Avtoštop opevajo priljubljene pesmi in nepozabni filmi, posvečeni so mu odlični romani. Čas digitalizacije, deljenja prevozov in drugačnega doživljanja mobilnosti je temu dinozavrskemu načinu potovanja odvzel množičnost, ne pa moči. Današnji štoparji so nepopustljivi globalni popotniki.

Avtoštop sicer vse redkejši, a tudi pridobiva

Na fasadi velike stavbe na začetku Tržaške ceste, kjer iz središča Ljubljane zavijete proti morju, ni mogoče spregledati poslikave, ki jo je konec lanskega leta ustvaril postojnski slikar Leon Zuodar in upodablja rumeno figuro z roko, ki se kot siva kača vije v osmicah, obkroži planet in se konča z dvignjenim palcem, simbolom avtoštopa. O tem početju so prepevali Jim Morrison z Doorsi, Jonni Mitchell in Neil Young, Ramones, Pearl Jam in Green Day, pa tudi blagozvočni Coldplay. Večen spomenik tej svobodnjaški obliki potovanja so romani Na cesti Jacka Kerouaca, Zajtrk prvakov Kurta Vonneguta in Štoparski vodnik po Galaksiji Douglasa Adamsa. Svojih mladostnih štoparskih izkušenj se je pred študenti Univerze Stanford rad spominjal Steve Jobs, veliki ustanovitelj Appla.

Poveličevanje avtoštoparske svobode je poskrbelo tudi za nekaj izjemnih filmov: Poštar vedno zvoni dvakrat, Goli v sedlu, tudi srhljivi Teksaški pokol z motorko. Enega od zanimivih filmov s štoparsko tematiko, V divjino, je posnel Sean Penn.

Ste tudi vi med tistimi, ki so vsaj enkrat občutili vznemirjenje, ko ne veš, kam točno te bo pripeljala cesta? V digitalni eri, času spletnih platform in deljenja prevozov postaja avtoštop vse redkejša izbira. A z manjšim številom štoparjev, boljšo cestno infrastrukturo in spletom, tudi kot možnostjo izmenjave informacij, avtoštop tudi pridobiva.

Na internetu lažje slediš spremembam na poti, prebiraš zapise drugih avtoštoparjev, najdeš zanesljivo vremensko napoved. Vse to je za štoparja presneto pomembno, še posebej, če ne štopa iz nuje – in vsak danes pravi, da tega ne počne iz nuje –, ampak potovanje z avtoštopom jemlje za samosvoj način življenja.

Štoparski rekorder iz Kanala ob Soči

Takšen je Miran Ipavec, prvak slovenskega štopanja. »Avtoštoparji zmotno veljajo za potnike brez denarja,« pravi 58-letni ekonomist, med letoma 2002 in 2006 tudi župan Kanala ob Soči. Avtoštoparjevi cilji so sama pot, cesta, družba, sorodne duše v daljavah. Ipavec je v svojih popotnih čevljih v 35 letih nabral 440.200 preštopanih kilometrov, 11 krogov okoli sveta, ki jih je delil z več kot 9500 vozniki. Od 47 evropskih držav mu jih je manjkalo le še šest. »Osvojil jih bom letos,« je sklenil in aprila preštopal 42 držav v 20 dneh in 17 urah. »Namerno sem šel malo bolj počasi, ker bom o tem potovanju napisal knjigo,« nam je povedal v začetku poletja, ko smo ga ujeli prav na začetku štopa do Moskve.

V zadnjih letih je Ipavec pridelal dva »svetovna rekorda«: v desetih dneh je preštopal 31 držav, v enem dnevu pa jih je preštopal deset. Obisk 31 držav je bil dolg 7450 kilometrov, zamenjal je 88 vozil. Začel je v Helsinkih, se prebil čez Baltik in skozi vzhodne države do Grčije, tam pa zavil čez Balkan, švignil do Belgije in potem proti severu do Malmöja na Švedskem. Deset držav v enem dnevu je obdelal lansko pomlad: Srbijo, Hrvaško, BiH, Slovenijo, Italijo, Avstrijo, Nemčijo, Madžarsko, Slovaško in Češko. 1350 kilometrov z 19 vozili v enem dnevu, neizkoriščene mu je ostalo še tri četrt ure.

V nadaljevanju preberite: o tem, kako se je včasih iz središča Ljubljane štopalo v Indijo; da sta dva moška najslabši štoparski par in o štoparskih izkušnjah študentke Gee.

>>> Beri dalje.