Priznajte si: koliko velikih izzivov ste že sprejeli v življenju, koliko novih začetkov ustvarili in kako pripravljeni ste na nove stvari in ljudi dandanes?

Je res vedno pravi čas za nekaj novega?

Kakor za koga. Vsi potrebujemo občutek varnosti in stabilnosti, a smo si pri poseganju v neznano vendarle precej različni. Nekateri se počutijo varne tudi v negotovih situacijah, druge spravi v stisko že rutina. Mag. Tanja Sakelšek, psihologinja in vodja razvoja kadrov, Resalta, poudarja: »Okvire, znotraj katerih se počutimo varne, določajo različni 'krivci'. Amigdala v naših možganih je različno občutljiva za stres, ki ga denimo predstavljajo neznane situacije. Poleg tega pa občutek varnosti in nevarnosti močno definirajo tudi osebnostne lastnosti, ki so kombinacija genetike in okolja, v katerem odraščamo in živimo.«

Onkraj meja znanega

Vsakršen odziv je povsem normalen, pravijo strokovnjaki, in je neločljivo povezan z našo cono udobja. Navsezadnje tudi vsak otrok, ki se uči hoditi, to stori na svoj način. »Vsekakor pa velja: bolj kot smo izpostavljeni neprevidljivim, nenadzorovanim situacijam, bolj 'odporni' postanemo nanje in manj stresa nam povzročajo. Tega se lahko naučimo,« opozarja mag. Sakelškova. Z izzivi se sicer najlažje soočamo, ko si jih postavimo sami. Pogosto pa nas splet okoliščin potisne v situacije, ki jih nismo želeli, kaj šele pričakovali. »Dobro je vedeti, da imamo praviloma tri možnosti: prilagoditi sebe okolju, prilagoditi okolje sebi ali zapustiti okolje,« poudari mag. Sakelškova.

Nov začetek

Tanji Cerkvenik so se meje njenega sveta pred 16 leti v trenutku neznosno zožale. Iz športno aktivne ženske je po padcu postala paraplegik. Še vedno ji odzvanjajo besede njenega očeta: »Če se je že kateri od sester moralo zgoditi, je najbolje, da se je tebi. Ti boš to prenesla.« Tanja, ki je zdaj vsak teden petkrat v fitnesu in prevozi 100 kilometrov na kolesu, se vsaj prva leta ni počutila tako, kot je napovedal oče. A z izzivi v glavi je kot mama malčice morala hitro opraviti. Dobri dve leti po nesreči je Tanja opravila enega svojih najpomembnejših klicev: »Poklicala sem svojo bivšo trenerko in ji napovedala, da želim na paraolimpijske igre v Peking.« Po dveh letih treninga je v metu kopja dosegla izjemno peto mesto, štiri leta kasneje v Londonu pa še sedmo!

»Če ne bi bila paraplegik, se ne bi nikoli v življenju udeležila paraolimpijskih iger in šla na svetovno prvenstvo na Novo Zelandijo. Nikoli ne bi poskusila potapljanja, ne bi bila ambasadorka dobrodelnega teka Wings for life in nikoli verjetno ne bi spoznala čudovitih ljudi, ki jih spoznavam zdaj,« pravi Tanja.

Kaj če mi ne uspe?

Vsak ima moč spremeniti tok svojih misli in s tem slediti ciljem, ki si jih zastavi. Da bi začele domine sprememb padati, je treba sprožiti samo prvo. In ni treba, da se raziskovanje novega, drugačnega začne z velikimi dejanji. Če želite v kino pa nimate spremljevalca, pojdite sami. Če ste si vselej želeli teči, začnite s hitro hojo. Z eno samo predrugačeno mislijo, z majhno idejo lahko posežete tja, kamor si morda že dolgo želite.

»Okolje si razlagamo na način, ki sodi v naše predpostavke. Če želimo zamenjati službo in si že vnaprej rečemo, da ne zmoremo, bomo tudi pri manjših izzivih vse bolj negotovi, hkrati pa utrjujemo ta, pogosto napačna prepričanja. To je tudi razlog, zakaj smo v povprečju bolj pripravljeni na izzive v mladosti, ko so vzorci mišljenja še manj ustaljeni, manj utrjeni. Zato je bistveno, da že otroke in mlade postavljamo pred preizkušnje,« pravi mag. Sakleškova.

Če ne poskusite, se lahko občutki neuspeha še poglabljajo. Če začnete korakati zmerno, pa se ob drobnih uspehih krepi samozavest za spopadanje z izzivi ob neuspehu. Primož Roglič se je pred kolesarsko kariero kot smučarski skakalec soočal s poškodbami in pomanjkanjem motivacije. Star je bil 22 let. Prodal je motor in si kupil kolo, ne da bi zares vedel, koliko dela, učenja in raznovrstnih padcev ga še čaka. Ampak »na stvari, iz katerih se kaj naučim, nikoli ne gledam kot na razočaranja oziroma jih ne začutim na tak način. Rezultati so samo šola,« pravi Rogla.

Ko se je odločil za nov začetek, je upal, vztrajal in premagoval vse, kar mu je prineslo pod kolesa. »Včasih se vprašaš, kaj mi je bilo tega treba, na koncu pa smo vsi veseli, ko se vse poklopi,« je danes najboljši slovenski kolesar vseh časov povedal v intervjuju za Simply Clever.

Potop v globino, k sebi

»Nekega dne sem stala na mostu, moje življenje je bilo v popolnem razsulu. Za sabo sem imela težko življenje in želela sem ga zaključiti,« je na javnem dogodku pred kratkim povedala najboljša slovenska potapljačica na vdih, svetovna rekorderka Alenka Artnik. Stara je bila 30 let, nezadovoljna z življenjem, obremenjenim z očetovim alkoholizmom, bratovo zasvojenostjo z drogami in mamino boleznijo. Vsi trije so umrli, s sestro sta ostali sami. Ampak verjela je, da je lahko bolje. Takrat se je – sicer športnica od malega – na Visu dokončno prepustila vodi. Potopila se je na vdih in spoznala, da mora slediti svoji želji po potapljanju. Sčasoma je pustila službo in v vodi vse bolj utapljala slabe izkušnje preteklosti. Več kot uspešno.

Drži, udobje in varnost rutine in znanega večino časa prija. In to tudi vsi potrebujemo. Toda tiste res dobre stvari, ki jih pomnimo za vedno, se praviloma ne zgodijo v coni udobja, ampak onkraj nje. Le če se prepustite svoji radovednosti in pogledate v neznano, boste izvedeli, kaj je na drugi strani. Ste za?