V obsežni raziskavi, ki so jo tuji strokovnjaki objavili tik pred začetkom iger, ki so se v nedeljo končale v Pekingu, je opozorilo jasno – podnebne spremembe ogrožajo tako zimske olimpijske igre kot prihodnost zimskih športov na splošno. Pod poročilo so se podpisali strokovnjaki iz skupine za športno ekologijo na britanski univerzi Loughborough in okoljske skupine Protect Our Winters.

Zaradi segrevanja ozračja so gorski kraji po vsem svetu namreč deležni vse manj snežnih padavin pozimi, poleg tega pa bo postalo pretoplo tudi za izdelovanje umetnega snega. "Globalna industrija zimskih športov se bo v prihodnje spopadla z velikimi ovirami. Morala se bo prilagajati nezanesljivim snežnim razmeram na višjih nadmorskih višinah, nižje ležeča zimskošportna središča pa imajo tako ali tako že zdaj velike preglavice pri organizaciji dogodkov na najvišjih ravneh. Tveganje je jasno – segrevanje ozračja, ki ga povzroča človek, ogroža dolgoročno prihodnost zimskih športov. Poleg tega se manjša število krajev s primernim podnebjem, ki bi sploh lahko gostili zimske olimpijske igre," so zapisali. Mariborska Zlata lisica je že tak žalosten primer spreminjajočih se zimskih razmer – temu najnižjemu prizorišču tekem svetovnega pokala v smučanju v Alpah že tretje leto zapored zaradi odjuge ni uspelo izpeljati tekem najboljši smučark. Rešitev sicer vidijo v postavitvi nove proge, katere start bo približno 200 nadmorskih metrov višje.

Od mest v Alpah bi bil leta 2050 kot gostitelj primeren le še Albertville

Mednarodni raziskovalci so predvideli, kakšne zime bodo leta 2050 in leta 2080 imela mesta, ki so v preteklosti že gostila največje zimsko druženje športnikov. Primerjali so dve spremenljivki – ali bodo toplogredni izpusti ostali na istih ravneh, kot so trenutno, ali pa se bodo znižali. Mesta so razporedili v tri skupine – da bodo razmere takšne, da bi zanesljivo lahko gostila igre, da bi jih lahko izpeljali ob določenem tveganju ali pa da razmere izpeljave iger ne bodo več dovoljevale.

Upoštevali so gostitelje od Chamonixa naprej, kjer so igre potekale leta 1924. Ugotovili so, da bo leta 2050 še deset krajev "podnebno primernih", da bodo lahko zagotovili dovolj naravnega snega za boje smučarjev, deskarjev, tekačev in tako naprej. Chamonix se je skupaj z norveškimi, francoskimi in avstrijskimi kraji uvrstil med "visoko tvegane" gostitelje iger, Soči v Rusiji in Squaw Valley v ZDA pa bosta čez 30 let že popolnoma neprimerna gostitelja. Od alpskih mest bo leta 2050 primeren gostitelj iger ostal le še Albertville, ki leži na 2100 metrih nadmorske višine – pa še to ob predpostavki, da se bodo izpusti do takrat močno znižali.

Še hujše se bo tem mestom ob predpostavki, da bodo svetovni izpusti toplogrednih plinov ostali na enaki ravni, kot so zdaj, pisalo leta 2080. Takrat bo od 21 preteklih gostiteljev olimpijskih iger le še eno mesto imelo zimske razmere, ki bodo zanesljivo dovoljevale izvedbo tekmovanj. To bo Saporo na Japonskem. Vsa alpska mesta v Evropi bodo takrat imela že popolnoma neprimerne razmere. Če pa se bodo izpusti do takrat zmanjšali v skladu s pariškim dogovorom, bo še devet mest imelo zanesljive pogoje za izvedbo iger – vsa ležijo na Norveškem, v Severni Ameriki in na Japonskem. Peking, Pjongčang, Vancouver in Torino, da sploh ne omenjamo Sočija, tako med mesti, ki so gostila igre v tem stoletju, do konca stoletja ne bodo mogli več gostiti iger, saj jim takratne zimske razmere tega preprosto ne bodo več dovoljevale. Zaradi segrevanja ozračja bodo razmere za tekmovanja v omenjenih mestih postale preveč nevarne in nepoštene, so opozorili strokovnjaki.

