Drži, takrat so na naših cestah prevladovali izdelki kragujevške Zastave in Golfi iz sarajevskega TAS-a. Ruska Lada v številnih izvedbah je bila še kako prisotna, Škodin Favorit pa cenjen nov model. In tudi dvotaktni Trabant je bil še kar stalnica. To je bila na začetku burnih devetdesetih let glavnina voznega parka v Sloveniji, ki je, če gre verjeti uradnim statistikam, štel kakih 645 tisoč vozil. Danes ta številka presega 1,1 milijona osebnih vozil, Slovenija pa je ena najbolj motoriziranih držav v Evropi.

Nov igralec na trgu

Leta 1993 se je na slovenskem avtomobilskem trgu zgodila pomembna sprememba: nanj je namreč prek podjetja Porsche Slovenija (tedaj Porsche Inter Auto) vstopil nemški koncern Volkswagen, največji proizvajalec vozil na svetu. In stvari so se odtlej spremenile v vseh pogledih.

Avtomobilska tehnika je bila takrat po sedanjih merilih še precej osnovna, skoraj primitivna. O povezljivosti in digitalizaciji so sanjali le najdrznejši, elektrifikacija in hibridizacija sta bili rezervirani za čudake. V tistih časih je bila že samodejna klimatska naprava pripomoček, ki je bil serijski le v zgornjem srednjem razredu, pa še tam ne povsod. In servoojačevalnik krmilnega mehanizma ni bil nekaj samo po sebi umevnega, vsaj ne v manjših modelih. Še tako osnovni pripomočki za ugodje, kot so električno pomična stekla, so bili na voljo le na seznamu doplačljive opreme. Samodejni menjalniki pa so si v Evropi ravno začeli utirati pot, ne prav redko tudi z arhaičnimi štirimi stopnjami prenosa. Leta 1990 se je na trgu pojavil sploh prvi model z vgrajeno navigacijo, prvi serijsko vgrajeni sistem za telefonijo Bluetooth pa se je v avtu znašel šele leta 2001!

»Glavni mejniki teh 25 let so bili štirikolesni pogon, dizelski motor (TDI), varnostni in asistenčni sistemi ter zdaj alternativne možnosti pogona,« se na minulega četrt stoletja ozre Heinz Slesak, eden od dveh generalnih direktorjev Porsche Slovenija, ki je bil leta 1993 še vodja prodaje za znamki Volkswagen osebna in gospodarska vozila ter Audi v Avstriji.

Na izzive, ki so prihajali po vseh Ladah in hroščih, pa se je med študijem avtomobilske tehnologije v Münchnu pripravljal drugi generalni direktor Porsche Slovenija, Danilo Ferjančič: »Na začetku devetdesetih let se je resneje začela doba digitalizacije v avtomobilizmu: krmiljenje motorjev, navigacije, uporaba novih materialov, dizajniranje in konstruiranje avtomobilov ... Kam je to pripeljalo, vidimo danes. In to je šele skromen začetek.« Skromen, kot je bil skromen začetek novega poglavja Ferjančičeve osebne poti: kratka, a tako zelo pomembna vožnja iz diskoteke februarja 1996, ko je na sovoznikovem sedežu prvič sedela bodoča gospa Ferjančič.

In kakšen je menedžerski slog, ki je blizu Ferjančiču in Slesaku? »Profesionalen, ambiciozen, skromen, pošten. V 25 letih smo zgradili močne poslovne in človeške vezi. Stranke so čutile našo zavezo biti zanesljiv, odgovoren in pošten sogovornik.«

In kaj še pride?

»Do prenosa stvari manjka samo še tretja dimenzija. Enako kot sliko bomo razstavili tudi predmete – in prej ali slej tudi živa bitja – ter jih pošiljali, kamor bomo želeli, in jih v trenutku spet sestavili ali multiplicirali. Ja, teleportacija je nemogoča, popolna znanstvena fantastika, boste rekli. Tako kot je bil mobilni telefon, ko sem bil jaz mlajši,« razmišlja Ivo Boscarol. Enake želje pa ima tudi direktorica Gospodarske zbornice Slovenije Sonja Šmuc: »Mobilnost je eden od temeljev za uspešno poslovanje. Vrhunec mobilnosti bi bila realizacija potovanja ljudi z enega mesta na drugo samo s pritiskom na gumb.«

V nekoliko bližji prihodnosti si je koncern Volkswagen za cilj zadal prevzem vodilne vloge na področju elektrifikacije in proizvodnje baterij za vozila, na ceste pa namerava do leta 2025 postaviti 80 električnih in elektrificiranih modelov. Še vedno sicer čakamo sveti gral alternativnih pogonov, gorivno celico. Pridobivanje elektrike iz procesa, obratnega elektrolizi, je v vesoljski tehnologiji znano, toda še vedno ni zaživelo v serijskih modelih osebnih vozil. Tu je tudi avtonomna vožnja. Že dolgo velja, da je tehnologija povsem blizu – a vendar tako daleč, ko pride do vprašanja popolne varnosti, zakonodaje in moralno-etičnih dilem.

In ko smo že pri vprašanjih, se vrnimo nazaj k uvodu, a naprej v prihodnost. Kaj mislite, kakšen bo pogled skozi okno vašega avtomobila čez 25 let? Hm, bo tisti avto res samo vaš? In ali bomo leta 2043 sploh še imeli ceste?