6. marca, na dan, ko se je pisatelj rodil, je v tridesetih državah izšla njegova še neobjavljena novela ali kratek roman, zadnje besedilo, ki ga je kolumbijski pisatelj pisal in ne povsem dokončal. Pisal ga je namreč s težavo zaradi starosti in demence, popravljal in variiral v petih različicah, pri čemer je tesno sodeloval z urednikom Cristóbalom Pero. Na koncu je prepovedal objavo. V nasprotju s pisateljevo željo sta se Márquezova sinova novelo Avgusta se vidiva kljub vsemu odločila izdati. Medijska pozornost je bila velikanska, hkrati pa je objava sprožila mešane občutke kritikov in bralcev ter večne debate o tem, ali bi morala potomca spoštovati očetovo zadnjo voljo ali ne in ali je vrednota želje pokojnega pisatelja nad vrednoto literature, zaokroženega opusa in užitka bralcev. Kajti branje besedila Avgusta se vidiva je užitek.

Ne enak, kot ga ponujajo vsa prejšnja njegova besedila, saj je čutiti nekatere nekonsistentnosti in morda praznine, ki bi jih Márquez verjetno še zapolnil, vendar je besedilo napisano z njegovo nezgrešljivo značilno potezo, tipičnim izborom besed, karakterizacijo oseb, vživljanjem vanje, opisi krajev in ozračij, primerjavami in metaforami, načinom pristopa k dogajanju v zgodbi, ki je v obrisih taka:

Ana Magdalena Bach pride 16. avgusta po osmih letih na otok, na katerem je pokopana njena mama. "Bil je samoten kraj, kjer se ni mogla čutiti osamljeno," zapiše Márquez. Samoto obiskovalke groba zvečer poživi moški v beli laneni obleki in z njo podeli tudi posteljo, zjutraj, ko ga ni več, pa Ana Magdalena v knjigi na nočni omarici najde bankovec za dvajset dolarjev. "Po tistem nikoli več ni bila enaka … Ni se spremenil svet, temveč ona sama, ki je prej vedno hodila skozi življenje, ne da bi ga pogledala in ga je začela gledati šele tega leta, po vrnitvi z otoka, z nemilo streznjenimi očmi." Drugače je doživljala moža, hčer, ki je hotela postati redovnica, znova je začela kaditi, nekdanji red ni veljal.

Sorodna novica Ob Marquezovem rojstnem dnevu izšel njegov posmrtno izdani roman

Vsakoletni obisk otoka in maminega groba postane vsakič nova eskapada z naključnim moškim: "Nimava kaj," je rekel eden izmed njih, "usojeno nama je". Kadar se je zgodilo, da je noč preživela sama, je bila to izključno in samo zamujena priložnost. Odnosi doma so se slabšali, dojela je, da je mož ves čas zakona ljubimkal z drugimi ženskami. Svoje varanje je skrbno skrivala, le mami v grobu je pripovedovala o "nočeh svobodne ljubezni". "Tako prepričana je bila, da ji bo mama z znamenjem nakazala svoje odobravanje, da ga je pričakovala kar takoj." Sčasoma Ana Magdalena ugotovi, da je bil otok kraj skritih ljubezni že za mamo in da je mama s tem, da je izbrala otok za svoje zadnje počivališče, pripravila enake možnosti za avanture tudi hčeri. "To je bila lahko le materina posmrtna zvijača."

Petinosemdeset strani novele ali kratkega romana Avgusta se vidiva spremlja pripis urednika Cristóbala Pere, ki opisuje kronologijo nastajanja Márquezovih zadnjih besedil od leta 1999 naprej. Takrat je namreč pisatelj napovedal knjigo petih novel (Avgusta se vidiva bi bila ena izmed njih), katerih skupni imenovalec bi bile ljubezenske zgodbe starejših ljudi. Nekaj let pozneje sta se Marquez in Pera srečala in začela tesno sodelovati. Marquez je napisal več različic novele in Pera se je besedila za knjigo, kot jo beremo danes, "lotil, kot se restavrator loti platna velikega mojstra". Upa, je zapisal, da bodo bralci novele Avgusta se vidiva občutili enako spoštovanje in začudenje, kot ju je ob branju tega besedila začutil sam.

Ne glede na to, da morda naivno verjamemo Perovemu občudujočemu pripisu, ki se konča z zahvalo Márquezu za njegovo "človečnost, preprostost in prisrčnost, s katerimi je vedno sprejel vsakega, ki je pristopil k njemu, kot da je bog, in mu s svojim nasmehom dal vedeti, da je človek", v sami noveli beremo in razbiramo vse, kar smo ob Márquezovih besedilih že doživeli in bi še. In to se zdi navdušeni bralki dovolj relevanten argument za to, da knjiga je.

Iz oddaje S knjižnega trga.