»Slovenci so intrigantna kombinacija zapečkarjev in popotnikov,« postavlja diagnozo dr. Noah Charney v svoji kolumni (v celoti si jo lahko preberete tukaj). »Število tistih, ki se lotijo potovanja okoli sveta, trekinga po Boliviji, vožnje s transsibirsko železnico ali alpinizma v Nepalu, je naravnost osupljivo. Ob vsem tem navdušenju nad avanturami po svetu pa Slovenci vendarle najraje živijo doma, in to vsaj do poroke, če ne še dlje.«
V resnem poslu pa za zapečkarstvo ni prostora, saj so službene poti del vsakdana. Življenje z njimi dobi drugačne dimenzije, posel pa potreben zagon in hrano za rast. »So temelj vsakega posla,« je jasna direktorica GZS Sonja Šmuc. »Potovanja, srečanja z drugimi kulturami in jeziki ter spoznavanje novih ljudi širijo obzorja. Ker sem potovanja vzljubil že v mladosti, je dinamika odhajanj in prihajanj že več desetletij moja stalnica,« pripoveduje Janez Škrabec, Riko, Andrej Poklič, GKN Driveline, pa dodaja: »Na poti sem več ali manj vsak teden. Edini mesec, ko ne potujem, je običajno avgust. Zagotovo lahko rečem, da po nekaj letih takšnega nomadskega življenja teden, ko sem v Sloveniji, deluje, kot da sem na dopustu.«
Prvi evropski popotnik po Marcu Polu, ki je podrobno opisal azijske pokrajine? Avtor najtemeljitejšega opisa ruske prestolnice v Evropi 16. stoletja? Človek, ki je odkril, da Kalifornija ni otok? Drži, vsi Slovenci! Tu je še kitajsko govoreči in pišoči Slovenec, astronom in geograf, mandarin na kitajskem dvoru. Pa slovenski poglavar več indijanskih plemen. Meksikajnarji. In izjemna Alma Karlin.
Spoznajte zgodbe ljudi, ki pometejo s stereotipi o zapečkarstvu Slovencev.
Pa srečno pot!
»Večina Slovencev svoje življenje preživi nedaleč od kraja, kjer so se rodili. To ni samo slovenska posebnost, po vsej Evropi je tako. Z ameriškega vidika je to nenavadno. Sam sem študiral v Mainu, odrasel pa v Connecticutu. Državi sta oddaljeni slabih pet ur vožnje. Pa vendar je takrat veljalo, da sem študiral blizu doma,« piše dr. Noah Charney in dodaja: »Zdaj pa si predstavljajte moje življenje v Kamniku, od koder se enkrat ali dvakrat na teden zapeljem v Ljubljano na sestanke in na obisk k prijateljem. Vožnja traja zgolj pol ure. To je razdalja, o kateri Američan sploh ne razmišlja. Kamničani pa zavijajo z očmi in govorijo o tem, kako grem 'tja dol v Ljubljano', kot bi šlo za pravo potovanje, kar je ironično. Tujci imamo namreč ravno slovensko majhnost za veliko prednost. Težko se voziš več kot dve uri, ne da bi vmes že prečkal mejo, kar pomeni, da je Slovenijo enostavno raziskovati, še posebej z avtom. Še nikoli nisem bil nikjer, kjer bi se bilo bolj zabavno voziti naokoli, in to z dobrimi cestami, odlično signalizacijo in osupljivo razgibano pokrajino!«
In kaj pravijo statistike?
O zabavnosti vsakodnevnih voženj ne povedo kaj dosti, zato pa izvemo, da vsak Slovenec v povprečju dnevno z avtomobilom prevozi 27,6 kilometra in da kar 86 odstotkov vseh svojih poti opravimo z avtomobilom, za osebno mobilnost pa povprečno gospodinjstvo nameni kar 16 odstotkov vseh svojih izdatkov, od tega 11 odstotkov za delovanje osebnih prevoznih sredstev, kar nas postavlja v evropski vrh. Charney tega ni spregledal – pa ne samo tega.
»Slovenci avtomobile fetišizirajo na enak način kot Američani hiše. Fascinirajo jih znamke njihovih avtomobilov, cena, ki so jo plačali zanje, obsedeni pa so tudi s čistočo. Precejšen vtis sta name naredila izjemna zagnanost, s katero čistijo svoja vozila, pa tudi neverjetno število avtopralnic na prebivalca (in dolge vrste pred njimi). Zavedam se, da obstajajo tudi v Ameriki, a jih sam nisem nikoli uporabljal niti ne poznam nikogar, ki bi jih.« In mimogrede, v Sloveniji kot eni najvarnejših držav na svetu se Noah Charney zares boji le enega: slovenskih voznikov. Pa vi?
Obiščite poslo.si in si preberite več o različnih vidikih mobilnosti Slovencev ter o tem, kaj vse nas čaka v prihodnosti.
