre, menim, da je MOK uvedel veliko prožnejši pristop kot nekoč, kako se prepoznajo in iščejo prihodnji gostitelji. Da, se spomnim pred mnogimi leti. Spominjam se razprave o ogledu prizorišč na tromeji Avstrije, Italije in Slovenije. Zanimiva ideja, vendar pred svojim časom. Če pogledam, kako stvari stojijo danes, mislim, da je ideja vredna ponovnega premisleka.

Zdaj imamo tukaj dokaz zmožnosti izvedbe velikega dogodka, kot je nordijski SP. Privlačna ostaja ideja prehajanja meja. Ob tem je zdaj soglasje o večji prilagodljivosti glede perečih vprašanj, povezanih z zimskimi olimpijskimi igrami. Za bob, sankanje in skeleton se ne bo več zahtevala gradnja novih objektov. Pošteno povedano: poglejte, kako razpršene bodo 26. zimske olimpijske igre z Milanom in Cortino. Verjetno bi tovrstne igre na tromeji bile veliko bolj kompaktne. Vsaka dežela bi, si predstavljam, prevzela tekmovanja, ki jih preferirajo, potrebna bi bila delitev za športe na ledu, ki zahtevajo dvorane, katerih, kolikor vem, ni ustreznih v bližini. Mislim, da bi bila danes zelo drugačna razprava.

Vendar glavni pomislek je jasen – cena, ki se meri v milijardah evrov. Če se tradicionalne zimskošportne države otepajo kandidatur, kako bi lahko tako majhna država, kot je Slovenija, sploh realno sodelovala pri takšnem megalomanskem dogodku?

Olimpijske igre so resnično ogromne. Vendar poskrbimo za jasno in pravilno razumevanje stroškov olimpijskih iger. Vidite te številke, ki prihajajo iz Kitajske (40 do 50 milijard evrov), podobno Soči, in vsem je jasno, da je to nemogoče. Ampak v teh 40 ali 50 milijardah je vse, česar so se lotili. Popolna obnova pokrajin, ki niso imele infrastrukture, mednarodnega letališča. Brez pravih cest, brez ustreznih hotelov, skorajda ničesar ni bilo.

Če pogledate dejanske stroške olimpijskih iger brez gradnje infrastrukture in brez gradnje olimpijskih objektov, ti znašajo 2 milijardi evrov. In MOK že takoj prispeva polovico denarja. Zajamčena je milijarda, še preden se proda prostor pokroviteljem ali začne prodaja vstopnic. Če so prizorišča večinoma že zgrajena, je možen vzdržen finančni model. Ljudje morajo razumeti in ločiti kapitalske stroške infrastrukture in resnične stroške za izvedbo športnega tekmovanja. S tem dobite popolnoma drugačno debato. Olimpijske igre so lahko katalizator za izboljšanje cest, za izgradnjo kakšne nove železnice ali česa podobnega. Ampak to je lahko tudi izgovor. Čas je, da politiki nehajo govoriti oziroma, da se pojavijo takšni z vizijo.

Če torej zanemarimo ekstravaganco Pekinga ali Sočija, veljajo poletne olimpijske igre v Londonu 2012 kot zgled za varčne OI, ki so jih ljudje podpirali oziroma so bili ob koncu celo navdušeni in se radi spominjajo ter so zadovoljni z zapuščino.

Veste, rodil sem se v Londonu, kjer sem tudi odraščal. Vzhodni London je bil zapuščen in propadel. Brez olimpijskih iger ne bi bilo mogoče, da bi bil deležen takšne prenove, kot je je bil deležen. Župan Londona je rekel, počakajte, to bo moj način za preobrazbo vzhodnega Londona. Seveda je šlo še vedno za nekaj milijard, a nepošteno je reči, da je bil to olimpijski strošek. Ne, šlo je za obnovo in pomladitev celotnega predela mesta, ki je to nujno potreboval. Vsekakor model za prihodnjo gostiteljico, tudi Barcelona je tovrsten resnični primer.

Celo Atene so lahko dober primer, četudi je bilo veliko kritik glede stroškov. Vendar je šlo za glavno mesto, ki je potrebovalo ogromno infrastrukturne podpore, ker 100 let predtem niso zgradili ničesar. Olimpijske igre so bile torej izgovor za preobrazbo Aten. Ali so zgradili kakšno prizorišče preveč? Da, ker za vse objekte niso imeli načrtov za olimpijsko dediščino in njihovo nadaljnjo rabo. Odkrito rečeno, marsikatero prizorišče bi moralo biti začasno. Glede tega je zdaj MOK veliko strožji do gostiteljev, od katerih zahteva, da objekta, če ni pravega načrta za nadaljnjo rabo, ne pusti zgraditi. Z začasnimi objekti naredite neverjetne stvari.

