Vsaka tekma bo pomembna v boju za točke na lestvici mednarodne odbojkarske zveze, saj bo prav vrstni red na tej lestvici po turnirju v Ljubljani določil še zadnje potnike na olimpijske igre v Parizu. Pomemben člen ekipe bo tudi tokrat bloker Jan Kozamernik, ki je v začetku maja s Trentinom osvojil prestižno Ligo prvakov. Z njim smo se pogovarjali tako o tem velikem uspehu kot tudi o pomembnosti prihajajoče reprezentančne sezone.

V zadnjih letih ste se kot član slovenske odbojkarske reprezentance že navadili stopati na zmagovalne stopničke, letos pa vam je to v evropskih tekmovanjih uspelo tudi na klubski ravni, potem ko ste s Trentinom osvojili ligo prvakov. Kako je bilo stopiti povsem na vrh?
Lep občutek je. Kar nekaj finalnih tekem smo že igrali, na žalost nam v velikem finalu še ni uspelo zmagati, lani smo sicer dobili mali finale evropskega prvenstva in zaključiti tekmovanje z zmago je zagotovo veliko lepše. Težko je opisati, kako pomemben dosežek je zmaga v ligi prvakov. To ugotoviš šele, ko se pogovarjaš z ostalimi igralci, ki imajo za seboj bogate kariere, z veliko uspehi, a nimajo zmage v ligi prvakov. V tem tekmovanju te ena tekma lahko stane naslova, tako da sem izjemno vesel in ponosen, da mi je to letos uspelo.

Tudi v slovenski odbojki ste šele drugi, ki mu je to uspelo. To lovoriko ima namreč le še Sergeja Lorber, ki jo je leta 1991 osvojila z Mladostjo. To tudi nekaj pove, kajne?
Da, zagotovo, mislim, da je kar velik dosežek tudi zame osebno. Vedno sem si želel igrati v klubih, kjer se poteguješ za zmago, kjer so igranja v finalih nekaj, kar si klub želi že na začetku sezone in sem zato izjemno vesel, da sem dobil to priložnost, da lahko igram v Trentinu. To, da sem kot prvi moški reprezentant osvojil ligo prvakov, ni nekaj samoumevnega, ponosen sem in se veselim in upam, da se bo v prihodnje še kdo veselil tega uspeha.

Ste bili kake čestitke še prav posebej veseli?
Čestitke so prihajale z vseh koncev in krajev, čestitala sta mi med drugimi tudi Mitja Gasparini in Matija Pleško. To so bile čestitke nekdanjih igralcev, ki so igrali kar veliko vlogo v mojem osebnem razvoju. Največ pa mi pomeni to, ko so mi reprezentančni soigralci ob prvem prihodu na trening na začetku vsi zaploskali. To mi je dalo veliko pozitivne energije tudi za naslednje izzive.

Ligo prvakov ste osvojili, potem ko ste na domačih tleh izpadli iz boja za naslov prej, kot ste si želeli. Če pogledava z druge strani, pa se je bilo morda zato lažje pripraviti na veliki finale. Ste morda tja prišli bolj spočiti, željni dokazovanja?
Sezona bi bila zelo slaba, če bi potegnili črto po koncu italijanskega prvenstva, saj smo zaradi različnih okoliščin, od poškodb do slabe trenutne forme, izpadli v obeh polfinalih. Zaključek sezone zato ni bil lahek. Če smo že morali izgubiti boj za tretje mesto, potem sem na nek način vesel, da smo ga izgubili po štirih tekmah in imeli potem en teden časa, da se v ekipo vrneta Lavia in Sbertoli. Tako smo se lahko uspeli pripraviti in najti igro, ki nas je krasila v rednem delu sezone. Imeli pa smo tudi zelo veliko motivacijo, saj nismo dosegli zmag, ki smo si jih želeli in to je igralo kar veliko vlogo pri tem, da smo na koncu prikazali tako igro, kot smo jo in osvojili ligo prvakov.

