Te motnje segajo od depresije in anksioznosti do bipolarnih motenj, impulzivnih vedenj in drugih duševnih težav, ki močno vplivajo na kakovost življenja posameznika ter njegove bližnje. V članku bomo raziskali čustveno vedenjske motnje, njihove različne oblike, simptome in možnosti zdravljenja.

Številni starši, vzgojitelji in pedagoški delavci ob najrazličnejših priložnostih radi izpostavijo, da je danes otrok, s katerimi je delo oteženo, več kot jih je bilo še pred desetletjem. Kljub temu pa stroka opozarja, da je število otrok s čustveno-vedenjskimi motnjami povsem enako kot kadarkoli.

Razlika je le v tem, da se dandanes o blagih težavah, s katerimi se sooča 10 % mladih, prav tako o težjih težavah, s katerimi se sooča 2 % populacije, pri čemer čustveno-vedenjske motnje dečke prizadanejo dva do trikrat pogosteje kakor deklice, govori javno.

Specialna pedagoginja Alenka Stare, ustanoviteljica Šole prihodnosti, prav zaradi vseprisotnosti člankov na temo čustveno-vedenjskih motenj poudarja pomen diagnostike, ki jo lahko na temelju strokovnih diagnostičnih postopkov opravijo izključno klinični psiholog, nevrolog ali pedopsihiater.

Diagnostika vključuje opise simptomov (vprašalnik, ocenjevalni list), družinsko anamnezo in pedopsihiatrični ter nevrološki pregled in obenem izključuje morebitna druga stanja ali motnje.

Pridobljeni rezultati in informacije strokovnjaku pomagajo odrediti obliko zdravljenja, ki je bodisi nefamakološko bodisi famakološko, čeprav je precej pogost kombiniran tip, značilen predvsem za težje čustveno-vedenjske motnje. Te poleg zdravil zahtevajo kognitivno-vedenjsko terapijo, psihoterapijo, samoregulacijo vedenja in trening pozornosti, spomina ter koncentracije.

Slednji, torej trening, na splošno velja za najboljšo in najučinkovitejšo pomoč, ki pa jo je treba izvajati počasi, z veliko potrpežljivosti, postopoma ter skozi daljše časovno obdobje.

Nasprotno vsakršna pomoč, katere izvor je le v želji pomagati (t.i. samoiniciativnosti), prej kakor pripomore k blaženju težav in učenju nadzorovanja vedenja te žal poglablja, medtem ko nezdravljenje čustveno-vedenjskih motenj vodi k razvoju učnih težav, samokritičnosti, nizki samopodobi, socialni izolaciji, depresiji, anksioznosti, nezmožnosti nadzorovanja jeze in omejitev pri doseganju učnega, kariernega ter življenjskega uspeha.

Kako prepoznati čustveno-vedenjske motnje?

Čustveno-vedenjske motnje nastanejo že v zgodnjem obdobju razvoja (v predšolski dobi), na kar vplivajo genetski in okoljski dejavniki ter vzgoja. Izražajo se skozi:

• stalen nemir, nezmožnost zbranega opravljanja naloge ali dejavnosti,
• skakanje v besedo,
• težave pri vključevanju v skupino,
• nepripravljenost slediti pravilom ali navodilom,
• izgubljanje stvari,
• nepremišljenost,
• nenehno potrebo po gibanju,
• prekomerno občutljivost na slušne ali svetlobne dražljaje,
• večje število napak

… in številne druge znake, ki jih po besedah specialne pedagoginje Alenke Stare nikakor ne gre enačiti s stopnjo nadarjenosti ali sposobnosti otroka, saj so čustveno-vedenjske motnje od njih povsem neodvisne.

Med najpogostejše motnje sodi skupina ADHD težav oziroma hiperkinetičnih motenj:

• motnja pozornosti in hiperaktivnosti, zaradi katere se otrok zelo težko vključuje v skupine (gre za eno najpogostejših čustveno-vedenjskih motenj),
• anksioznost, na osnovi katere se otroku porodijo občutki ogroženosti, strahu in panike, obenem pa ta pripelje do neželenega vedenja ter vznemirjenosti, in
• učne težave, najpogosteje povezane s pričakovanji, neskladnimi z zmožnostmi otroka (gre za dandanes nadvse aktualen problem, saj večina staršev pričakuje in sprejema izključno odličen učni uspeh).