Poleg tega so raziskovalci z univerze Waterloo izvedli raziskavo, v katero so vključili 339 profesionalnih zimskih športnikov in njihovih trenerjev, da bi določili štiri podnebne dejavnike, ki vplivajo na to, ali so tekmovanja na snegu poštena in varna ali ne. To so nesprejemljivo visoke ali nesprejemljivo nizke temperature, dež, moker sneg in nizka snežna odeja. Na tej podlagi so ugotovili, da se je pogostost izvedbe nepoštenih in nevarnih tekmovanj v zadnjih 50 letih v mestih, ki so že gostila olimpijske igre, močno povečala. "Ta trend se bo zelo verjetno nadaljeval," so dodali. "Noben šport se ne bo mogel izogniti vplivom podnebnih sprememb. Za obstoj zimskih športov bo ključno, da upoštevamo cilje, postavljene v pariškem podnebnem sporazumu. Le tako bomo zagotovili, da bo še ostalo nekaj mest na različnih koncih sveta, v katerih bodo razmere sploh še dovoljevale izvedbo iger," je za Guardian opozoril raziskovalec Daniel Scott.

V 20. stoletju povprečna temperatura na igrah kar 6,3 stopinje

Od začetka 20. stoletja se opazno dviga tudi povprečna temperatura na zimskih olimpijskih igrah. Med letoma 1920 in 1950 je bila povprečna temperatura 0,4 stopinje Celzija, v obdobju med letoma 1960 in 1990 3,1 stopinje, v 21. stoletju pa je narasla že na 6,3 stopinje Celzija (Peking 2022 bo povprečno temperaturo zagotovo znižal). Vse to seveda prireditelje iger sili v to, da še bolj kot sicer posegajo v naravo in spreminjajo okolje, da bi lahko pripravili tekmovališča in izpeljali vse tekme. Igre bodo tako v prihodnje zahtevale še več časa, energije in denarja, saj obenem postajajo tudi vse večje.

Na to megalomanskost olimpijskih iger opozarja tudi slovenski geograf in predsednik nevladne organizacije CIPRA, društva za varstvo Alp, Matej Ogrin. V pogovoru za MMC je dejal, da ga skrbi vse večji obseg samih iger. "Olimpijske igre so se v zadnjih 30 letih spremenile iz prijetnega svetovnega dogodka obvladljivih razsežnosti v megalomanski projekt, ki presega proračun desetih milijard dolarjev in več. Vsaj z zdajšnjim pristopom bo ta proračun še naraščal. Igre za seboj potegnejo tako velike infrastrukturne posege, da se bojim, da še preden bodo podnebne spremembe naredile konec igram, kot jim poznamo danes, se jim bodo marsikje odpovedali sami od sebe. To se v resnici že dogaja v številnih mestih in regijah zlasti v Alpah, torej tam, kjer so že prestali močno industrializacijo in urbanizacijo gorskih pokrajin. Tam se že sprašujejo: si tega sploh želimo? Najbogatejše države v Alpah niso več neizmerno lačne olimpijskih iger, saj puščajo za seboj ogromne posege in zahtevajo velika vlaganja, po drugi strani pa alpske države dodatne promocije, kar je vedno tudi bil razlog za organizacijo, ne potrebujejo."

Dodal je, da pri odločitvah o gostitelju iger trenutno glavno vlogo igrata geopolitika in kapital, kar je po njegovem mnenju "zelo žalostno za izvorni duh olimpizma". "Vprašanje časa je, kdaj bodo olimpijske igre pojedle same sebe. Ostalo bo le še nekaj držav, željnih mednarodnega priznanja, ki bodo pripravljene toliko vložiti. Mene pri olimpijskih igrah še najmanj skrbijo podnebne spremembe – pa ne zato, ker bi jih omalovaževal. Ko bodo podnebne spremembe preprečile olimpijske igre, bodo preprečile še kaj drugega na mnogo hujši način. Seveda pa se svet segreva, o tem ni dvoma."

