Začnimo pa z osnovno dilemo: je 4x4 šminka ali potreba? Povedano drugače, kdo sploh potrebuje vozilo s štirikolesnim pogonom? Ste to tudi vi?

1. Kdo potrebuje pogon 4x4?

Če ne stanujete ravno sredi ravnine ali če si prosti čas v vseh letnih časih zapolnite z izleti v naravo, potem je štirikolesni pogon v kombinaciji s povečano oddaljenostjo vozila od tal še kako koristen, če ne že kar nujen. Tudi vleka prikolice, pa naj bo ta počitniška ali takšna z gliserjem, bo lažja in varnejša s štirikolesnim pogonom. Gradbeniki, gozdarji, vzdrževalci opreme … pa si dela in premikanja po terenu brez takšnega vozila in pogona sploh ne znajo predstavljati.

2. Je pogon 4x4 uporaben le v snegu ali tudi v običajnih, tako rekoč idealnih voznih razmerah?

Čas spolzkih cest, snega, brozge in ledu je pri voznikih običajno povod za intenzivno razmišljanje o štirikolesnem pogonu. Prednosti le-tega so seveda v takih razmerah več kot jasne in tudi najizrazitejše. A poleg izjemnega oprijema v vseh razmerah (blato, sneg, brozga …) se tak sistem izkaže tudi pri zagotavljanju varne in stabilne vožnje v idealnih razmerah, saj zmore prenesti na podlago več navora, zaradi česar je tudi bolj dinamična vožnja varnejša in prijetnejša. Vozila s štirikolesnim pogonom so tudi širše uporabnejša, pa naj gre za vleko prikolice ali poklicne oziroma prostočasne dejavnosti v naravi.

3. Kaj pogon 4x4 pomeni v praksi?

V praksi to pomeni, da lahko voznik na primer Octavie RS TDI 4×4 že pred vrhom ostrega zavoja povsem obremeni dvolitrski stroj in brez oklevanja izkoristi ves navor za idealen adrenalinski pospešek iz zavoja. Brez zdrsa, brez zanašanja. In voznik Scouta (Octavie, Karoqa ali Kodiaqa) lahko preprosto, brez drsenja, tudi s kolesom v vodi potegne iz morja prikolico s čolnom. Ali pa se s Kodiaqom 4×4 vsa družina odpelje do počitniške hišice po uničeni, strmi in od hudournikov razdrapani gorski makadamski cesti, na kateri je treba pazljivo čez vsak udor. Skratka, sodobni sistem štirikolesnega pogona z večploščno lamelno sklopko, kakršnega uporablja denimo Škoda, je tako zelo uporaben in večnamenski, da ne omogoča le boljšega oprijema (na vseh podlagah), ampak tudi več stabilnosti, lažje obvladovanje avtomobila, večje hitrosti v zavoju in s tem seveda več aktivne varnosti.

4. Katere so najpogostejše napake, ki jih delajo vozniki pri vožnji vozil s pogonom 4x4?

Štirikolesni pogon je odličen aktivni varnostni pripomoček, ki pa seveda ni vsemogočen. Ima svoje meje, predvsem pri vstopnem in izstopnem kotu (previsi vozila), v možnosti vzpenjanja (moč motorja) in bočnega naklona … V glavnem pa je za resnejšo terensko rabo dobro izbrati še nekaj pripomočkov (več o njih si preberite tukaj), če so le na voljo: terenski prenos moči (reduktor), zaporo (vsaj enega) diferenciala, posebne terenske pnevmatike, terenski vozni program, sistem za nadzor spusta …
Pri cestni rabi pa je treba vedeti, da se v ostro odpeljanem zavoju večina tovrstnih modelov obnaša podobno kot modeli s prednjim pogonom. Pri pretiravanju bo najprej torej oddrsela prednja os vozila (podkrmarjenje), preden bo sistem zaznal zdrs in večino navora potisnil nazaj. To je treba upoštevati ob vstopu v zavoj in ostati z nogo na pedalu za plin, da je prenos učinkovit in da zadek pomaga v zavoj. Za mnoge voznike je takrat že prepozno …

5. Kako pa se lotiti vožnje po zasneženi in poledeneli podlagi?

Predvsem z veliko pazljivosti, občutka, nežnega pospeševanja in zaviranja ter s postopnim dvigovanjem ritma vožnje. Štirikolesni pogon bo, predvsem z dobrimi zimskimi pnevmatikami, med pospeševanjem na snegu pri vozniku ustvaril varljivo podobo prepričljivega oprijema. Pri zaviranju pa je štirikolesni pogon izenačen s prednjim pogonom, kar pomeni, da je zdrs pri večjih hitrostih enako kritičen, vozilo pa enako neobvladljivo, ko začne drseti. Ker se na snegu in ledu to zaradi nizkega količnika trenja podlage zgodi hitro in mehko, lahko tudi ABS (protiblokirni sistem) in ESP (stabilizacijski sistem) začneta delovati in pomagati kasneje. Predvsem pa seveda nista vsemogočna, zato je potrebne precej pazljivosti pri zaviranju po klancu navzdol. Več nasvetov za vožnjo v snegu si preberite tukaj.

