Olimpija je proti Fercem pokazala obraz, ki ga kaže že od poznega poletja, preblisk je bila le izjemna tekma proti Ludogorcu.

Zakaj se čudimo trem prejetim zadetkom, ko pa to sezono na 23 tekmah Olimpija zgolj na treh ni prejela gola? In zakaj bi radi živeli v sanjah, da so Ljubljančani člani srednjega kakovostnega razreda? Ko pa številke povedo vse: od 32 klubov v najskromnejšem evropskem tekmovanju zgolj Olimpija do zdaj še ni dosegla zadetka. In izmed vseh le Olimpija, islandski Breiðablik, Spartak Trnava iz Slovaške in Čukarički iz Srbije še nimajo točke.

In nehajmo se slepiti, ni za vse kriva neposrečena izbira neposrednih proizvajalcev na ali ob igrišču.

S slovenskim klubskim nogometom se pogosto ukvarjajo ljudje, ki ne poznajo nogometnega posla. Ta že dolgo ni omejen zgolj na poceni nakup in drago prodajo nogometašev. Nogometni posel je tudi marketinška vizija, je zgledno komuniciranje z mediji, je domiselno nagovarjanje javnosti prek sodobnih kanalov, je vztrajno iskanje novih poti za čim večjo vpetost lokalnega okolja.

Za upravo Olimpije, ki nas je še pred dnevi prepričevala, da je klub organiziran tako, kot so tisti v nemški Bundesligi, je vse to nebodigatreba. Ali, če hočete, pa tukaj ne gre za provokacijo z Albertom Riero, navadna španska vas. Nogometna Olimpija niti v Ljubljani ni pretirano cenjena blagovna znamka. Tudi zato poraz proti klubu s Ferskih otokov ni sramota!