Kitajci niso zasnežili le prog, ampak tudi velik del okolice

V Vancouvru leta 2010 so sneg na prizorišča vozili s helikopterji, v Sočiju v Rusiji, ki je bilo najtoplejše mesto, ki je kadar koli gostilo zimske igre – izmerili so kar 20 stopinj Celzija, kar je rekordno visoka temperatura med zimskimi igrami v zgodovini –, pa so prireditelji shranili več ton snega iz preteklih zim. Kar se je zgodilo v Pekingu letos, pa je postavilo nove mejnike. Kot je znano, so bile to prve zimske igre, ki so v celoti potekale na umetnem snegu (konec prvega tedna iger je sicer zapadlo nenavadno veliko snega za tamkajšnje razmere). Ogrin je pri tem opazil še nekaj zanimivega – da Kitajci niso zasnežili le samih tekmovališč, na primer proge za smuk, ampak tudi velik del neposredne okolice, tako da je bila kulisa precej bolj zimska. "Tega v Evropi ne vidimo, Kitajci so zasneževanje naredili čisto po svoje. Celo smreke so prinesli na stadion, saj močno dvomim, da tam smreke v naravi sploh rastejo. A tam razprave o posegih v okolje verjetno sploh ni."

Jančing, kjer so potekale tekme v alpskem smučanju (pa tudi v bobu, sankanju in skeletonu), je imel med lanskim januarjem in marcem le dva centimetra snega. Podobno je v Džangdžjakovu, ki je od Pekinga oddaljen 180 kilometrov, kjer so se merili deskarji in smučarji prostega sloga, tekači, biatlonci in skakalci. Da so lahko s snežno podlago opremili vsa ta prizorišča, so se Kitajci zatekli k uporabi več kot sto snežnih generatorjev in 300 snežnih topov italijanskega podjetja TechnoAlpin. Samo za izdelavo umetnega snega naj bi Kitajska plačala več kot 53 milijonov evrov. "Pri tem niso uporabili le ogromno električne energije in vode, pa tudi kemikalij, s katerimi so preprečili tajanje snega, pač pa so take razmere za tekmovalce tudi precej nepredvidljive, celo potencialno nevarne," so zapisali v poročilu britanski raziskovalci in strokovnjaki iz skupine Protect Our Winters. Med številnimi prenosi smo tako lahko slišali, kako drugačen in agresiven je ta sneg, da "takoj zagrabi smučko" in da je zelo leden, zaradi česar so tudi padci hujši.

Sorodna novica "Najbolj zelene olimpijske igre" z umetnim snegom in prizorišči v narodnem parku

Prireditelji iger so sicer ves čas poudarjali, da so bile to "zelene igre", ki so bile izpeljane v skladu s trajnostjo, in da je njihov "pametni sistem za izdelavo snega" uporabil 20 odstotkov manj vode, kot se uporabi pri tradicionalni metodi. Dodali so tudi, da so bili zelo skrbni pri porabi vode, saj so uporabili deževnico, ki so jo shranjevali v poletnih mesecih, in taljen sneg iz gora. Zagotovili so tudi, da na vseh prizoriščih uporabljajo obnovljive vire energije, kot sta sončna in vetrna, da bi tako zmanjšali svoj ogljični odtis, in da so poleg tega v mestu posadili na deset tisoče dreves, ki naj bi vsrkala izpuste, ki so jih povzročile igre.

Umetni sneg prvič uporabili leta 1989 v Lake Placidu

Čeprav so v Pekingu prvič uporabili izključno umetni sneg, pa so najboljši zimski športniki na njem tekmovali tudi na številnih prejšnjih igrah. Umetni sneg je bil na zimskih olimpijskih igrah prvič uporabljen leta 1980 v Lake Placidu v ZDA, od takrat pa se nanj prireditelji vedno bolj zanašajo. Po podatkih revije Time so v Sočiju na tekmovališčih uporabili okoli 80 odstotkov umetnega snega, v Pjongčangu v Južni Koreji, ki je igre gostil leta 2018, pa že kar 98 odstotkov. Da ne govorimo o tem, da se na umetni sneg vse bolj zanašajo tudi številna evropska in severnoameriška smučišča, ki ponujajo le rekreativno smučanje.