Poleg tega obstajajo trije tipi ADHD čustveno-vedenjskih motenj: nepozoren, hiperaktiven-impulziven in kombiniran, pri čemer slednji združuje vsa tri področja (nepozornost, hiperaktivnost in impulzivnost).

Otroci z nepozornim tipom čustveno-vedenjskih motenj imajo težave na področju pozornosti, denimo pri usmerjanju in zadrževanju pozornosti, sledenju navodilom, organizaciji nalog in dejavnosti, vztrajnosti ter poslušanju. Delajo precej napak, stvari puščajo nedokončane, niso zmožni dolgotrajnejšega miselnega napora, preskakujejo med različnimi dejavnostmi in ne posvečajo pozornosti podrobnostim, hkrati pa jih vsak zunanji dejavnik (hrup, množica ljudi, zvočni ali svetlobni signali) nemudoma zmoti.

Navkljub težavam so ti otroci povsem nemoteči, a doživljajo zapostavljenost, ker so zelo zaprti vase, kar je tudi razlog, da je tovrsten tip čustveno-vedenjskih motenj zelo težko odkriti.

Otroci s hiperaktivnim-impulzivnim tipom čustveno-vedenjskih motenj so nemirni, zato težko sedijo pri miru, stalno se gibajo, klepetajo in skačejo v besedo. Njihova hiperaktivnost kaže na pretirano aktivnost telesnih in miselnih funkcij, impulzivnost pa na nezmožnost premišljenih dejanj, zaradi česar ti otroci veljajo za precej naporne.

Kakšen vpliv na razvoj čustveno-vedenjskih motenj ima vzgoja?

Z ozirom na to, da vzgoja ne pomeni drugega kakor vodeno delo na sebi, ta ključno vpliva na oblikovanje navad, vrednot, interesov, prav tako čustev in motivov, kar pomeni, da je tudi v povezavi s čustveno-vedenjskimi motnjami nezanemarljiva.

Vzgoja temelji na odnosu med otrokom in odraslim, najpogosteje starši, katerih cilj je, da otrok zraste v odgovornega, samostojnega, zadovoljnega odraslega, vendar je uspešnost tega v precejšnji meri odvisna od modela vzgoje. Te je kot prva opredelila Diana Beumrind, gre pa za:

• avtoritarno/regresivno vzgojo, pri kateri ni otroku dovoljeno ničesar, saj o vsem odločajo starši, medtem ko otrok le sledi njihovim zahtevam, pravilom, omejitvam in prepovedim,
• avtoritarno/integrativno/demokratično vzgojo, ki temelji na uravnoteženosti zahtev in kaznovanja ter v proces vzgoje vključuje tudi otroka, in
• permisivno vzgojo, za katero je značilna popolna odsotnost pravil, saj dovoljuje vse.

Čustveno-vedenjske motnje se pojavljajo pri otrocih v vseh treh vzgojnih modelih, kar je med drugim posledica tega, da se permisivna vzgoja, ki bi se sicer lahko kazala kot idealen model, pretirano povezuje s svobodno voljo in avtonomijo, četudi primarno le stremi k upoštevanju otrokovih potreb ter želja.

V spodnji tabeli si je mogoče nekoliko podrobneje ogledati prednosti in slabosti tovrstne vzgoje.

Alenka Stare, ki v okviru Šole prihodnosti izvaja različne delavnice in predavanja, meni, da je varno okolje tekom odraščanja najpomembnejše za odsotnost ali vsaj ublažitev čustveno-vedenjskih motenj, ker ima otrok le ob prisotnosti in podpore in omejitev možnost zrasti v telesno, duševno ter čustveno zrelega posameznika.

Za to so potrebni varnost, ljubezen, samostojnost, raziskovanje, preizkušanje, zadovoljstvo, starosti primerna uporaba elektronskih naprav, učenje samoregulacijskega vedenja in pozitiven zgled odraslih oseb, saj ne glede na zunanje vplive – vzgojitelje, pedagoge, vrstnike, medije, popularno kulturo – družinska celica na otroka vpliva najmočneje.

Še zdaleč torej ni vseeno, kako je otrok obravnavan, zagotovo pa odnos do njega vpliva na morebiten razvoj čustveno-vedenjskih motenj, ki ne glede na stopnjo resnosti, zahtevajo pomoč in nasvete strokovnjakov.