Zdaj smo v nenavadnem položaju, da poznamo gostitelja poletnih iger leta 2032, ki bodo v Brisbanu v Avstraliji, a sočasno ne poznamo gostitelja zimskih olimpijskih iger 2030, kar je že čez sedem let. Evropske države se otepajo kandidatur. Podnebne spremembe in vse bolj mile zime. So zimske igre kot celota ogrožene?

MOK je izbral prilagodljivejši pristop. Tako glede zahtev kot strukture prizorišč. Po drugi strani, če že imate vse zmogljivosti, ne potrebujete sedem let za priprave. Napaka je bila, da smo v preteklosti sledili togemu procesu. En kandidat ima veliko zmogljivosti, drugi pa ne. Zdaj poteka t. i. faza dialoga in ugotavljanja, kdo je najboljši kandidat v danem trenutku. A ni tako črnogledo: pred nekaj tedni smo nepričakovano dobili predlog iz Švedske. Kot veste, so bili drugi v izboru za ZOI 2026. Švedska ima neverjetno dediščino zimskih športov in je verjetno edina večja država zimskih športov, ki nikoli ni gostila zimskih olimpijskih iger. Bomo videli, kaj se bo zgodilo v naslednjem letu.

V iskanju rešitve za prihodnje zimske olimpijske igre zaradi politične krize in podnebnih sprememb ne morete sedeti v slonokoščenem stolpu v Lozani in trditi, da ena velikost ustreza vsem. Potrebna je razprava s politiki, da se prepričaš, da razumejo, kakšni so resnični stroški, o katerih ne razmišljaš. Gledam zdaj Slovenijo: ni treba graditi smučarskih skakalnic ter stadiona in prog za smučarski tek. Če bi se združili z Avstrijo, najbolj alpskosmučarskim narodom na svetu. Koliko prizorišč že imamo za hokej na ledu? To je razprava, ki jo je vredno začeti. Vendar na začetku mora biti zasebna, da bi ugotovili, ali je to sploh mogoče. Nima smisla, da začneš z veliko javno objavo (o kandidaturi), potem bi pa rekli, tega nismo razumeli ali tega nismo vedeli. Če začneš razmišljati, se pogovarjati, bolje razumeš, kaj je smiselno in kakšne možnosti obstajajo. Ko gledam to svetovno prvenstvo, čutim, da je dobro izvedeno. Dober položaj, za zanimivo razpravo o tem, kaj je mogoče.

Mogoče ni pravega zanimanja za ZOI na Zahodu, ker predstavljajo manjši del olimpijskega gibanja?

Ni tako majhen. V preteklosti so bile res le poletne in zimske olimpijske igre. Zdaj so tu olimpijske igre mladih, celinski festivali. Prihaja nov dogodek z virtualnimi igrami: olimpijski ešportni teden v Singapurju.

Sprašujem, ker za države v toplih predelih sveta, torej vsaj polovici brez naravnih zim, je razumljivo težko tekmovati na zimskih igrah, ob težnji MOK-a, da razširja olimpijsko gibanje, pa se tako nekako logično potiskajo ZOI bolj ob stran, medtem ko se širi doseg s poletnimi igrami v novih gostiteljicah.

Prve zimske olimpijske igre, ki sem se jih udeležil, so bile Sarajevo 1984. Mislim, da je takrat tekmovalo 45 do 50 držav (49, op. p.). V Pekingu jih je bilo zdaj 91. Diverzifikacije poteka in posledično pripelje do vse širše zastopanosti športnikov in držav. Seveda pa temelji na snegu in moraš biti realen, koliko držav ima meteorološke, geografske pogoje. Torej mislim, da boš realen, da ne moreš reči, da je le toliko držav. MOK želi širiti olimpijski ideal po svetu, zaradi česar je olimpijske igre odpeljal v Rio de Janeiro.

Če se smem ustaviti pri Riu 2016. Osebno sem bil operativno močno vpleten v celotno strategijo za prenos iger tja. In to je bila nočna mora! Daleč najtežje igre v zgodovini olimpijskega gibanja, ki so bile izpeljane. Na neki stopnji nisi vedel, ali bo lokalni organizacijski odbor preživel naslednji dan. A na koncu so vsi ploskali. Svet je videl neverjetne slike Copacabane in odbojke na mivki, ostale barvite podobe Ria. Kaj se je dogajalo v zakulisju? Nepredstavljivo. Mora. Mislim, da se je MOK naučil pomembne lekcije in ne bo več hitel v tako tvegane igre.