Številni so zato podvomili o upravičenosti Pekinga kot prireditelja zimskih olimpijskih iger, saj je bilo jasno, da ta metropola leži na zelo suhem območju, kjer pozimi sneg pada le redko. "To, da se je Mednarodni olimpijski komite (MOK) odločil igre, ki temeljijo na snegu in ledu, podeliti mestu, kjer povprečna temperatura pozimi ne pade pod ničlo in kjer snega tako rekoč ni, poleg tega so vodni viri redki, jasno opozarja na to, da so se zimske olimpijske igre znašle na podnebno neprimernem območju," je dejala športna ekologinja Madeleine Orr.

Pri TechnoAlpinu so zagotovili, da umetni sneg sestavljata le zrak in voda, enako kot pri naravnem snegu, zato se ti dve vrsti ne razlikujeta veliko. Dodali so še, da lahko s pomočjo naprav sestavo snega prilagajajo različnim športom, da bi tako lahko za tekmovalce ustvarili kar najboljše razmere – alpski smučarji na primer potrebujejo bolj leden sneg, smučarji prostega sloga pa mehkejšega, kar lahko prilagajajo s snežnimi topovi. Tudi pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) so zagotovili, da umetni sneg zagotavlja, da imajo vsi tekmovalci enake pogoje.

V umetnem snegu več leda kot v naravnem

Okoljevarstveniki medtem opozarjajo, da je umetni sneg le žalostni nadomestek snega, ki ga na zemljo pošlje mati narava. Pravijo, da je umetni sneg sestavljen iz 30 odstotkov ledu in 70 odstotkov zraka, naravni sneg pa sestavlja 10 odstotkov ledu in 90 odstotkov zraka. Poleg tega opozarjajo, da naprave za izdelavo snega za delovanje potrebujejo zelo nizke temperature – ker je bilo v Vancouvru leta 2010 pretoplo, da bi delovale, so se prireditelji zatekli k prevažanju snega s tovornjaki in helikopterji. Poleg tega mora biti vseeno hladno, da se umetni sneg lahko obdrži na tleh – če ni takih pogojev in se sneg zmehča, nastanejo zelo nevarne razmere za tekmovalce. "V Sočiju je bila stopnja poškodb šestkrat višja kot med paraolimpijci v Vancouvru," je za portal Vox dejal Daniel Scott, profesor geografije z univerze Waterloo v Kanadi. "Predstavljajte si, to so najboljši športniki na svetu. In če so se že oni borili s takimi pogoji, bi vam to moralo veliko povedati. Le kako se bo s tem spopadel nekdo, ki le nekajkrat na leto stopi na smuči?"

Zimski športi puščajo velik okoljski odtis. Kakšna je njihova prihodnost?

Kraji na severni polobli se hitreje segrevajo kot tisti ob ekvatorju, temperatura pa se pozimi dviga hitreje kot poleti. Vse toplejše zime ne pomenijo le drugačne sestave snega, ampak ožijo tudi število prizorišč, na katerih lahko profesionalni športniki trenirajo in tekmujejo, običajni ljudje pa se rekreirajo. Posledično bodo zimski športi postali vse dražji in rezervirani le za elite ali pa se bodo športniki pripravljali na preslabo pripravljenih prizoriščih in zaradi pritiska trenirali v vseh okoliščinah, kar bo znova privedlo do večjega tveganja za poškodbe.

Vse to prižiga alarme v zimskošportnih središčih po vsem svetu. "Verjetno bodo številni ljubitelji rekreacije na snegu dvakrat premislili, preden se bodo odpravili na smučišče. Težko si je zamisliti prihodnost brez zimskih športov, a njihovo vzdrževanje v teh spremenjenih okoliščinah prav tako sproža številne pomisleke. Zimski športi namreč puščajo ogromen okoljski odtis, od prevoza do smučišča, izdelave snega, delovanja vseh vlečnic do elektrike za osvetlitev prog in tako naprej. Upam, da bo industrija zimskih športov našla načine, da se prilagodi," je dodala Orr. Sören Ronge iz združenja Protect Our Winters Europe je dodal: "Številne regije se bodo morale na dolgi rok posloviti od zimskih športov. Središča na nizkih nadmorskih višinah bodo prva občutila spremembe, nekatera so že zaprla svoja vrata. Seveda jim bo ostal še poletni turizem, a posledica nezanesljivih snežnih padavin bodo tudi vse hujša suša in požari. To pomeni, da ponekod ne bo več mogoča niti poletna rekreacija."

