V starosti 95 let je umrl igralec Janez Klasinc, so sporočili iz družinskega kroga. Deloval je v Gledališču za slovensko Primorje v Kopru, zatem krajši čas v Okrajnem gledališču na Ptuju, najdlje pa v mariborski Drami. Tam je v 30 letih umetniškega ustvarjanja pripravil okoli 130 vlog, nastopal je tudi v operah in filmu.

Sorodna novica Dramski igralec Janez Klasinc - devetdesetletnik

Ustalil se je v mariborski drami
Janez Klasinc se je rodil leta 1929 v Ljubljani in že med študijem na takratni Akademiji za igralsko umetnost oziroma današnji Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo sprejel angažma v Gledališču za slovensko Primorje v Kopru, kjer je bil hkrati igralec, režiser, scenograf in urednik gledališkega lista.

Zatem je krajši čas deloval v Okrajnem gledališču na Ptuju, nato pa postal stalni član Drame SNG Maribor, ki ji je ostal zvest do upokojitve leta 1989. V tridesetih letih umetniškega ustvarjanja v mariborski Drami je ustvaril okoli 130 vlog, nastopal pa je tudi devetih opernih uprizoritvah.

Sorodna novica "Igralec se nikoli zares ne upokoji"

Predstavnik najstarejše igralske generacije mariborske Drame in mož pokojne sopranistke Ondine Otta Klasinc je bil najbolj znan po monodrami Debele zgodbe Petra Fuleža Jura Kislingerja. Odigral jo je kar 130-krat. Sodeloval je s številnimi domačimi režiserji, kot so Mile Korun, Dušan Mlakar, Branko Gombač, Zvone Šedlbauer in Jože Babič.

Organizator prvega Borštnikovega srečanja
Med njegovimi številčnimi vlogami so bile vloge od Shakespearovih iger Julij Cezar, Kralj Lear, Rihard II in Kakor vam drago, Šeligove Svatbe in Lepe Vide, Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski, Strička Vanje Čehova do Partljičevih komedij. Nastopal je tudi v opernih uprizoritvah, med drugim v Straussovem Netopirju in Leharjevi Veseli vdovi.

Kot še piše na spletnem portalu Sigledal, je bil razpoznaven po svoji humorni noti, ki jo je znal dodati mnogim vlogam. Med drugim je bil tudi organizator prvega srečanja slovenskih gledališč, Borštnikovega srečanja v Mariboru. Leta 1974 je prejel Borštnikovo nagrado za igro v vlogi Kadivca v Partljičevi komediji Ščuke pa ni. Nastopil je tudi na filmu, med najbolj odmevnimi so bili Vdovstvo Karoline Žašler Matjaža Klopčiča, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica Karpa Godine in Naš človek Jožeta Pogačnika.