Torej še ne bomo videli olimpijskih iger v Afriki, kot smo že videli nogometno svetovno prvenstvo?

Tega trenutno ne bi predlagal, a hkrati Afrika kot celina na zadnjih izborih tudi ni imela kandidatov. Gredo pa zdaj mladinske igre v Afriko, natančneje v Dakar, Senegal. Pomemben korak, vendar operativno rečeno, če to želiš razširiti po vsem svetu, ni tako preprosto kot samo za en posamičen šport. Ni to nogometna tekma ali pa formula ena, kjer sem tudi deloval. Če se tam zmotiš, ni konec sveta, čez teden ali dva imaš že novo dirko. Zmotiti se pri olimpijskih igrah, ki so na štiri leta, odvzeti športnikom možnosti za njihov veliki trenutek. Več kot polovica športnikov tekmuje zgolj na enih olimpijskih igrah, torej zanje je samo ena priložnost. Težko je potem biti drzen in eksperimentirati, ker si odgovoren v prvi vrsti športnikom, ki jih moraš prepričati, da bo delovalo. Indija je bila zainteresirana za 2032, a izkušnje z iger Commonwealtha izpred nekaj let so bile ... Lahko rečem, da bi njihova učinkovitost upravljanja iger lahko izzvala Rio.

Ali olimpijske igre tekmujejo z nogometnim svetovnim prvenstvom kot največji športni dogodek na svetu? Marsikdo poudarja, da se večina držav osredotoča na lastne športnike in dogodke, redki so univerzalni olimpijski dogodki, ki odmevajo po vseh svetu, v nasprotju z zadnjim finalom svetovnega prvenstva.

Najprej želim biti zelo jasen: nisem prepričan, da olimpijske igre tekmujejo s svetovnim prvenstvom, kot da svetovno prvenstvo v nogometu tekmuje z olimpijskimi igrami. Morda včasih mediji poskušajo prikazati to kot tekmovanje. A olimpijske igre niso dogodek enega športa, temveč večšportni dogodek. Kar je priljubljeno pri vas v Sloveniji, je lahko popolnoma drugače kot na Kitajskem in drugače kot v ZDA ali Iraku. To je del čarovnije iger, da združuje svet, a hkrati daš pripadnikom sveta tudi nekaj, kar je zelo lokalno. Na zadnjih poletnih igrah je medalje osvojilo 93 držav, v finalu svetovnega prvenstva pa igrata le dva. In ko izgubiš, je to tragedija, kot sam Anglež čutiš vse to razočaranje in skorajda depresijo.

Ali ni vseeno preveč športov in na koncu medalj na olimpijskih igrah, kar razvrednoti dragocenost odličij?

Uvedba novih športov krepi olimpijsko gibanje in ga širi. Športno plezanje v Tokiu je bilo spektakularno, atletsko, privlačno, inovativno in razburljivo. Odličen dodatek k olimpijskemu programu. Edini izziv, s katerim se v resnici spopada MOK, je dejstvo, da ne moreš neprenehoma rasti in rasti. Kot veste, ena kapljica preveč in vse se izlije. A program je treba nenehno razvijati in se spraševati: ali je preveč različic veslanja? Kako ga poenostaviti? Kaj narediti z modernim peterobojem, ki je nekje vmes zastaral? Nenehno se morate spreminjati in uvajati novosti, sočasno pa želite, da se spoštuje tradicija, ki je del olimpijske dediščine in zgodovine. Če pogledate zimski šport, kjer niso bili tako omejeni s prostorom in časom. Neverjetno, kako raste smučanje in deskanje prostega sloga ali pa hitrostno drsanje na kratke proge, tudi v manj tradicionalnih državah. Odlična razširitev zimskega programa.

Ali bodo olimpijski športniki res dobili več možnosti, da se bodo izražali in po eno strani s tem dobili tudi več svobode pri trženju svoje podobe? Da bi tako imeli posredno korist tudi njihovi osebni pokrovitelji, katerih predstavljanje v času iger je močno omejeno.

Splošno navodilo MOK-a je večja prilagodljivost in športniku dati več možnosti, da bo tudi bolj dejaven na svojih družbenih omrežjih, k čemur se spodbujajo tudi nacionalni olimpijski komiteji. Končna odločitev je sicer v rokah vsakega nacionalnega olimpijskega komiteja, da odloči, kaj je dobro za njihovo državo, ekipe in športnika. Vendar smernice so podane: ne moreš se kar naenkrat premisliti in prepovedati. Recimo objave na družbenih medijih. Zdravo. Smo v letu 2023. Nismo v letu 1963! MOK se zdaj kar dobro odziva na zdajšnji razvoj športnikove podobe, a se mora posamezni športnik tudi zavedati, da ne gre le zanj. Gre za celotno njegovo reprezentanco in za 200 drugih držav, ki se združijo na igrah. Kako torej tam najti pravo ravnovesje?