Odbojka je ekipni šport, a če za trenutek pozabimo na to in se ozrete zgolj na vašo osebno kariero – kaj je bilo tisto, kar vas je pripeljalo do tega, da ste postali del ekipe, ki je osvojila ta laskavi naslov?
Kariera vsakega posameznika je kombinacija številnih zadev, spleta okoliščin, dobrega dela, potrebno pa je tudi malce sreče. Lani, ko sem izvedel, da na Poljskem, v klubu Asseco Resovia Rzeszov, ne bom ostal, bi se lahko zgodilo kar koli. Po pogovorih z najbližjimi je bila želja, da se preselim v Trento in na koncu se je tudi tako razpletlo. Lahko se ne bi, a sam verjamem v to, da se da priti daleč, če dobro delaš, si priden in verjameš v to, da lahko dosežeš več. Imel sem tudi nekaj sreče, da se je vse tako dobro izšlo na trgu srednjih blokerjev, saj se je sprostilo mesto v ekipi Trentina. Vsak dan sem bil na treningih zelo motiviran, vedel sem, zakaj sem prišel v tja. Nisem sem zadovoljil s tem, da sem postal del te močne ekipe, tja sem prišel z željo po osvajanju lovorik, dobri igri in to je bilo na koncu poplačano, obenem pa si želim, da v naslednji sezoni to še nadgradimo.

Ta dosežek je, če gledamo zgolj s klubskega vidika, zagotovo trenutno vrhunec vaše kariere …
Vsekakor, v klubski odbojki je težko doseči več. Vsi igralci si želijo osvojiti ligo prvakov, a to uspe le peščici. Seveda si v prihodnje želim osvojiti tudi italijansko prvenstvo in pokal. Za naslednje leto so cilji še vedno visoki, imamo zelo dobro in mlado ekipo. Sem del lepega projekta, tudi vodstvo kluba nam je na druženju po osvojitvi lige prvakov dejalo, da se začenja novo obdobje lepe odbojke in osvajanja lovorik za ekipo Trentina in veselim sem, da bom še eno leto del te lepe zgodbe. Bi mi pa veliko pomenilo, če bi se tudi v reprezentanci veselili kakšne zlate medalje.

Pred reprezentanco so nastopi v ligi narodov, s katero si boste poskušali zagotoviti premierni nastop na olimpijskih igrah. Zaradi visokega mesta na lestvici FIVB in rezultatov v zadnjih sezonah vas mnogi že vidijo v Parizu, a slabši rezultat na kaki tekmi ali kako neprijetno presenečenje v odbojki hitro lahko postavi stvari na glavo. Kako veliko breme je to za vas igralce in tudi strokovno vodstvo?
Kot ste rekli, je odbojka ekipni šport, nič odvisno zgolj od posameznika, ampak če en posameznik manjka, to lahko zelo veliko spremeni. Želim si, da bi bili res zelo prizemljeni in osredotočeni na to, da še nismo na olimpijskih igrah in da tako stopimo tudi v to ligo narodov. Igrali bomo z res vrhunskimi ekipami, ki si tudi same želijo uvrstitve na najpomembnejše tekmovanje letošnje sezone. Dokler vozovnice za Pariz ne bomo imeli v rokah, se ne smemo sprostiti. Mislim pa, da zelo dobro prenašamo to, da se od naš veliko pričakuje, pravzaprav sami od sebe zahtevamo še več, kot si želi javnost. Lepo poletje je pred nami, prvi cilj je seveda uvrstitev na olimpijske igre, ampak tudi, ko govorimo o ligi narodov, bi rad poudaril, da v tem tekmovanju prav tako še nismo dosegli vseh ciljev. Nismo namreč še posegli po medalji in vemo, da si tega vsi želimo. Celotno tekmovanje ima za nas velik pomeni, ker na visoki ravni odigrati 12 tekem v slabih štirih tednih, ni mačji kašelj in če nam bo to uspelo, nas čaka še zaključni turnir in ni skrivnost, da si tudi tam želimo poseči po medalji.

So treningi zdaj kaj drugačni glede na to, kaj vas čaka v tej reprezentančni sezoni?
Glede na to, da je bilo to pripravljalno obdobje zelo kratko, so bili zelo intenzivni. Uvodni del, ki sem ga zaradi klubskih obveznosti izpustil, je bil za ekipo zelo naporen, sploh z vidika telesne priprave. Vemo, da so končni cilj olimpijske igre in treba se je telesno pripraviti, da bomo po dolgih in napornih klubskih sezonah zdržali do takrat in predvsem, da bomo v času iger lahko spet dvignili formo. Bilo je naporno, ker nas je poleg treningov čakalo tudi kar veliko ostalih obveznosti, predvsem sponzorskih, a se zavedamo, da to pride z roko v roki z uspehi. V tekmovalno obdobje se zdaj podajamo maksimalno pripravljeni in zavzeti ter z osredotočenostjo na končni cilj.

