Po treh tednih predvolilnih in referendumskih soočenj se boste lahko že ob prvi tedniški zgodbi spet jezili na prometno gnečo.

Širitev avtocest, učinkovit javni potniški promet in več dela od doma so za zdaj le želje, ki se izmikajo. Ali se pristojni ukvarjajo s konkretnimi ukrepi za večjo pretočnost prometa, je raziskovala novinarka Alenka Frantar. Zelo pomembno je že to, da po prehitevalnem pasu prehitevamo in se potem vrnemo na vozni pas. Kot se je pošalil inštruktor varne vožnje Danijel Granda (AMZS): "Morda pa so nekateri kupili vinjeto samo za prehitevalni pas? Jaz ne vem, kje se ta kupi."

Prav tako boste videli, da menjavanje pasov ob zastojih povzroči dodatne težave in onemogoča, da bi promet stekel bistveno hitreje. Anže Albreht z Zavoda Reševalni pas pogreša aktivnejši pristop pristojnih na terenu, na cesti. So zdajšnje preventivne akcije dovolj, je Frantar vprašala Marka Bevca iz Agencije za varnost prometa? "Ne vem," je odgovoril. Zakaj ni torej več usklajenih akcij, ki bi voznike pogosteje opozarjale na hitrost, varnostno razdaljo, uporabo prehitevalnega pasu ali prižig luči? Zvonko Zavasnik iz Darsa pravi: "To ni ravno vprašanje zame. Je bolj za Agencijo za varnost prometa, ker so oni najprej odgovorni za preventivo v Sloveniji." Bevc vrača žogico: "Dars upravlja avtoceste, tako da so mogoče oni pravi naslov."

Barbara Pešut o bolezni, ljubimcu in džojntu

V drugi zgodbi o vidni, nevidni multipli sklerozi je Jelena Aščić obiskala glasbenico, pesnico in pisateljico Barbaro Pešut, ki je za to neozdravljivo boleznijo osrednjega živčevja zbolela pred 30 leti.

Avtoimunsko obolenje, za katerim pri nas trpi kakih 3500 ljudi, je Barbaro Pešut že skoraj povsem ohromilo, a njena ustvarjalnost ne pojenja. Čeprav tudi zelo težko govori, je izjemno iskrena, iskriva, pogumna sogovornica. Ko je izvedela za diagnozo, se je vprašala, kaj bo sploh še lahko delala: "O, jebenti, saj ne morem več nič. Noga me ni ubogala, roka me ni ubogala, potem sem se pa odločila: nič, pisala bom. In to delam, to mi še zmeraj laufa."

Sorodna novica Barbara Pešut: 30 let boja z multiplo sklerozo

Pomoč osebne asistentke potrebuje 24 ur na dan: "Da me obrne ponoči, ob pol dveh, ob pol petih, pa ob pol sedmih." Dolgo časa je zanjo skrbel mož, glasbenik Robert Pešut - Magnifico, s katerim sta se spoznala v najstniških letih pri folklorni skupini. Pravi, da bi ji bilo najbrž lažje, če bi verjela v Boga, ampak kot pravi, ni bila tako vzgojena: "Moja mama je bila komunistka." Džojnt, kot pravi, "zelo pomaga, kadar ga dobim, je pa redko, ob priložnostih, ker mi moj mož ne da".

"Pa bi imeli ljubimca?"

"O, pa kako, uf, pa kako, bi ga marsikaj naučila, jaz imam veliko znanja o ljubezni, neverjetno veliko. Moj mož je rekel, da sva se ljubila tako, kot da bo konec sveta."

Nogometne sanje

V petek se bo v Nemčiji začelo evropsko nogometno prvenstvo, na katerem bo po 24 letih spet zaigrala slovenska reprezentanca. Vpis v nogometne šole je spet večji. Novinar Boštjan Fabjan se je tako spraševal, kaj je v tem športu tako magičnega, da privablja množice in iz njih izvablja tako močna čustva? "Počutimo se bolj povezane, lahko se poveča tudi identifikacija z narodom, državo, neko občutje ponosa. Na drugi strani lahko najdemo tam neke prijatelje, se oblikujejo tesnejše vezi," je pojasnil psiholog Žan Lep.

Usodni flamenko

Njen najstniški svet se je nenadoma povsem zavrtel okoli flamenka, španske kulture, umetnosti, ljudskega izročila. Jasna Krljić Vreg se je pogovarjala s plesalko Urško Centa, ki s svojimi nastopi navdušuje tudi v Mehiki. Že z 11 leti je začela plesati ta strastni španski ples pri argentinski učiteljici. Flamenko je vsa leta nadgrajevala, ga prilagodila slovenskemu okolju, in gledalci kar težko verjamejo, da ji po žilah ne teče andaluzijska kri.

"Flamenko je kot neko kulturno izročilo iz roda v rod in v bistvu bolj pripada Romom. Se pravi, obstajajo prav flamenko družine, ki si lastijo določene forme in poetiko in do tistega so zelo zaščitniški. Tja kot tujec ali pa če nisi v njihovem krogu, zelo težko vstopiš," opiše Centa, ki zdaj ustvarja tudi z igralcem in partnerjem Domnom Novakom, z džezovskim saksofonistom Juretom Puklom pa sodeluje v predstavi Na pragu nevidnega.

Na meji nevidnega

Vile, čarovniki, bojevnice in bojevniki, vitezi in princese, zlobneži – te in druge like iz priljubljenih knjig, filmov, serij, stripov in videoiger ste lahko pred kratkim srečali na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, na mednarodni konvenciji ljubiteljev fantazije in znanstvene fantastike. Očaranih obiskovalcev se je trlo. Novinarko Anko Pirš Lucignano je tako zanimalo, kaj je tako privlačnega v tem svetu? Kot pravi nekdanja novinarka, danes vplivnica Kaya Solo: "Za nas, ki smo malo 'čudni', je tak dogodek en tak dom. Da sprostimo otroka v sebi, otroško radost."

Ljubljansko konvencijo so prvič organizirali pred trinajstimi leti, ko so prišli predvsem prijatelji in sorodniki, se spominja eden izmed organizatorjev Mitja Bosnič in dodaja, da je danes pogled na svet drugačen in da tak dogodek ponuja tudi malo eskapizma. Vrhunec konvencije je bilo mednarodno tekmovanje kostumov (cosplay), ki morajo biti ročno izdelani. "Cosplay je beseda, ki združuje kostum in igro – kostumske igre. Gre za umetniško izražanje subkulture, ki se je začelo pred drugo svetovno vojno. Čez vsa ta leta so se z novimi materiali kostumi izboljševali; zdaj poznamo že 3D-print, ki ga včasih ni bilo," pojasni Matic Gaiser.

V apokaliptičnega junaka, bojevnika Nika, se je tako prelevil tudi strojnik kmetijske mehanizacije, ki je za izdelavo kostuma porabil 550 ur.

Pa ga je strah, da bi kdaj izgubil stik z resničnostjo? "Ko daš kostum dol, si pač navaden smrtnik, ko si pa v kostumu, si pa jaaaa, greeeemooo!"