Po nekaterih podatkih bi se lahko število severnoameriških zimskošportnih središč do leta 2050 prepolovilo. V Alpah pa bi lahko v prihodnjih letih število smučišč z zadostnimi količinami naravnega snega upadlo s 666 na 202. CIPRA Slovenija je januarja letos sodelovala na posvetu o prihodnosti slovenskih zimskošportnih središč. Meteorologinja Mojca Dolinar in klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj sta opozorili, da bodo zime v 21. stoletju v Alpah deževne, zapadlo bo manj snega, ki se bo obdržal krajši čas. Po mnenju CIPRE se zimskemu turizmu ne smemo odpovedati, ampak ga moramo razvijati v smeri trajnosti in ga prilagoditi posledicam podnebnih sprememb, obenem pa oblikovati strategijo njegovega razogljičenja.

Ogrin: Slovenska smučišča so "muzej na prostem"

Ogrin ob tem opozarja tudi na veliko težavo pomanjkanja finančnih vložkov v slovenske žičniške naprave. "To, kar vidimo pri nas, je muzej na prostem. Precej prej, preden bo zmanjkalo snega na v gorah – in snega je vedno manj, o podnebnih spremembah ni dvoma – bodo naša zimskošportna središča usahnila že sama po sebi. Vsi okoli nas vlagajo v smučišča – Bosna in Hercegovina, Črna gora, Srbija. Avstrijcev, Francozov in Italijanov si ne upam niti omenjati, samo mi ne naredimo ničesar. V naša smučišča je treba v prihodnjih desetih letih vložiti 200 milijonov evrov. Žalostno je, da ima država, ki ima alpsko in smučarsko tradicijo, ki gradi identiteto na tej zgodbi, tako sramotno opremljena smučišča. Leta 2050 bo snega res že mnogo manj, če bo šlo tako naprej, a do takrat je še slabih 30 let. V tem času lahko še veliko smučamo. Na višje ležečih smučiščih, kot so na primer Kanin, Vogel in Krvavec, bo sneg še nekaj časa, tudi narediti se ga bo dalo. Seveda je umetno zasneževanje netrajnostna zgodba, ampak vsi slovenski snežni topovi skupaj ne proizvedejo skupaj toliko snega kot eno ali dve veliki francoski smučišči. Podnebne spremembe ne bodo preprečile smučanja v nekaj prihodnjih letih. A treba je spremeniti ekonomiko smučišč." Dodal je, da se slovenska smučišča trudijo preživeti, ampak jim država ne pride na pomoč, zato vsa po vrsti doživljajo agonijo. "Upam, da se bo z letošnjim razpisom, ki se mora nujno ponavljati tudi v prihodnje, to spremenilo. Hkrati pa morajo smučišča za pridobitev sredstev pokazati program prilagajanja podnebnim spremembam."

Leta 2026 se igre po 70 letih vračajo v Cortino d'Ampezzo

Igre se bodo leta 2026 vrnile na eno izmed klasičnih evropskih prizorišč svetovnega pokala, v Italijo. Uradna gostitelja iger bosta Milano in Cortina d'Ampezzo, ki sta oddaljena kar pet ur vožnje z avtomobilom. To bodo prve igre z uradno dvema mestoma gostiteljema. Prizorišča bodo v resnici posejana po vsej severni Italiji. Na stadionu San Siro v Milanu bo potekala slovesnost ob odprtju, tam bodo tudi dvorane za hokej. V Bormiu in Livignu bodo potekale tekme v alpskem smučanju in v deskanju na snegu ter smučanju prostega sloga. Dolina Val di Fiemme bo gostila smučarske skakalce, smučarske tekače, nordijske kombinatorce in hitrostne drsalce, v Veroni bo potekala slovesnost ob zaprtju iger. Drugo veliko središče poleg Milana pa bo Cortina d'Ampezzo, ki bo olimpijske boje znova gostila ob 70. obletnici prvih iger, ki jih je organizirala, in tudi prvih, ki so potekale v Italiji. V skupku prizorišč, ki sodijo pod Cortino, bodo tekmovanja v alpskem smučanju, biatlonu (v Antholzu), bobu, sankanju in skeletonu ter krlingu.