Potovanj bo letos vendarle nekoliko manj, iz Turčije se boste potem odpravili na Japonsko, nato pa vas čaka vrnitev domov.
Veselimo se, da ne bo toliko potovanj, sicer gremo na Japonsko, ampak se v bistvu vsi tega veselimo. No, morda le naš kapetan Tine Urnaut malce manj, saj je tam preživel več časa, za preostale pa bo to zagotovo nova lepa izkušnja. Do zdaj smo se tam vedno dobro počutili, malce grenkobe je sicer ob spominu na naš zadnji turnir tam, saj si v olimpijskih kvalifikacijah nismo uspeli zagotoviti vozovnice za Pariz. A zdaj je nova priložnost, tekmovanje bo zagotovo dobro organizirano. Po Japonski pa se vrnemo na evropska tla in tu ostanemo do konca.

Morda si že na uvodnih dveh turnirjih naberete dovolj prednosti pred tekmeci in se tokrat iz Japonske vrnete prav s to vozovnico za olimpijske igre v Parizu. Če še ne bo tako, pa vas potem ključni turnir čaka doma v Stožicah. Kako zelo se veselite tega, da boste znova igrali pred domačim občinstvom, ki bo sicer v tistem času pogledovalo tudi proti Nemčiji in evropskemu prvenstvu v nogometu?
Na žalost je tako, da se turnir lige narodov v Ljubljani prekriva z evropskim prvenstvom v nogometu, na katerega so se po daljšem času uvrstili tudi naši fantje, tako da bo veliko pozornosti navijačev usmerjene tja. Ampak mi se neizmerno veselimo tega, da bomo znova igrali doma in verjamem, da bomo tudi tokrat imeli bučno podporo. Stožice so bile vedno naš dom, vedno smo igrali fenomenalne tekme in igralci iz ostalih reprezentanc mi vedno rečejo, da premagati Slovenijo v Stožicah je skoraj misija nemogoče. Vemo, kaj nam da publika, vemo, kaj nam da domač teren, igrati doma bo spet nekaj izjemno lepega, tako da si želim, da bi prišlo čim več gledalcev. Igramo tudi z zelo močnimi reprezentancami, tako da mislim, da bo tudi za gledalce kar zanimivo.

Celotno tekmovanje bo znova zelo naporno, kaj pa bo, po vašem mnenju, v tem obdobju tisto, na kar boste morali biti najbolj pozorni?
Mislim, da bo najtežje držati glavo pod kontrolo, se zavedati, da je vsaka tekma za nas zelo pomembna. Najbolj pomembne bodo tekme z nasprotniki, ki so na lestvici mednarodne odbojkarske zveze uvrščeni nižje od nas. Za take tekme mnogi že vnaprej razmišljajo, da bomo zlahka zmagali, a ni tako, menim celo, da bo to tisti najtežji del tekmovanja. Prav te ekipe si namreč še toliko bolj želijo zmage proti nam, saj jim prinaša veliko točk v boju za olimpijske igre. Najtežji nasprotnik lahko postanemo sami sebi, če ne bomo imeli glave na pravem mestu. Ne smemo se sprostiti vse do konca, ves čas moramo biti res prizemljeni in se osredotočati na posamezne tekme in etapne cilje, da dosežemo tistega glavnega.

Veliko ste omenjali ta psihološki vidik, zato za konec še vprašanje, če ste zaradi vsega naštetega letos morda še več pozornosti namenili tudi psihološki pripravi in na kakšen način?
Vsako leto se v ekipi veliko pogovarjamo o tem, delamo korake naprej in smo na tem področju zelo napredovali. Naš kapetan Tine Urnaut je eden izmed tistih, ki zelo verjame v to in mislim, da mu v zadnjih letih zelo dobro uspeva in mu soigralci sledimo pri tem. Vedno pogosteje se osredotočamo na to, zavedamo se, da nam to prinaša pozitivne učinke in menim, da je to tudi prava pot. Ne nazadnje je tako, da se telesno lahko pripraviš do neke ravni, do neke meje, medtem ko je na področju psihološke priprave vedno mogoče narediti še kak dodaten korak, ki te pripelje do tega, da si boljši. Vse to pa nas vodi do tega, da tudi mi kot ekipa v najpomembnejših trenutkih funkcioniramo boljše.