6. Kakšna je razlika med vozilom z dvokolesnim in štirikolesnim pogonom?

Na splošno mora voznik avtomobila, ki je gnan na prednjo os, speljevati z več občutka, ravno tako pa tudi kasneje dodajati plin pri pospeševanju iz zavojev. To je seveda še kako pomembno pri speljevanju na makadamu, snegu, ledu … V sodobnih vozilih že pri delčku zavrtljaja kolesa posredujejo asistenčni sistemi, ki zmanjšajo moč motorja in hkrati zavrejo drseče kolo (EDL, TCS) ter tako večino navora preusmerijo na kolo z več oprijema. Med hitrejšo vožnjo skozi zavoj to počne tudi sistem XDS+, le da ne posega v motorno moč, temveč pomaga le z rahlimi zavornimi impulzi notranjega, razbremenjenega kolesa.
Seveda vsi ti sistemi delujejo in pomagajo tudi pri štirikolesnem pogonu z računalniško nadzorovano sklopko na zadnji osi, le da je intenzivnost lahko bistveno manjša, vklop teh sistemov je običajno kasnejši, hitrost avtomobila pa je v glavnem nespremenjena.

7. Je za vožnjo s pogonom 4x4 potrebnega več ali manj vozniškega znanja?

Vsi sodobni sistemi so umerjeni tako, da voznik za upravljanje pogona ne potrebuje nobenega posebnega znanja ali poznavanja mehanike. Sistem, vključno s podvozjem, je nastavljen tako, da se vozilo v večini primerov obnaša kot avtomobil s pogonom na prednji kolesni par, a z enostavnejšim in učinkovitejšim speljevanjem.

V večini vsakdanjih situacij tako delovanja pogona oziroma nenehnega porazdeljevanja navora sploh ni mogoče občutiti. Seveda pa je res, da se kljub temu v avtomobilskem drobovju vseskozi nekaj dogaja: tipala nadzornemu računalniku nenehno sporočajo podatke o položaju lopute plina in kotu volanskega obroča, podatek o bočnih pospeških, o hitrosti vrtenja koles … Vse te informacije računalnik bliskovito hitro obdela in v delčku sekunde sporoči elektrohidravlični sklopki količino navora, ki jo mora prenesti na zadnjo os (do razmerja 50 : 50). Še preden kolo sploh zdrsne, zmorejo zahtevni algoritmi to prepoznati in prilagoditi navor po osi. Če pa se to vendarle zgodi preveč intenzivno, v delovanje poseže EDL (simulacija zapore diferenciala), ki zmore povsem zavreti eno (drseče) kolo in navor porazdeliti na tista z boljšim oprijemom, kar je koristno tudi pri bolj terenskih podvigih.

8. Ali vozilo s pogonom 4x4 potrebuje zimske pnevmatike in verige?

Vsekakor bo tudi vozilo s štirikolesnim pogonom pozimi oziroma v zimskih razmerah varno le z ustreznimi pnevmatikami, torej zimskimi, takšnimi z oznako M+S, še bolj z dodatkom snežinke in triglave gore (poudarjeno zimska pnevmatika; za SUV modele tudi sicer obstajajo namenske pnevmatike z dodatno oznako SUV). Če namreč med speljevanjem po ravnini štirikolesni pogon tudi z letnimi pnevmatikami še zmore pokazati nekaj prednosti, pa takšne pnevmatike odpovejo pri bočnem vodenju in predvsem pri zaviranju na (zglajenem) snegu ali ledu. Skratka, za popoln izkoristek vseh prednosti pogona 4×4 pozimi je treba avtomobil obuti v kvalitetne zimske pnevmatike, še posebno, če ste takrat na cesti več kot običajno. Če pozimi vozite malo, pa morajo biti v avtomobilu verige tudi pri tovrstnem pogonu, in to vsaj za eno os (raje pa obe).

Če zakonodajalec predvidi verige (na določenih odsekih cest, kar je označeno z ustreznim prometnim znakom), potem jih mora seveda imeti tudi vozilo s štirikolesnim pogonom. Sicer pa morajo biti ob ustreznih pnevmatikah razmere že kar zahtevne (visok sneg, globoko blato …), da bi bile verige res potrebne.

9. Kako se pogon 4x4 razume s sodobnimi asistenčnimi sistemi?

Odlično! Deluje v popolnem sozvočju z njimi, zato se izvrstno dopolnjuje tudi s sistemom XDS+, ki v hitro odpeljanem zavoju pomaga pri usmerjanju (vektoriranju) potrebnega navora po kolesu (s ciljanimi zavornimi impulzi na razbremenjeno zunanje kolo). Hkrati s tem pa zmore odlično upoštevati tudi računalniško zaporo diferenciala, ki pri speljevanju (ali odločnem pospeševanju) spet z zavornimi impulzi zavira kolo, ki zdrsava, in prenese več navora na tisto kolo, kjer je več oprijema. Ves proces aktivnega in brezstopenjskega prenosa navora med osema in med kolesi tako omogoča vozniku lažji nadzor vozila na spolzki podlagi, več stabilnosti, manj pod- ali prekrmiljenja in sploh boljši občutek nadzora nad vozilom.
Seveda lahko vso logiko medsebojne komunikacije med nadzornim računalnikom pogona in pomožnimi sistemi uporabljajo tudi sistem za vzdrževanje stabilnosti ESC, zavorni protiblokirni sistem ABS ter sistem za boljši oprijem in preprečevanje zdrsa kolesa.

