Danes živi v Estoniji, kjer dela z mladimi, v prostem času pa se najraje odpravi na pohod, ki ga popestri s kampiranjem v gozdu, kopanjem v bistrih rekah in globokih jezerih ter s pristno hrano, pripravljeno na odprtem ognju. Prostovoljstvo je njegov način življenja. Želi si postati mentor in vzornik številnim mladim.

Marko, prostovoljec si že več kot deset let. Zakaj te delo z mladimi tako veseli?

To je moje poslanstvo na tem planetu. Mladi so velikokrat nepredvidljivi, uporniški in radovedni, zato je delo z njimi izziv. Njihov odnos do družbe in okolja je odvisen od vzgoje in družinskih razmer. Kjer sem delal, so mladi imeli veliko osebnih težav, a nikogar, ki bi jim pri tem pomagal. Z njimi sem se poistovetil. Menim, da je pravih vzornikov, predvsem moških, premalo. To želim spremeniti, mlade pa naučiti, da v življenju ni vedno vse postlano z rožicami ter da se name kot na vzornika in mentorja lahko vedno zanesejo. Največ mi pomeni to, da je moje delo poplačano z iskrenim nasmehom in hvaležnostjo.

Pot te je zanesla v Estonijo, kjer si prostovoljsko delo opravljal prek programa Evropske prostovoljske službe (EVS). Kaj te je pripeljalo do te odločitve?

Na Finskem sem se udeležil tečaja usposabljanja za mladinske prostovoljne delavce. Izvedel sem za program EVS in se odločil, da ga opravim v Mladinskem centru Keila v Estoniji. Delo je bilo zanimivo in raznoliko. Da smo se med seboj spoznali, sem organiziral športne turnirje, delavnice ekološkega ozaveščanja in mednarodne kulturne večere, kjer je vsak predstavil svojo državo in pripravil najbolj značilno jed. Pridružil sem se še dramskemu krožku, v okviru katerega smo posneli film. Obiskal sem tudi druge mladinske centre po Estoniji in predstavljal Slovenijo. Kljub vsem aktivnostim sem imel dovolj časa zase, da sem ugotovil, kaj me v življenju zares veseli – namreč delo z mladimi.

Preden si pričel živeti v Estoniji si nekaj časa preživel v Turčiji. V čem se življenje v tujini razlikuje od življenja v Sloveniji?

Res je, v Turčiji sem preživel in delal pet mesecev, kjer sem doživel kulturni šok. Če Turčijo primerjam z Estonijo, lahko rečem, da sta popolni nasprotji – iz vročekrvne in tople Turčije sem potoval v zadržano in hladno Estonijo. Slovenija se znajde nekje vmes. Spoznavanje različnih kultur je zame pravo doživetje. Čeprav je Estonija po površini dvakrat večja od Slovenije, ima dvakrat manj prebivalcev. Podobni smo si le v tem, da imamo zahteven jezik, ki se ga težko naučiš, ter da so mesta prikupna in udobna, hitro se znajdeš.

Si se na življenje v Estoniji hitro privadil?

Pravzaprav ne. En izmed večjih izzivov, na katerega sem naletel, je bila vzpostavitev stika z domačini. Zelo so zadržani. Mogoče je to povezano z vremenom, saj sta megla in oblačnost pogost pojav. Pozimi so dnevi zelo kratki, svetlo je le do šest ur. Sčasoma sem sprejel zadržanost Estoncev in sklenil nekaj iskrenih prijateljstev. Še vedno pa se soočam z izzivom pomanjkanja hribov in gora.

Kakšen je tvoj nasvet mladim, ki si želijo življenja izven Slovenije?

Upaj si in poizkusi! Vsaka izkušnja s seboj prinese kaj dobrega in kaj slabega. Strah pride in gre, ko ga premagaš. Meje držav te nikdar ne smejo ustaviti pri doseganju lastnih ciljev. Menim, da s spoznavanjem novih kultur in drugačnega načina življenja lahko najbolje spoznaš sebe ter ugotoviš, kaj je tvoje poslanstvo.

Več informacij na: europa.eu/euandme/