S tega seznama je razvidno, da gre za sama uveljavljena prizorišča z obstoječo infrastrukturo, a kljub temu italijanske naravovarstvene in okoljske organizacije že štiri leta pred začetkom iger opozarjajo, da pri pripravi teh iger ni sledu o trajnosti. Odločno namreč oporekajo naložbam v športno infrastrukturo, ki bi bila v rabi zgolj kratek čas, v osrčju Dolomitov, ki so razglašeni za Unescovo svetovno dediščino.

Jedro spora je steza za bob in sankanje. V Cortini že imajo stezo, poimenovano po tekmovalcu v bobu Eugeniu Montiju, ki je osvojil kar šest olimpijskih medalj. Proga je bila zgrajena za igre leta 1956, leta 2008 pa so jo opustili. Za olimpijske igre leta 2026 je predvidena gradnja nove steze. Mednarodna komisija za varstvo Alp CIPRA International je januarja na MOK zato naslovila odprto pismo, v katerem je zahtevala temeljit premislek o predvidenih gradbenih projektih in zmanjšanje njihovega obsega v Cortini. Gradnja nove steze za bob in sankališča naj bi stala vsaj 60 milijonov evrov, čeprav so na voljo cenovno ugodnejše in do okolja prijaznejše alternative, na primer v Innsbruck-Iglsu v Avstriji.

"Seveda italijanske kolege skrbi. Torino je igre gostil leta 2006. Namesto da bi združili moči z njim pri rabi infrastrukture, bodo v Cortini gradili nove objekte, ki so popolnoma nepotrebni," se strinja Ogrin.

"Izkušnje preteklih let so pokazale, da Alpe niso ustrezno prizorišče za velike dogodke, med katere sodijo tudi olimpijske igre," so dodali v CIPRI International. Vanda Bonardo, predsednica CIPRE Italija, pa je posebej opozorila: "Takšen način izvajanja zimskih olimpijskih iger je treba drastično spremeniti, začenši s prenapihnjeno infrastrukturo. Če to ni mogoče, potem Alpe ne bi smele nikoli več priti v poštev za izvedbo olimpijskih iger."

Alpe kot avantgarda pri trajnostnem razvoju

CIPRA še opozarja, da so Alpe lahko prizorišče za športne prireditve zgolj, ko bodo upoštevane okoljske, socialne in ekonomske zmogljivosti ranljivega alpskega prostora – načrtovanje, priprava in izvedba olimpijskih iger morajo temeljiti na vzdržni rabi (obstoječih) virov. Trajnostne zimske olimpijske igre bi morale zajemati manjše število disciplin in udeleženk ter udeležencev na samem kraju, obenem pa bi morale biti prirejane izključno na podnebno primernih lokacijah, kjer ne bi bilo treba graditi nove ali širiti že obstoječe infrastrukture.

S tem se strinja tudi Ogrin, ki pa opozarja, da ni smiselno le biti proti igram, ampak bi bilo treba MOK-u predstaviti smernice z vidika iger v času prehoda na trajnostni razvoj. "O tem že slišimo neke ideje, ampak je v ozadju ogromno t. i. greenwashinga (dajanja napačnega vtisa ali zavajajočih informacij o tem, kako so izdelki ali ukrepi prijazni do okolja, op. a.). Steza za bob v Cortini je le vrh ledene gore. Ampak v Alpah se vsaj pogovarjamo o tem, imamo kritično maso ljudi, ki je proti pretiranim posegom v okolje. To ni Rusija, Kitajska ali kakšna srednjeazijska država, v kateri se nekdo odloči narediti megalomansko zgodbo – in jo brez pomisleka tudi izpelje."

