"Mira je pisala knjigo zelo dolgo, tudi sam sem jo spraševal, zakaj se je odločila napisati avtobiografijo tako zgodaj," se spominja mož igralke Mire Furlan, režiser Goran Gajić.

"Spet sem bil kratkoviden. Zdaj sem izjemno ponosen, da imamo to knjigo, saj je to tudi dokaz mojega obstoja," je dejal v pogovoru za oddajo NaGlas!, ki si ga lahko ogledate danes ob 12.30 na TVS 1. "Knjiga je resnična, iskrena, poštena, govori o neverjetni poti, prav tako ima neverjeten čustveni vpliv na bralca. Mira je bila vulkan," je dejal Gajić. "Gledalci in vsi, ki uživajo ob njenih delih, jo obožujejo, politična in kulturna srenja pa naju sovražita. Sovražili sta ali naju sovražita še danes," pa je odgovoril na vprašanje, ali so ju na območju nekdanje Jugoslavije bolj sovražili ali imeli radi.

Avtobiografija je pismo sinu
Avtobiografijo je napisala v angleščini, ker jo je pisala za sina, ki je takrat najbolj razumel ta jezik, in ne jezika svojih staršev: "Migrantska zgodba je izjemno težka, a hkrati je to tudi prihodnost sveta. V nekem trenutku se bomo vsi morali izseliti." Imej me rajši od vsega na svetu je izšla tudi v ZDA. Goran Gajić občasno obišče kraje, kjer je nekoč živel, a že dolgo je njegov dom v Los Angelesu. S čim se zdaj ukvarja? "Ukvarjam se s tem, kako preživeti, torej s sabo. Da nekako preživim to, kar se je zgodilo."
Gajić je bil vesel svojih slovenskih prijateljev, ki so ga prišli pozdravit v Konzorcij, kjer se je z njim o knjigi pogovarjala Samira Kentrić. "Spomini nanjo so seveda grenki, žalostni, pa tudi lepi. V rokerskem svetu je zastopala igralce, Gorana pa sem spoznal kot novinarja časopisa Polet," se je spomnil Zoran Predin. Za režiserja Damjana Kozoleta je druženje z Miro Furlan in Goranom Gajićem najlepši del njegovega življenja. "Mira je bila izjemno nežna oseba, prenežna za tisti čas, v katerem je razpadala država, v katerem so se pojavili brutalni nacionalizmi. Bila je nad vsem tem, bila je izjemna igralka in čudovita prijateljica. Čas, ki smo ga skupaj preživeli, je najlepši čas v mojem življenju."

Praznine se ne da zapolniti
Tudi z igralcem beograjskega Ateljeja 212 Svetozarjem Cvetkovićem sta postala družinska prijatelja. Nazadnje sta skupaj zaigrala v filmu Ne pozabi me, Istanbul. "Prav posebna izkušnja je bila, ko sem z njo igral, se družil, delil mnenja in občutke. Praznine, ki je ostala po njenem odhodu, ne moremo z ničimer zapolniti. Zapolnijo jo lahko samo spomini na tako čudovitega človeka, kot je bila Mira," je dejal Cvetković.

Mira Furlan kot Ana Karenina
Življenje Mire Furlan je v resnici film, ugotavlja Kozole. "Vse – od rojstva do razpada države, potem smrt, res bizarna smrt, vse to, kako je končala ... – je ena velika Ana Karenina." Po boju z okužbo z virusom zahodnega Nila, ki jo je dobila po piku komarja v svojem vrtu v Los Angelesu, je umrla, stara 65 let. Ta in vse druge zgodbe iz njenega življenja, o katerih piše, si res zaslužijo filmsko platno.

Imej me rajši od vsega na svetu ni zgolj avtobiografija, je tudi proza, prežeta s čustvi, in poglobljeno pričevanje o nekdanjem svetu, so zapisali pri Mladinski knjigi. Ne prizanaša ničemur in nikomur, še najmanj pa sebi. Mira Furlan, v Zagrebu rojena igralka hrvaških, judovskih in slovenskih korenin, se je z možem, srbskim režiserjem Goranom Gajićem, leta 1991 izselila v Ameriko. Tam je začela pisati svojo avtobiografijo kot pismo sinu Marku, da bi razumel, kaj se je dogajalo pred njegovim rojstvom, in da bi spoznal domovino svojih prednikov.

Pretresljiva izpoved, polna bridkosti, a tudi radosti
Piše tudi zaradi sebe, da bi bolje razumela svoje kaotično življenje in sebe. Pripovedovati začne, ko mora sinu v šestem razredu pomagati pri domači nalogi z naslovom Zapuščina mojih prednikov in se sprašuje, kako naj mu predstavi družinsko zgodovino, ne pa ga prestraši, potre, obremeni. Njen judovski ded je končal v koncentracijskem taborišču Jasenovac. Mati in oče sta bila deležna krute "prevzgoje" na Golem otroku. Mati celo eno leto več od očeta, čeprav je bila kriva samo razmerja z moškim, partizanom in mladim povojnim poročevalcem, ki se leta 1948 ni mogel hitro prilagoditi političnim spremembam.

Od slave do medijske gonje
Mira Furlan odkrito pripoveduje tudi o karieri, v kateri je spoznala vse obraze slave. Skozi različne zgodbe, izkušnje in refleksije spoznavamo njen notranji svet, pa tudi najhujši čas vojne na Hrvaškem, ko je zaradi neprekinjenega sodelovanja z beograjskimi gledališčniki postala tarča medijske gonje. Čez noč so jo odpustili iz zagrebškega gledališča in ji pozneje celo zaplenili stanovanje. V kampanji blatenja ji je hrbet obrnila večina prijateljev in sodelavcev.

V New Yorku znova na začetku
V nadaljevanju pripoveduje, kako je začela po selitvi čez lužo kot nekdanja "cenjena gledališka igralka in priljubljena filmska zvezdnica" (za vlogo v filmu Oče na službeni poti Emirja Kusturice je leta 1985 prejela zlato palmo v Cannesu) delati v New Yorku kot natakarica, njen mož pa kot selitveni delavec. Medtem je "doma" še kar potekal medijski linč, izhajali so članki z naslovi, kot sta Tragična usoda velike hrvaške igralke in Težko življenje lahke ženske ...

Mednarodna gledališka in filmska kariera
Po številnih brezuspešnih poskusih sta se lahko oba z možem vrnila k svojemu poklicu. Njuna Priredba Sofoklejeve Antigone v majhnem gledališču v Los Angelesu je prejela nekaj nagrad, mož Goran jo je prejel za režijo, Furlan za izvedbo Antigone. Po vlogah v serijah Babilon 5 in Skrivnostni otok pa je znova postala mednarodno prepoznavna igralka.
Po desetih letih se je vrnila na hrvaške odre. Nastopila je v glavni vlogi Evripidove Medeje v Gledališču Ulysess Radeta Šerbedžije, pozneje je sodelovala tudi z znanimi in v tujini nagrajenimi filmskimi režiserji, kot sta Danis Tanović in Goran Marković, in drugimi.