10. Kako je z obrabo pnevmatik?

Zagotovo sodobni štirikolesni pogon pripomore k enakomernejši obrabi pnevmatik, saj se navor, posebej še pri močnejših modelih, enakomerneje porazdeli po vseh štirih pnevmatikah, ki jih tako ni treba več menjavati oziroma rotirati.

11. Ali štirikolesni pogon vpliva na porabo in zakaj?

Štirikolesni pogon je bil nekoč izrazit dejavnik povečane porabe zaradi dodatne teže sistema in trenja v treh diferencialih. Sodobni štirikolesni pogon pa na porabo vpliva le še minimalno, saj je v normalnih razmerah pogon v glavnem speljan na prednjo (ali eno) os, šele ko sistem zazna možnost zdrsa, prenese potrebno količino moči na drugo os. Izrazit napredek je tudi pri teži, zmanjšanju trenja in seveda uporabi le enega dodatnega diferenciala.

12. Koliko vrst štirikolesnega pogona obstaja?

Izpeljank je seveda več, toda v sodobnih avtomobilskih modelih sta se v glavnem uveljavila dva sistema (z nekaj izvedbami), če pustimo ob strani priklopljiv sistem z odjemom moči in reduktorjem, namenjen robatim terencem. Na eni strani je pogon, pri katerem za porazdelitev prenosa skrbi klasični sredinski diferencial, ki je lahko kombiniran z zaporo (mehansko – torsen ali z večploščno lamelno sklopko in kombinacije), na drugi pa so nekoliko bolj priljubljeni prenosi s sklopko pred zadnjo osjo, ki simulira delo sredinskega diferenciala pri prenosu moči med prednjo in zadnjo osjo. V ohišju je tako več lamel v oljni kopeli – en sklop je povezan z vhodno, en z izhodno osjo. Če je sklopka viskozna, je potrebna razlika med vrtenjem prednje in zadnje osi, da se olje zgosti in poveže lamele. Sicer pa oljna črpalka (mehansko ali električno gnana) prek aktuatorja zagotavlja dovolj pritiska za brezstopenjsko stiskanje lamel ter tako omogoči hipen in brezstopenjski prenos moči.

13. Katero rešitev uporablja Škoda?

Srce pogona 4×4 (več) je elektronsko uravnavana večploščna lamelna sklopka, ki je za optimalno porazdelitev osne obremenitve nameščena neposredno pred diferencialom zadnje preme, torej na koncu kardanske gredi. Sistem štirikolesnega pogona deluje hitro in inteligentno. Njegov krmilnik nenehno izračunava, kolikšen je idealni pogonski moment za zadnjo premo. Zaradi predkrmiljenja, ki je odvisno od vozne situacije, skorajda ne prihaja do izgub vlečne sile. Pri normalni vožnji, zlasti pri majhnih obremenitvah ali v fazah brez dodajanja plina, lamelna sklopka motorno moč prenaša pretežno na sprednji kolesni par, kar prispeva k varčni porabi goriva. Ta rešitev je v zadnji generaciji zaradi prilagodljivosti, hitrosti delovanja in nastavljivosti našla mesto v večini modelov koncerna Volkswagen (s prečno vgrajenim motorjem) in tako seveda tudi v vseh modelih Škoda, ki imajo tovrstni pogon.

14. Kakšne so prednosti takšne sklopke?

Prednosti takšne sklopke, pri kateri je večina navora (ob idealnih razmerah) vendarle speljana na prednjo os, so majhna teža, malo dodatnega trenja v prenosih, prilagodljivost potrebam, enostavna raba, nobenih posebnih napetosti v diferencialih. Voznik lahko sede v avtomobil in pozabi na delovanje pogona – vse namreč zanj opravi nadzorna enota (s pomočjo številnih tipal in algoritmov). Ne glede na to, na kakšni podlagi je avtomobil, bo sistem med vožnjo vselej začutil, kdaj in koliko navora potrebuje zadnja – ali prednja – os. In sistem zmore reagirati v delčku sekunde in na zadnjo os poslati potrebno količino navora, še preden katero od koles povsem izgubi stik s podlago. Seveda pa ni nujno, da kolo sploh izgubi stik s podlago, saj tak pogon zmore prenašati do 50 odstotkov navora na zadnjo os, tudi ko samo začuti, da avto pospešuje, speljuje, ko je bolj obremenjena zadnja os (na primer pri vleki prikolice).