Kakšno je vaše mnenje kot poznavalca olimpijskega gibanja, kako se lahko odloči MOK o (ne)nastopu Rusov in Belorusov na naslednjih poletnih igrah v Parizu 2024?

Izjemno občutljivo in zapleteno vprašanje. Poudaril bi, da odločitev še ni sprejeta in bo najbrž šele čez več kot eno leto, do takrat se lahko še ogromno spremeni. Upam, da na bolje. Vem, da veliko medijev govori o pritisku pokroviteljev in vsem. A tega ne opazim, pa zastopam veliko pokroviteljev, ki so bili vedno zelo razumevajoči in spoštljivi ter se dobro zavedajo, da gre za globalno gibanje. Zahod ima morda en pogled, Vzhod malo drugačen pogled, Bližnji vzhod spet drugačen. Pokrovitelji se ne želijo vtikati v dnevno športno politiko. Rdeča črta za MOK je, ko politiki odločajo, kdo lahko tekmuje in kdo ne. Ko odpreš ta vrata, kaj se lahko zgodi danes, kaj pa jutri? So lahko potem zraven ZDA, Iran, Etiopija ali Eritreja? To bi bil konec mednarodne športne strukture, kot jo poznamo, če bi vlade odločale, kdo igra, kdo ne. Poslanstvo MOK-a je vedno bilo združiti svet. Ne glede na konflikte po svetu. Mednarodni olimpijski komite ni na svetu, da bi reševal spore.

Ideal seveda je združevanje sveta: recimo Izrael in Palestina. Eden mojih najganljivejših olimpijskih trenutkov je bilo videti skupno žensko hokejsko korejsko ekipo v Pjongčangu 2018. A to je filozofski, najčistejši pogled, vendar moraš biti tudi praktičen. Osrednja točka tragedije je vojna v Ukrajini. Kako bodo ruski športniki živeli v olimpijski vasi skupaj z ukrajinskimi športniki? Seveda, bili so primeri: sami poznate Barcelono 1992, ko je bilo kar nekaj neodvisnih športnikov, v nekdanji Jugoslaviji je divjala državljanska vojna.

MOK je rekel, da bo raziskal ustrezno rešitev. A morate vedeli, da je polovica ruske olimpijske ekipe zaposlena v ruski vojski. Tukaj si ne morem predstavljati, kako bi pripadnik ruske vojske lahko nastopal kot neodvisni športnik. Vendar obstajajo nekateri športniki, ki nasprotujejo vojni in prav tako ne smejo trpeti zaradi odločitev svojih politikov. Ukrajinsko-ruska vojna ni edina vojna, ki trenutno poteka. Veste, da je bilo v Etiopiji ubitih okoli pol milijona ljudi. Pred dnevi sem rekel, če bi kdaj želel definicijo pregovora 'biti med kladivom in nakovalom', je to zdaj MOK pri tem vprašanju.

Pred slabega pol stoletja ste že gostovali v Kranjski Gori kot nadobudni britanski smučar v akrobatski disciplini, ki pa se ji ni uspelo prebiti med olimpijske discipline in s tem preživeti do dandanes. Kako se spominjate tega?

Pred prihodom v Planico in Kranjsko Goro sem guglal, da bi našel točen datum in zimo. Ne vem točno, ali je bilo to leta 1977 ali leta 1978. Recimo, da pred 46 leti. Prvotno se je moja športna disciplina imenovala hotdogging. Gre za alpsko smučanje prostega sloga, ki je takrat imelo tri discipline: akrobatski skoki (aerials), grbine (moguls) in to mojo disciplino, ki se je preimenovala v smučarski balet. Torej, bil sem smučarski baletnik (smeh). Spominjam se Kranjske Gore, da so mi dali sobo s pogledom na smučišče, kjer sem nato tekmoval. Res zabaven izlet po poti spominov.

Sam sem ugotovil, da sem boljši pri pridobivanju pokroviteljev zase in še bolj za druge kot tekmovalec. Zaradi tega sem se tudi zgodaj podal v trženje športnikov in športa, kar me je hitro pripeljalo do MOK-a, ravno v času tik pred Sarajevom 1984 v takratni Jugoslaviji, kjer ste Slovenci opravili ogromno dela pri izvedbi zimskih olimpijskih iger. Sam smučarski balet je bil promocijski šport v Calgaryju 1988 in Albertvillu 1992, a ni bil dokončno sprejet in je posledično zamrl.