Ogrin se je dotaknil tudi znova obujene ideje o organizaciji iger treh dežel. "Prebral sem, da bi ponudili recept trajnostnih olimpijskih iger. To se zelo lepo sliši, treba pa je vedeti, kaj trajnost za koga pomeni. A prepričan sem, da če bi se te igre dejansko zgodile, da bi se dalo bistveno bolj vplivati na trajnostni vidik iger kot kje drugje. Alpske države namreč že razumejo, kaj je trajnostni razvoj – morda ne točno tako, kot si ga predstavljamo v CIPRI, a razumejo. Velikim državam pa se ne da še ničesar dopovedati. Morda bo trajalo 30 let, da bomo ugotovili, kako izpeljati trajnostne olimpijske igre, a začeti se je treba pogovarjati, ne le govoriti, da smo proti njim."

Opozoril je, da so bile Alpe na neki način vedno avantgarda pri trajnostnem razvoju in so še danes, čeprav so zaradi koncentracije kapitala eno najbolj prizadetih gorstev na svetu. "Če pogledate na druge konce gorskega sveta, vidite, da mi z Alpami še kar dobro delamo. V Severni Ameriki ali Rusiji se tam, kjer je velika koncentracija kapitala, z naravo nihče pretirano ne ukvarja. Alpe so že večkrat pokazale pot, tudi z Alpsko konvencijo in številnimi dobrimi projekti trajnostnega razvoja turizma. Naš predlog je, da bi morala CIPRA ali kak drug neodvisni akter postaviti merila za izpeljavo iger, ki gredo tudi v smeri t. i. evropskega zelenega preboja. Nekdo v MOK-u bi se nato moral vprašati: koliko celoten dogodek prispeva h globalnemu ogljičnemu odtisu? Ne smemo le reči: te olimpijske igre so imele petkrat boljše ločevanje odpadkov kot prejšnje. Ključna zgodba je, ali je okoljski odtis iger mnogo večji, mnogo manjši ali je enak. Dokler ne bodo imele vsake naslednje igre manjšega odtisa od predhodnih, smo na napačni poti – in ne govorim o manjšem odtisu na udeleženca, ampak gledano v celoti."

"Države morajo hitro ukrepati, z zeleno energijo in čistejšim prevozom zmanjšati izpuste. Če tega ne bodo storile, ne bo več zimskih olimpijskih iger, ne bo več družinskih izletov v gorske kraje. Zaradi zmanjšanja snega in izginjanja snežne odeje bo sledil kup neželenih posledic. To, da ne bomo mogli več smučati, bo še najmanjša izmed naših težav," pa je opozoril Ronge.

Kako omejiti rast iger? Računanje okoljskega odtisa, manj udeležencev, optimizacija poti.

Ogrin ima nekaj predlogov za premik olimpijskih iger k bolj zelenim. Predlaga, da se najprej naredi metodologija za računanje ogljičnega ali okoljskega odtisa. Mogoči rešitvi bi bili tudi omejitev števila udeležencev in optimizacija poti. "Olimpijske igre ne smejo več rasti. Naj zmanjšajo število udeležencev ali postavijo zgornjo kapico še dovoljenega proračuna. To, da se vsake naslednje igre hvalijo, da so večje in dražje od prejšnjih in da tako dobrih še ni bilo, ne pelje nikamor."

Ali če končamo z njegovim vprašanjem: "Ob vsem povedanem je vedno bolj logično, da so zimske olimpijske države vse pogosteje v državah stran od Evrope. Mislim, da je le še vprašanje časa, kdaj bo kakšna država iz srednje Azije izrazila željo po organizaciji iger. Še naprej se bodo vrstile igre v delih sveta, ki nimajo zimske tradicije, imajo pa kapitalsko ali politično moč. A ko dajejo igre tem novodobnim lokacijam, kjer so prizorišča tudi do 200 kilometrov narazen, so to zame olimpijske igre 2.0. Ali je to res to, kar so si leta 1896 zamislili?"